
Colloidal
Silver vsebuje 20 delcev na milijon (particles per million) - 99,999% čistih,
razpršenih (koloidnih) delcev srebra premera 0,0001 mikrona v elektromagnetni
raztopini (elektrolit) - v deionizirani vodi. Colloidal Silver je zelo
učinkovita, naravna alternativa vsem sintetičnim antibiotikom, ki jih
prodajajo lekarne. Life Plus Colloidal Silver vsebuje samo kvalitetne, naravne
sestavine, ki pomagajo telesu, da se upre infekciji enako kot sintetični
antibiotiki, vendar brez škodljivih, stranskih učinkov. Raztopina je pH okrog
6,5, njena naravna, zlato rumena barva pa je značilnost naše vrhunske
kvalitete. Koncentracija srebra v razmerju 20:1 milijon je najučinkovitejša in
varna formula. Večje in tudi manjše koncentracije so manj učinkovite. Colloidal Silver je pakiran v steklenički (iz modrega, kobaltovega stekla), ki
ne samo da ščiti elektrokoloidne lastnosti raztopine, temveč jo ščiti tudi
pred UV žarki. Vsaka družina, ki želi optimalno, naravno zaščito pred
številnimi notranjimi in kožnimi boleznimi (še posebej v primeru kroničnih kot
so: astma, angina, bronhitis, laringitis, Crohnova bolezen, ulcerozni kolitis,
gastritis in npr. luskavica), piki, vrezninami, opeklinami itd., bi morala
imeti doma v omarici za zdravila Colloidal Silver. Uporabljamo ga lahko oralno
in lokalno: lahko po vsej koži, sluznicah, spolnih organih, kot kapljice za v
oči in v ušesa ter po lasišču. Steklenička ima razpršilni nastavek (sprey),
lahko pa uporabljamo tudi suho kapalko ali čajno žličko. V primeru glivičnih
okužb, lahko nakapamo vato in jo kot oblogo uporabimo na okuženih mestih (npr.
pod in okoli nohtov na nogah ter med prsti, kjer so pač glivice). Vsa družina
lahko uporablja Colloidal Silver za dejansko vse bolezni, brez izjeme,
prvenstveno pa ga je treba uporabljati takoj ob pojavu raznih okužb. Srebro je
že dolgo znano po svojih posebnih, antibiotičnih lastnostih. Že antični Grki
in Rimljani so uporabljali srebrne vrče, da so tekočine ohranjali sveže in
brez bakterij. Skozi stoletja so kralji nadaljevali to “razkužilno izročilo”
in so svoje zaloge shranjevali v srebrnih posodah. Bogatejše družine so imele
srebrne kuhinjske potrebščine, obroke so jedli iz srebrnih krožnikov, pijače
pa pili iz srebrnih čaš. Še več: nekateri trdijo, da celo izraz “modra kri” za
visoko, plemiško poreklo izvira iz tistih časov. Koža tedanjih bogatašev naj
bi imela res rahlo modrikast nadih zaradi neznatno zaužitih količin srebra. V
pionirskih dneh osvajanja “divjega zahoda” so priseljenci dajali v mleko
srebrne dolarje, da bi tako preprečili njegovo kvarjenje. Na začetku 20.
