ZDRAVJEZDRAVJE E-KNJIGEZDRAVJE PREHRANAZDRAVJE ODNOSIZDRAVJE VZGOJATERAPIJE ZDRAVJEZDRAVJE DUHOVNOST

 

BIPOLARNE MOTNJE

 

Sestavila: 

 Barbara Repinc - spletna stran: http://psihoterapevt.si/

 

 

 

 

 

1)      OPIS MOTNJE IN DIAGNOSTIČNI KRITERIJI

 

Izraz bipolarna motnja zajema kar nekaj oblik nihanja razpoloženja, ki povzroča težave. V večini primerov se tekom življenja izmenjujejo obdobja privzdignjenega, veselega, evforičnega razpoloženja (manija oz. hipomanija) ter obdobja potrtosti in znižane energije (depresija). Simptomi manije in depresije pa so lahko med seboj tudi pomešani; takrat govorimo o mešani sliki. Mešana slika se najpogosteje kaže kot bolezenska potrtost in pospešena govorica, oseba pa ima polno načrtov in zamisli. Bipolarna motnja se pojavlja pri 1,3 - 3,3% splošne populacije in je približno enako pogosta pri moških in ženskah.

 

Tako manična kot depresivna stanja in faze so bile znane že starim Grkom pred več kot 2000 leti. Hipokrat je opisoval »melanholijo« kot bolezen, za katero je značilno odklanjanje hrane, potrtost, nespečnost, razdražljivost in vznemirjenost. Afektivne motnje so spremljale človeštvo v vsej njegovi zgodovini in zdravniki so si v vseh obdobjih prizadevali ublažiti ta stanja z raznimi zdravilnimi postopki. Že kmalu so začeli na obe stanji gledati kot na izraz ene in iste bolezenske osnove. Emil Kraepelin pa je leta 1986 bolezen poimenoval manično depresivna psihoza. Pojavljanje maničnih in depresivnih faz pri istem bolniku je imel za pojavni obliki istega endogenega bolezenskega procesa (Žvan, 1999, str. 209)

 

Za bipolarno motnjo je značilno, da je imel bolnik v preteklosti najmanj eno depresivno in eno manično epizodo ali pa izključno manične epizode, do sedaj najmanj dve. Podkategorije bipolarne motnje označujejo trenutno afektivno epizodo, torej gre ali za depresijo ali manijo ali pa je sedanja epizoda mešana – zanjo je značilno pojavljanje značilnih depresivnih in maničnih simptomov, ki trajajo vsaj dva tedna, ali pa gre za hitro izmenjavanje maničnih in depresivnih simptomov od dneva do dneva ali celo iz ure v uro. (Žvan, 1999, 214).

 

 

Diagnoza velike depresivne motnje po kriterijih DSM IV

 

Simptomatika: veliko depresivno motnjo označuje najmanj pet ali več naslednjih simptomov, ki morajo trajati vsaj 14 dni in pomenijo pomembno spremembo predbolezenskega funkcioniranja. Vendar pa mora biti med temi simptomi vsaj eden od prvih dveh naštetih:

 

1.      Depresivno razpoloženje (ali razdražljivost pri otrocih in adolescentih), ki ga bolnik navaja subjektivno ali ki ga opazijo drugi ljudje. Tako razpoloženje se pojavlja skoraj vsak dan in večji del dneva.

2.      Precej zmanjšani interesi in zadovoljstvo pri skoraj vseh dejavnostih, skoraj vsak dan oziroma večji del dneva.

3.      Značilna izguba apetita in zmanjšanje telesne teže (5% mesečno). Značilen pa je lahko tudi povečan apetit. Simptom se pojavlja skoraj vsak dan.

4.      Nespečnost ali pretirana želja po spanju, skoraj vsak dan.

5.      Psihomotorična agitacija ali zavrtost, skoraj vsak dan.

6.      Utrujenost ali izguba energije, skoraj vsak dan.

7.      Občutki brezvrednosti ali hude krivde, lahko vse do blodnjavosti skoraj vsak dan.

8.      Zmanjšana sposobnost mišljenja oziroma osredotočenja misli in neodločenosti skoraj vsak dan.

9.      Ponavljajoče razmišljanje o smrti, ponavljajoče se samomorilne ideje brez načrta ali specifičen načrt za izvršitev samomora ali že samomorilni poskus.

 

Izključitveni kriteriji: v depresivno epizodo ne sodijo depresivna stanja, ki nastanejo kot neposredna posledica kake organske bolezni ali zdravljenja neke bolezni, ali stanja, ki so posledica zlorabe drog in alkohola. (Žvan, 1999, str. 219-220)

 

 

Diagnoza manične epizode po merilih DSM IV

 

A

Izrazito obdobje abnormnega in trajno povišanega ekspanzivnega ali razdražljivega razpoloženja, ki traja vsaj en teden (ali manj, če je bila potrebna hospitalizacija).

