IZBOLJŠAJMO MEDSEBOJNE ODNOSE

K stabilnejšemu čustvenemu življenju v največji meri doprinesejo zadovoljujoči in harmonični medsebojni odnosi z ljudmi, ki so nam v življenju pomembni. 

Raziskave kažejo, da so bolj zdravi in živijo dlje tisti ljudje, ki imajo tesne medsebojne stike, se zanimajo za mnoge reči in si znajo urediti življenje.

Zelo pomembna je tudi »dobra družba«, v kateri so ljudje bolj pozitivno naravnani. Že stari rek pravi: »Povej mi, s kom se družiš in povem ti, kdo si«.

Po W. Glasserju nezadovoljstvo izvira iz nezadovoljenih, v dedno zasnovo zapisanih potreb, ki so:

1.  Preživetje posameznika in vrste je temeljnja fiziološka potreba (kamor lahko uvrstimo tudi spolnost).

Temeljne psihološke potrebe pa so:

2.      Potreba po ljubezni oziroma pripadnosti, torej da ljubimo in da smo ljubljeni in da nekomu pripadamo - posamezniku ali skupini in se počutimo sprejete.

3.      Potreba po moči oziroma (samo)spoštovanju, da se uveljavljamo in da se cenimo kot tudi, da nas cenijo in spoštujejo drugi.

4.      Potreba po prostosti oziroma svobodni izbiri, da imamo prostor za »dihanje«, zasebnost, izražanje sebe in svojih interesov...

5.      Potreba po zabavi oziroma razvedrilni, ustvarjalni radovednosti, da se zabavamo, igramo, učimo in  ustvarjamo.

Potešitev potreb se sicer lahko preloži, a prej ko slej jih moramo zadovoljiti. Če smo nezadovoljni ali nesrečni, se lahko vprašamo, katero potrebo slabo zadovoljujemo in razmislimo o možnostih, kako jo zadovoljiti.

V sodobni tehnološko razviti družbi kvaliteta odnosov stagnira, če ne celo nazaduje, zato  imamo ljudje gotovo največ težav z zadovoljevanjem potrebe po pripadnosti in ljubezni. Za zadovoljevanje te potrebe potrebujemo namreč sodelovanje, pripravljenost drugega oziroma dober odnos z drugo osebo. Tudi Ivan Minatti pravi, da nekoga moraš imeti rad, pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen.

Vse ostale potrebe pa lahko zadovoljujemo tudi mimo drugih ali celo na račun drugih. Če potrebe zadovoljujemo mimo drugih ali na račun drugih, ne moremo istočasno zadovoljevati potrebe po ljubezni in pripadnosti, saj nas potem nihče ne mara in ne sprejema. Zato je tako pomembno, da ne skrbimo samo za lastno zadovoljstvo, ampak tudi za zadovoljstvo drugih.  Gotovo je to najpomembneje v družini, s prijatelji, sorodniki kot tudi v šoli, službi...

Ker ljudje ne znamo vzpostaviti in ohraniti dobrih odnosov z nam pomembnimi osebami, oziroma se pomembnosti dobrih odnosov premalo zavedamo, si postavimo napačne prioritete (na primer, bolj kot dobri odnosi v družini so nam pomembni npr. poklicna kariera, nezvestoba...) in si ravno s tem pogosto nakopljemo veliko, če ne največ nezadovoljstva in nesreče v življenju.

Zato pridejo na psihoterapijo ali svetovanje ljudje praviloma vedno zaradi nezadovoljujočih odnosov.

Po mojih izkušnjah lahko popolna zadovoljitev potrebe po ljubezni in pripadnosti v celoti zadovolji tudi ostale potrebe (več o tem je navedenega v poglavju o negovanju dohovnih razsežnosti človeka). Ker pa večinoma živimo v pomanjkanju ljubezni nas nezadovoljstvo, ki izvira iz nezadovoljenih potreb, žene, da iščemo vedno nove načine, kako zadovoljevati vse potrebe.

Potrebe bomo gotovo uspešneje zadovoljevali, če se vključimo v aktivnosti, ki nas zadovoljujejo. Prekvalifikacija oziroma opravljanje dela, ki bi nas bolj veselilo, razni hobiji, športne aktivnosti, umetniško izražanje, specifična področja, ki so nas vedno privlačila, pa se do sedaj še nismo odločili in storili potrebnega koraka; ravno sedaj je verjetno pravi čas za to.

Nekateri mladi kot seveda tudi odrasli, ki nimajo dobrih odnosov z njimi pomembnimi osebami, pogosto usmerijo vso svojo energijo v zadovoljevanje ostalih potreb – po moči, svobodi in zabavi in se zatekajo v pretirani hedonizem, uživaštvo, brezglavo in prekomerno zadovoljevanje čutnih užitkov, karierizem in kopičenje materialnih dobrin, kar zamenjujejo s srečo, ki pa je po tej poti ne morejo doseči.

Stabilnejšo in bolj trajno srečo nam dajo predvsem zadovoljujoči odnosi na vseh ravneh, ki nas polnijo z ljubeznijo.