stoletja pa je srebro veljalo za že potrjeno razkužilo. V medicini so
raztopino, imenovano koloidno srebro, pogosto uporabljali kot steber obrambe
proti bakterijam. Čeprav je raztopina tedaj veljala za zelo prečiščeno, je
bila po tehnični kakovosti občutno slabša od sodobnih raztopin. Ena od velikih
pomanjkljivosti je bila ta, da velikost srebrnih delcev v njej nikdar ni
dosegla najprimernejše ultramikroskopske velikosti, ki bi zagotavljala
največjo učinkovitost. V tistih časih je bilo zelo težko izdelovati učinkovito
koloidno srebro. Farmacevtska industrija je želela hitro delujoča zdravila, ki
bi bila cenejša in bi jih bilo mogoče patentirati. Poleg tega so nepravilno
izdelani srebrovi pripravki povzročali trajno razbarvanje kože. Zato je
koloidno srebro počasi začelo zahajati v pozabo. Kljub temu sta prestižni
zdravniški reviji New England Journal of Medicine in pa Lancet že leta 1914
objavili izsledke znanstvenih raziskav o srebrovem pripravku in pisali o
številnih možnostih njegove uspešne uporabe. Leta 1910 je dr. Henry Crooks,
pionir koloidne kemije, zapisal: ”...določene kovine v koloidnem stanju
delujejo kot močna razkužila, a so hkrati povsem nenevarna ljudem. Uporabljati
jih je mogoče zelo koncentrirane in tako dosegati izvrstne rezultate.....Med
drugim v 3 do 4 minutah uničijo bakterije pljučne tuberkoloze, Staphylococcus
pyogenes, različne streptokoke in druge patogene organizme. Pravzaprav ni
mikroba, ki ga ne bi koloidi v laboratorijskih poskusih zatrli najpozneje v 6.
minutah. Pri tem pa na primer ni treba, da bi bila koncentracija srebra v
koloidu večja od 25 : 1,000.000 delcev...” Devet let pozneje, leta
1919, je Alfred Searle v knjigi “Uporaba koloidov v zdravju in bolezni”
napisal: “Pri ljudeh je mogoče koloidno srebro v številnih primerih
uporabiti s presenetljivim uspehom. Pri notranji uporabi (zaužito ali dano na
kožo) koloidno srebro hitro ubije zajedalce, ne da bi bil strupen za bolnika.
Je tudi dokaj stabilno.” Veliko pozneje, sredi 70. let, pa je koloidno
srebro spet pridobilo ugled dragocene snovi. Zdravniki na Washingtonski
univerzi v St. Louisu so naleteli nanj, ko so iskali učinkovito zdravilo za
opečene bolnike, potem ko so preizkusili že številna druga. Biomedicinske
raziskave so pokazale, da nobena bolezenska klica - niti BAKTERIJE niti
VIRUSI niti GLIVICE - v prisotnosti povsem neznatne količine
koloidnega srebra ne preživi več kot nekaj minut!. V prispevku, objavljenem
leta 1978 v reviji Science Digest, lahko preberemo: “Zahvaljujoč novim
poskusom se srebro vrača kot čudež sodobne medicine. Posamezen antibiotik
uniči morda pet ali deset različnih bolezenskih povzročiteljev, srebro pa
okrog 650. Poleg tega lahko klice postanejo odporne proti antibiotikom, proti
srebru pa ne. Za povrh je srebro še praktično nestrupeno.” Srebro so
začeli preizkušati tudi drugi zdravniki. V članku iz leta 1988 je objavljeno
poročilo L.C. Forda iz UCLA Medicinske šole, ki pravi: “Raztopine srebra
smo testirali s standardnimi protimikrobnimi preizkusi, ki se uporabljajo za
dezinficiense. Ugotovili smo, da so delovale protibakterijsko pri
koncentraciji 10 organizmov na mililiter pri Streptococcus Pyogenes,
Staphylococcus Aures, Neisseria Gonorrhea, Garnerella, Vaginalis, Salmonela
Typhi in drugih enteričnih patogenih. Fungicidne so bile tudi za Candido
Albicans, Candido Globata in M. Furfur.” Dr. Robert O. Becker z
univerze Syracuse pa je poročal: “Srebro spodbuja celice, ki tvorijo
kostno tkivo k ustvarjanju nove kosti tudi v primerih, ko se ta sicer dolgo ni
hotela zaceliti.” Dr. Becker je sicer tudi pisec knjige “Telesna
elektrika in navzkrižni tokovi” in znan po svojem delu z regeneracijo
amputiranih žabjih krakov. Kot pravi, je “srebro več kot samo snov, ki
ubija bolezenske klice. Za več kot 50% namreč pospeši tudi rast kosti in
pospeši celjenje poškodovanih tkiv tudi pri starejši in zelo starih osebah.”