 

B

Med opisano motnjo razpoloženja morajo biti precej izraženi vsaj trije od naslednjih znakov (oziroma štirje, če je razpoloženje razdražljivo):

1.      Čez mero povečana samoocena oziroma samopoveličevanje

2.      Zmanjšana potreba po spanju

3.      Zgovornost, ki presega običajno ali neustavljiva zgovornost

4.      Beg idej (vrvežavost)

5.      Odkrenljivost

6.      Povečana usmerjena dejavnost (delovna, šolska, socialna, spolna)ali psihomotorična agitacija

7.      Zapletanje bolnika v zanj prijetne dejavnosti, ki pa imajo zanj neprijetne posledice (kupovanje, zapravljanje, nerazumne naložbe, indiskretno spolno vedenje…)

C

Motnja razpoloženja je izražena v tolikšni meri, da je bolnik precej prizadet pri svoji poklicni in socialni dejavnosti oziroma stikih, ali da je bolnika treba hospitalizirati, ali da je psihotičen.

 

 

D

Za manično epizodo v okviru afektivnih motenj ne gre, kadar je manično stanje posledica  organskega dejavnika (alkohol, droge, zdravljenje z nekaterimi zdravili, telesna bolezen) in če ne gre za shizofrenijo, shizoafektivno psihozo ali kako drugo psihozo. (Žvan, 1999, str. 222).

 

bipolarne motnje

 

Nihanje med modrimi črticami (modra krivulja) ponazarja običajno spreminjanje razpoloženja. To nihanje je značajska poteza posameznika, odvisno pa je tudi od zunanjih okoliščin (ob veselih dogodkih smo veseli, ob žalostnih žalostni). Nihanje med zelenimi črticami, včasih pa tudi preko zelenih črtic (oranžna krivulja) prikazuje večja nihanja razpoloženja pri drugih duševnih motnjah, kjer pa to ni osnovna težava (npr. hiperaktivnost z motnjo pozornosti). Nihanje razpoloženja, ki daleč presega zelene črtice in sega od depresije do manije, je značilnost BMR. Zelena črta ponazarja mejo, ko ima oseba zaradi nihanja razpoloženja težave v vsakodnevnem življenju (npr. ne more opravljati dela, ker je depresivna ali nezbrana zaradi pretirane veselosti - hipomanije ali manije). Večinoma izmenjavanje depresije in manije ni tako hitro in v času življenja lahko posameznik oceni, da je doživel nekaj obdobij privzdignjenega, veselega, evforičnega razpoloženja (manija oz. hipomanija) ter obdobja potrtosti in znižane energije (depresija) (Dernovšek, 2008).

Simptomi depresije ali manije so med seboj prepleteni in se med seboj ojačujejo (Dernovšek, 2008):

Depresija

depresija

 

 

 

Manija

 

manija

 

 

2)      MOŽNI VZROKI ZA RAZVOJ MOTNJE

 

 

Biološke teorije

 

Izhajajo iz predpostavke, da so afektivne motnje predvsem genetsko pogojene, pri patogenezi pa ima osnovno vlogo funkcionalna motnja osrednjega živčevja z disfunkcijo tistih predelih živčevja, ki uravnavajo afektivne in nagonske funkcije, splošno raven in dinamiko duševnih aktivnosti ter vegetativne in endokrine funkcije (Žvan, 1999, str. 210). Dednost ima pri bipolarni motnji pomembno vlogo. Pri potomcih oziroma najbližjih sorodnikih bolnikov z bipolarno motnjo so po raznih statistikah našli bipolarno motnjo pri 4-24%. Razne študije nakazujejo, da se skupina bipolarnih motenj prenaša prek dominantnega gena, vezanega na kromosom X. (Žvan, 1999, str. 211). Podedovana nagnjenost še ne pomeni, da se pri posamezniku motnja dejansko lahko razvije. Spremembe v naših genih nastajajo tudi na novo in pri mnogih osebah z BM ni nikogar v družini, ki bi imel BM. (Dernovšek, 2008)

 

 

Nevrobiokemične teorije

V naših možganih se nahaja na milijone živčnih celic, ki med seboj komunicirajo preko posebnih stikov med celicami - sinaptičnih povezav. V sinaptičnih špranjah se nahajajo različni kemični prenašalci, ki jih izločajo živčne celice in se vežejo na membrano živčnih celic na posebna receptorska mesta.

bipolarne motnje

Najpomembnejši prenašalci v možganih, povezani z motnjo razpoloženja, so: dopamin, serotonin, noradrenalin. Biološka osnova bipolarne motnje je v nestabilnosti dopaminskega sistema, zaradi česar se poruši še ravnovesje v serotoninskem in noradrenalinskem sistemu.