Med raziskovanjem je odkril celice, ki so bile pod vplivom srebra popolnoma
podobne dejavnim celicam kostnega mozga pri otrocih. “Te celice so
rastle zelo hitro,” piše, “in so tvorile pester in presenetljiv
nabor matičnih celic z veliko zmožnostjo razmnoževanja in nadaljnega
diferenciranja v specifične celice poškodovanega organa ali tkiva - vse to
celo pri bolnikih, starejših od 50 let. Ta zmožnost odpravlja glavne probleme
regeneracije v organizmih sesalcev.” Dr. Becker je tudi odkril, da
“srebro izjemno spodbuja celjenje kože in drugih, mehkih tkiv, in sicer na
način, ki se razlikuje od vseh znanih naravnih dogajanj. Prav tako zatre
najtrdovratnejše okužbe, vključno z okoliškimi bakterijami in glivicami.”
Zaradi tega dr. sklepa, da “smo v resnici znova odkrili dejstvo, da
srebro uničuje bakterije, kar je bilo znano že pred mnogimi stoletji...vendar
je medicina to dejstvo zanemarila, še zlasti po prihodu antibiotikov.”
Pojav antibiotikov pred približno 50 leti je pomenil velikanski prelom v
medicini. Množica prej smrtno nevarnih bolezni je postala obvladljiva in
ozdravljiva. Istočasno pa so ljudje v državah z razvitim zdravstvom postali
močno razvajeni. Pričakovali so, včasih pa celo zahtevali, da jim bo zdravnik
predpisal antibiotik prav za vse tegobe - tudi za bolezni, pri katerih so ta
zdravila brez učinka. Predvsem gre za virusne okužbe, kjer se pa koloidno
srebro izredno izkaže. V obilici dela se je marsikateri zdravnik namesto
pričkanja raje vdal, vzel recept in zapisal antibiotik. “Vsaj polovica
predpisanih antibiotikov je nepotrebnih in neustreznih,” ugotavljajo
strokovnjaki v razvitih državah. “Zdravniki jih predpisujejo za bolezni, za
katere sploh ne pridejo v poštev, dogaja pa se tudi, da se odločijo za
neprimerne ali pa za neustrezni dnevni odmerek. Celotno stanje še poslabša
nagnjenost bolnikov, da antibiotik jemljejo le nekaj dni, čim pa se počutijo
malo bolje, ga takoj opustijo.” Danes pa se postavlja vse na glavo. Bolezenske
klice (virusi, bakterije in glivice) postajajo odporne proti zdravilom
(antibiotikom), ki so jih nekoč zatrli. Svet doživlja strah zbujajoč in
naraščajoč val pogostih, vendar nič več ozdravljivih infekcij z mikrobi, ki so
postali odporni proti antibiotikom. Nekateri imenujejo ta pojav:
“ANTIBIOTIČNI PARADOKS” ali “ČUDEŽNA ZDRAVILA SO SAMA UNIČILA ČUDEŽ”,
pri čemer so mišljeni antibiotiki. Obseg grožnje s katero se svet sooča
(čeprav se je večina ljudi še sploh ne zaveda), je osupljiv. Vsaj 20 različnih
vrst bakterij je postalo odpornih proti enemu ali večim antibiotikom. Nekateri
sevi treh najnevarnejših bolezenskih povzročiteljev: ENTEROCOCCUS FAECALIS,
PSEUDOMONAS AERUGINOSA (ki zastruplja kri) in MYCOBACTERIUM
TUBERCOLOSIS (ki povzroča tuberkolozo), se upirajo že prav vsakemu
posamičnemu antibiotiku, se pravi več kot 100 različnim zdravilom. V velikem
številu postajajo rezistentni (na antibiotike odporni) tudi razširjeni
patogeni, kot so: streptokoki, stafilokoki in pnevmokoki, ki med drugim
povzročajo okužbe ušes, nosu in grla, škrlatinko, meningitis in pljučnico.
Antibiotiki v resnici sami spodbujajo rezistenco (prilagojeno odpornost
na zdravila). Vzemimo, da bolnik dobi antibiotik. Ta uniči večino bakterij, a
jih nekaj morda preživi. Če je bolnikov imunski sistem krepak, bo stopil v
obrambo in premagal preostale patogene. Če pa je njegov imunski sistem slab,
se bodo zdaj preživele in na zdravilo odporne bakterije, razmnožile kot plevel
po požetem polju. Če bi bolnik
·
jemal antibiotik, ki ne bi bil
najprimernejši, ali če bi
·
jemal premajhen odmerek, sicer ustreznega
zdravila, ali pa če
·
ne bi dokončal predpisanega zdravljenja,
bi se opisano
dogajanje zgodilo v še izrazitejši obliki. Vse skupaj pa se še dodatno
zaplete, saj antibiotiki ne uničujejo samo škodljivih bakterij, temveč
ubijajo tudi tiste, ki so nedolžne in imajo v našem telesu pomembne opravilne
funkcije. Za uživalca antibiotikov (predvsem pa za majhne otroke) je
to ekološka katastrofa, saj so nebolezenske klice v ustih, požiralniku,
želodcu, črevesju in drugod pomemben del naravne, človekove obrambe proti
boleznim in snovi za normalno presnovo. Ti benigni mikrobi namreč omejujejo
širjenje svojih nevarnih nasprotnikov že zgolj s tem, da so jim napoti. Če
izginejo, je "polje" še bolj prazno za razmah “bolezenskega plevela”. Koristne
bakterije so v človeku prisotne tudi zaradi prebave (razkroj) hrane. Če
izginejo, se hrana ne razkraja in lahko jemo še tako zdravo prehrano, pa je
enostavno ne bomo dobili v kri (absorbcija) in pomanjkanje hranljivih snovi,
encimov, vitaminov, mineralov itd. bo sprožilo plaz drugih bolezni ter splošen
“kolaps” imunskega sistema. Ugotovljeno je, da so bakterije vse bolj
prilagodljive, iznajdljive, da nekako “evolucijsko mutirajo” in nudijo vedno
večji odpor vedno večim vrstam antibiotikov. Lahko si pa oddahnete, če boste
uživali Life Plus Colloidal Silver in ni se vam treba bati, da bi, medtem ko
ga uživate za boj proti različnim boleznim, uničili tudi črevesne bakterije,
oziroma svojo mikrofloro. Srebru v telesu se bakterije, virusi in glivice ne
morejo niti upirati niti prilagajati, zato je to več kot potrebna naravna
alternativa kemičnim antibiotikom. Elektrokoloidni postopek omogoča nastanek
suspenzije izredno drobnih delcev srebra in jim da majhen električni naboj. To
dosežemo z vzpostavitvijo električnega loka med kovinskima elektrodama pod
(čisto, deionizirano) vodo. Naš potopek je izpeljan pravilno, tako da
raztopini ni potrebno dodajati nobenih kemikalij, stabilizatorjev ali
beljakovin (proteinov). Ti dodatki bi zmanjšali učinkovitost Colloidal Silver-ja
in postal bi preveč kisel - njegov pH ne bi bil več 6,5. Ključni kazalec za
našo farmacevtsko kvaliteto je zlatorumena barva Colloidal Silver-ja! Srebro
se nahaja v zemlji kot element v sledi in je eden najvažnejših elementov za
življenje rastlin, živali in človeka. Nekoč ga je bilo dovolj v tleh, tako da
smo ga z lahkoto dobivali iz sadja, mesa, zelenjave in iz žitaric. Danes pa je
zemlja opustošena in "kemično dohranjevana”, tako da ni več prepotrebnih
mineralov in zdravilnih kovin v njej. Le-te lahko danes dobite samo z dodatki
k prehrani in Life Plus ima glavno vlogo na svetu! Na to smo še kako ponosni!