Posledica so simptomi (zlasti tesnoba, depresija, razdražljivost) in nihanje razpoloženja. Z zdravljenjem skušamo ponovno vzpostaviti ravnotežje in zmanjšati simptome ter dolgoročno preprečiti pretirano nihanje razpoloženja. Zdravljenje BM pomeni, da razpoloženje stabiliziramo.

Psihološke teorije

 

Dispozicija za bolezenske afektivne reakcije nastane v teku življenja, posebno v času zgodnjega razvoja osebnosti. Ta dispozicija oziroma specifična ranljivost se kasneje izkaže v okoliščinah, ki so za to osebo travmatizirajoče. Po teh teorijah obstaja psihološko razumljiva vzročna povezanost med strukturo osebnosti, provokativnimi okoliščinami in kliničnimi manifestacijami. Te razlage najdemo v psihoanalitičnih teorijah, ki trdijo, da je osnovna značajska lastnost k depresijam nagnjenih oseb simbiotična odvisnost od pomembnih objektov in ambivaletno čustvovanje do njih. Tako stanje naj bi bilo posledica fiksacije osebnostnega psihosocialnega razvoja v oralni fazi zaradi čustvenih pretresov v tem obdobju. Posebno pomembno in usodno naj bi bilo pomanjkanje materine ljubezni oziroma strah pred izgubo matere ali kake druge pomembne osebe. Po istih psihoanalitičnih konceptih naj bi manija nastala z mehanizmom zanikanja depresije kot primarnega afektivnega stanja (Žvan, 1999, str. 213).

 

 

Dejavniki, ki lahko sprožijo BM, lahko jih razdelimo na:

Pomembno je torej tudi raziskovanje vloge socialnega stresa pri afektivnih motnjah. V mesecih pred izbruhom depresivne ali manične epizode se lahko srečujemo  pogostimi psihosocialnimi stresi – s stresnimi življenjskimi dogodki kot npr. zakonsko nesoglasje, sprememba delovnega mesta, resna bolezen ali smrt v družini, odhod enega od družinskih članov, pomembna sprememba premoženjskega stanja ali kronični stres, ki vključuje npr. trajne gmotne težave, težave v medosebnih odnosih, težave na delovnem mestu in z zaposlitvijo, trajne ogrožajoče situacije (Žvan, 1999,  str. 213).

 

 

3)      PSIHOTERAPIJA IN DRUGE METODE ZDRAVLJENJA

Pri zdravljenju bipolarne motnje so pomembna zdravila ter strategije spoprijemanja z bipolarno motnjo[1]. Zdravljenje z zdravili je zahtevno, saj je največkrat potrebna kombinacija različnih zdravil.

Skupine zdravil za zdravljenje bm:

- stabilizatorji razpoloženja: Po ne povsem znanem mehanizmu uravnavajo razpoloženje tako, da preprečujejo pretirano nihanje razpoloženja in s tem pojav ponovne epizode manije, depresije ali mešane epizode, najstarejši stabilizator je litij.

- antipsihotiki: Klasične antipsihotike zaradi hitrega pomirjevalnega učinka uporabljajo za hitro umirjanje v manični ali mešani epizodi. Novejše uporabljajo tako za zdravljenje posamezne epizode, kot za preprečevanje ponovitev in stabilizacijo razpoloženja.

- antidepresivi: Zvišajo koncentracijo nekaterih živčnih prenašalcev v možganih (serotonin, noradrenalin) in s tem povečajo aktivnost določenih predelov možganov.

- pomirjevala in uspavala: Uporabljajo jih kot dodatna zdravila za umirjanje in uspavanje v akutni fazi zdravljenja, ne preprečujejo pa ponovitve in ne stabilizirajo razpoloženja (Dernovšek, 2008).

Psihoterapija

 

Psihoterapija ima mesto pri odpravljanju občutkov neprimernosti in brezupnosti, pri izgubi interesov in pri bolnikovi socialni prilagoditvi in izboljšanem komuniciranju. Predvsem pa mora psihoterapija depresivnemu bolniku zvečati odpornost na stresne situacije, ga prilagoditi na potek njegove bolezni oziroma ga z njo sprijazniti ter mu pomagati, da bo lažje prebrodil težave v zvezi s stranskimi učinki zdravil. Potrebna je tudi v času remisije, predvsem zaradi obvladovanja novih stresnih okoliščin, ki bi utegnile bolezen ponovno sprožiti ali poslabšati. Pri tem igra pomembno vlogo socioterapija motenj razpoloženja – okupacijska in rekreativna terapija, muzikoterapija, biblioterapija itd. Z njimi poskušamo prekiniti bolnikovo socialno izolacijo in ga spodbujamo h komuniciranju. Vendar smo pri teh postopkih predvsem pri huje depresivnih ali psihotičnih bolnikih previdni in bolnikov pretirano ne silimo k dejanjem, ki jih v tem trenutku še ne zmorejo, saj bi s tem lahko poglobili njihove občutke krivde ali celo povečali samomorilno nevarnost. Maničnega bolnika je treba čimprej vključiti v socioterapevtski program, ker je zanj koristno, da z najrazličnejšimi dejavnostmi zadovoljuje in polagoma izčrpava svojo čustveno privzdignjenost in pretirano željo po komunikativnosti (Žvan, 1999, str. 226).