Dr. Gary Smith, medicinski raziskovalec pravi, da je srebro tesno
povezano s pravilnim funkcioniranjem telesnega obrambnega sistema in še trdi,
da so ljudje, ki nimajo dovolj srebra v sebi, bolj podvrženi raznim boleznim.
Medicinski testi koloidnega srebra so pokazali, da je brez stranskih
učinkov, še več, uspešno zatira viruse, bakterije in glivice (vse tri oblike
infekcij), pri čemer pa ohranja koristne bakterije v telesu! Life Plus
Colloidal Silver je brez vonja in okusa ter tudi na občutljivih tkivih,
odprtih ranah in v očeh ter sluznicah, ne peče. Lahko se ga uživa (oralno),
nanaša pa se lahko tudi lokalno na kožo (sprej) ali kot obliž, kapamo ga v oči
in v ušesa, nanašamo ga kar na vreznine, odrgnine, opekline, odprte rane,
ture, meduzne ožganine itd.
PRIMERNOST:
NAJ NAVEDEMO SAMO DELNI SEZNAM OD
VEČ KOT 650 BOLEZNI, KI SO JIH ŽE USPEŠNO ZDRAVILI S KOLOIDNIM SREBROM:
Akne, alergijski rinitis, Antraks, artritis, astma, atletsko stopalo,
bakterijske okužbe (različne), bradavice, bronhitis, Candida albicans,
cistitis (vnetje mehurja), Crohnova bolezen, črevesne bolezni (razne), davica,
dermatitis, driska, ekcemi, Epstein-Barrov virus, fibrozitis, gastritis,
glivične okužbe (razne), gobavost, gonoreja, griža, gripa, hemoroidi, herpesi,
impetigo, keratitis, kolitis, konjuktivitis, kriptospordijske okužbe (razne),
Legionarska bolezen, lupus, luskavica (psoriaza), malarija, Menierova bolezen,
meningitis, nevrastenija, oftalmija, okužbe mehurja in ledvic, opekline,
oslovski kašelj, paratifus, pasovec, pireja, plevritis (vnetje pljučne
membrane), pljučnica, prostatične bolezni (vnetje, rak), rak (razni tipi),
revmatizem, rinitis, rovovsko stopalo, rozacea, salmoneloze, septikemija in
septične razjede, sifilis, sindrom kronične utrujenosti, sladkorna bolezen
(diabetes), srbenje zadnjika, stafilokokne in streptokokne okužbe, škrlatinka,
tetanus, tifus, tonzilitis (vnetje madeljev), tuberkoloza, turi, ulkus, ušesne
okužbe, vnetje slepiča, vnetje srednjega ušesa, zastrupitev krvi.
DNEVNI ODMEREK: Colloidal Silver
uporabljamo kot sprej za lokalno rabo (večkrat na dan ali po potrebi
posprejamo prizadeta mesta in počakamo, da se posušijo), oralno pa od 12 let
starosti dalje po 1-3 čajne žličke 3 krat dnevno, otrokom od 6 - 12 let
starosti, polovico te, odrasle doze, oziroma 2 x 1 čajno žličko, otrokom od 3-
6 let pa 1 čajno žličko dnevno. Preventivno ga uživamo dnevno po 1 čajno
žličko (2-3-krat letno po 1-2 steklenički), če pa pride do pojava neke
bolezni, pa lahko odmerke povečamo na 3 x dnevno po 3 čajne žličke 14 dni ali
2-3 stekleničke, oziroma do bistvenega zboljšanja (kontrolni pregled).
Steklenička iz zaščitnega kobaltovega stekla vsebuje 1,2 dcl stabiliziranega
koloidnega srebra. OPOZORILA IN
PRIPOROČILA: Pred uporabo pazljivo preberite navodila. O morebitnih
stranskih učinkih se posvetujte z zdravnikom ali farmacevtom. Pri oralni rabi
(ko sprejamo v usta ali Colloidal Silver uživamo po žličkah) vedno najprej 3
minute zadržimo raztopino v ustih, jo nato še pogrgramo ter komaj nato
pogoltnemo. Tako pride pod jezikom (skozi kapilarice) lažje v krvni obtok in
to mimo prebavnega trakta. Če pa so obolela prebavila, ga pogoltnemo takoj, ko
ga vnesemo v ustno votlino in ga ne zadržujemo v ustih. Koloidno srebro
uorabljamo preventivno in po potrebi pri vseh boleznih, poškodbah, opeklinah,
vrezninah ter po vseh operacijah, ko gre za okrevanje. Colloidal Silver nima
stranskih učinkov niti takrat, ko ga uporabljamo skupaj z zdravili in ne
povzroča odvisnosti. Priporočamo takojšnjo uporabo v primeru padca imunskega
sistema in v začetnih stadijih vseh bolezni, kakor tudi takoj v primeru
odprtih ran in opeklin.

Imunski sistem - za dvig imunskega
sistema zelo priporočamo Immune Formulo
|
POSLOVNA
PRILOŽNOST ZA VSE, KI ŽELITE POMAGATI: |
 |
- PODROBNA SESTAVA PROIZVODOV V ANGLEŠKEM JEZIKU
Pravilno delovanje imunskega
sistema je temelj zdravja. Naš organizem nenehno prihaja
v stik z bakterijami, virusi, glivami in zajedavci;
vdihujemo jih, uživamo jih s hrano in pijačo, ob
poškodbah pa v naše telo vstopajo preko kože. Številni
mikroorganizmi v sožitju z nami bivajo v ustih in
dihalnih poteh, na koži, v črevesu in nožnici. Nekateri
opravljajo koristne naloge, npr. bakterije v debelem
črevesu, ki proizvajajo življenjsko pomembni vitamin K,
ali pa laktobacil v nožnici, ki ustvarja kislo okolje,
neugodno za razvoj škodljivih mikrobov. Le redko se
zgodi, da človek ob stiku z mikroorganizmom zboli –
zboli takrat, ko je obrambna sposobnost našega telesa
oslabljena, ko so mikrobi zelo številni ali močno
patogeni.Po vdoru v telo
se mikrobi pritrdijo na telesne celice in se v njih
razmnožujejo. O tem, kako uspešni bodo pri svojem
napadu, odloča prav naš imunski sistem.
Visoko organiziran sistem
Imunski sistem sestavljajo
specializirane bele krvne celice (imunske celice) in
posebne molekule (protitelesa, komplementi in citokini),
ki prav tako sodelujejo pri uničevanju tujkov in skrbijo
za komunikacijo z drugimi celicami – lahko jih
privlačijo ali aktivirajo. Najpomembnejše imunske celice
so limfociti, ki po “srečanju” z
antigenom tvorijo protitelesa in sodelujejo pri
prepoznavanju in odstranjevanju telesu tuje snovi. Na
strateško pomembnih mestih, kakršna so pazduhe, dimlje
ali vrat, tvorijo bezgavke, iz katerih vodijo limfne
žile (mezgovnice) v bližnje dele telesa. Tako lahko ob
vnetju žrela zatipamo povečano bezgavko na vratu.
Pomembno vlogo v delovanju imunskega sistema igrajo tudi
limfocitni skupki v drugih delih telesa – v mandljih in
tankem črevesu, priželjc (timus), jetra, vranica, slepič
in kostni mozeg.
Druga pomembna imunska celica
je makrofag. Zanjo je značilno, da
požira telesu tuje snovi – mikroorganizme in antigene.