 

Psihoanaliza pri obravnavi bipolarne motnje poudarja predvsem kontrast med bipolarno motnjo in shizofrenijo. Manijo razume kot alternativen izraz osnovnih konfliktov, ki producirajo depresijo pod drugimi pogoji. Poudarek daje mehanizmom, ki so povezani z nezavednimi konflikti, ki imajo svoj izvor v zgodnjem razvoju otroka, (Bauer, 2002, str. 284).

 

Kognitivno – vedenjske terapija uporablja enake tehnike kot pri obravnavi depresije, pri maniji pa s poudarkom na negativnih efektih. Ker življenjski stresorji igrajo pomembno vlogo pri nastanku b.m., so vedenjsko kognitivne tehnike tiste, ki posamezniku omogočajo spopadanje s temi stresorji na način, da se stanje ne poslabša. Uporablja se vodenje dnevnika o počutju, dejavnostih, vodenje evidence na način kljukanja – na tak način klienti prepoznavajo zgodnje znake epizod in se ob tem tudi učijo odzivov nanje. Uspešno je tudi učenje reševanja problemov ter svetovanje pri stabilizaciji socialnih ritmov in individualnega stresa. V okviru tega so pomembne izobraževalne tehnike oz. poučevanje o bolezni, kjer je kliet obravnavan kot komanager svoje bolezni (Bauer, 2002, 286).

 

Družinska terapija se usmerja v komunikacijo med družinskimi člani, da se razvija »prava« komunikacija in se s tem zniža nivo stresa. Tudi ob tem je nujno izobraževanje družine, partnerja o bolezni, da tudi oni prepoznavajo znake prihajajoče manije ali depresije in da pripomorejo stresorje blažiti. Nekateri se poslužujejo tudi video kaset z navodili kako v določenih situacijah ravnati (Bauer, 2002, str. 289-295).

 

Suportivne skupine so pomembne v različnih teoretskih pristopih, saj lahko pomagajo na način svetovanja, izobraževanja in podporo. Če so klienti vanje vključeni, so opazne manj močne epizode ter krajše hospitalizacije (Bauer, 2002, str. 297).

 

 

      4) TRANSAKCIJSKO ANALITIČNI PRISTOP

     

Dednost ima pri bipolarni motnji pomembno vlogo, biološka osnova bipolarne motnje je v nestabilnosti dopaminskega sistema, zaradi česar se poruši še ravnovesje v serotoninskem in noradrenalinskem sistemu. Posledica so simptomi (zlasti tesnoba, depresija, razdražljivost) in nihanje razpoloženja. Potrebno je zdravljenje z zdravili, s psihoterapijo pa skušamo razpoloženje še stabilizirati.

Psihoterapija naj bi posamezniku pomagala, da se nauči prepoznavati prve znake depresije in manije. Obdobje prvih znakov je zelo pomembno za preprečevanje ponovitve epizode, ker lahko z enostavnimi ukrepi preprečimo razvoj epizode. Psihoterapevt lahko posamezniku pomaga poiskati in oblikovati strategije spoprijemanja s prvimi znaki depresije ali manije – oblikovanje strukture časa npr. na način:

SIMPTOMI DEPRESIJE

dobre strategije

slabe strategije

 Organizirati se in se zaposliti.

 Ostati v postelji in upati na izboljšanje.

 Poiskati si podporo in iti v družbo.

 Izogibati se družabnim stikom.

 Zmanjšati negativno razmišljanje tako, da se  oseba bolj zaposli.

 Slabo skrbeti zase.

 Prepoznati nerealne misli in razmisliti, ali je  vredno toliko skrbeti za stvari.

 Poglabljati se v nerealna, negativna  razmišljanja.

 Vzdrževati vsakodnevne obveznosti.

Opuščati aktivnosti.

 Rekreirati se, skrbeti za kondicijo.


 Vzeti uspavala, pomirjevala, alkohol, droge.

 Obisk pri zdravniku, psihiatru.

 Ne narediti nič.

 

 

SIMPTOMI MANIJE

dobre strategije

slabe strategije

 Vzdržati se preveč k ciljem usmerjen
Zdravljenje s Svetlobo in psihoterapevtsko svetovanje. Poceni in kvalitetno lektoriranje diplomskih nalog. Pri lektoriranju brezplačen prevod povzetka diplomske naloge. MMS – čudežni mineral