Makrofage najdemo v pljučih, kjer tvorijo obrambno
linijo pred vdorom škodljivih mikrobov in tujkov v
vdihanem zraku. V krvi podobno nalogo opravljajo
monociti. Uspešni požiralci mikrobov in
antigenov so nevtrofilci, ki potujejo
po krvi in ob poškodbi tkiva prihitijo na prizadeto
mesto, kjer uničujejo mikroorganizme in ustvarjajo gnoj.
Naloga obrambnega sistema je,
da pravočasno prepozna tujek, ki ruši notranje
ravnotežje v organizmu, mobilizira obrambne celice in
odstrani škodljivi dejavnik. Aktivacijo imunskega
sistema povzroči vstop tujka v organizem. Tak tujek
imenujemo antigen; lahko je virus,
bakterija, beljakovina, ogljikov hidrat, toksin ali
rakava celica. Značilna slika vojskovanja med zunanjimi
napadalci in našimi obrambnimi silami je vnetje.
Kaže se kot rdečina, oteklina, zvišana temperatura,
bolečina in slabše delovanje obolelega tkiva.
Spominski zapisi
Vdor tujkov v telo sproži
različne obrambne mehanizme. Nekateri (npr. požiranje
bakterij ali fagocitoza) so prirojeni.
Drugi, pridobljeni, so bolj specifični in so posledica
stika z antigeni, ki smo jih srečali v življenju.
Posebna vrsta belih krvničk (spominski limfociti)
hrani podatke o vseh tujkih, ki so na tak ali drugačen
način kadarkoli v življenju prišli v telo. Ob ponovnem
stiku z istim antigenom se hitro in učinkovito odzovejo
ter preprečijo bolezen (tako npr. za ošpicami lahko
zbolimo le enkrat v življenju). Ta mehanizem uporabljamo
tudi pri cepljenju.
Specifični imunski odziv
temelji na sposobnosti imunskih celic, da s pomočjo
beljakovinskih molekul – receptorjev na površini celice
ali v njej – razlikujejo med “lastnim” in “tujim”. Ko
prepoznajo tujek, ga skušajo uničiti in odstraniti iz
telesa. Zaradi raznolikosti v okolju mora biti obrambni
sistem sposoben specifično prepoznati milijone različnih
antigenov in se nanje odzvati. Včasih se imunski sistem
lahko zmoti in lastne telesne celice prepoznava kot
tujke, jih napada in uničuje. Takšno stanje imenujemo
avtoimunski odziv, posledice pa so
številne bolezni: revmatoidni artritis, nekatera vnetja
ščitnice, miastenija gravis ali sistemski eritematozni
lupus.
O imunski
pomanjkljivosti govorimo, ko obrambni sistem ne
deluje v polni meri. Imunska pomanjkljivost je lahko
prirojena ali (pogosteje) pridobljena zaradi bolezni ali
poškodb, kirurških posegov in nekaterih zdravil. Šibek
imunski sistem nas slabše varuje pred okužbami in
razvojem rakavih obolenj.
Na obrambne sposobnosti
organizma vpliva tudi starost; na
okužbe so bolj občutljivi majhni otroci, pri katerih
obrambni sistem šele dozoreva, večjo nagnjenost k
nalezljivim obolenjem pa srečamo tudi pri starostnikih.
V zadnjem času so vse
pogostejši primer motenega delovanja obrambnega sistema
alergijske (preobčutljivostne)
reakcije, pri katerih se telo prekomerno odzove na
neškodljive snovi v okolju (npr. pelode, beljakovine v
mleku ali živalsko dlako). Pravzaprav človek lahko
razvije alergijski odziv na vsako snov na tem planetu,
pomemben dejavnik pri preprečevanju tovrstnih obolenj pa
je prav krepak obrambni sistem organizma. Alergije so v
sodobnem svetu zelo pogoste, saj ena izmed oblik
preobčutljivosti prizadene kar vsakega tretjega človeka.