Otroški del sebe večina ljudi potlači vsaj nekje do osemindvajsetega leta, ko se na žalost zaključi tudi proces integracije osebnosti. Ko pa se nehaš igrati, se nehaš učiti. Ko smo bili majhni smo izražali sebe in svoja čustva ter se veselili, ko smo bili veseli in se jezili, ko smo bili jezni. Zaradi potrebe po varnosti in sprejetosti, pa smo se začeli prilagajati. Naučili smo se, da izražanje čustev kontroliramo, kar je pozitivno, na žalost pa smo mnoge dele sebe kot tudi čustva potlačili, jih zanikali in prenehali sprejemati. Tako morda ne znamo več reči, da nam kaj ni všeč, da je naše mnenje drugačno..., ne upamo več ustvarjati, da drugi tega ne bi kritizirali... ne upamo pokazati radovednosti, spontanosti in vedoželjnjosti.
To še dodatno vzpodbuja tudi odnos in usmerjenost družbe k tekmovalnosti, rivalstvu, ki temelji na boju in moči. Otroški del, ki se kaže kot sram, nedolžnost, igrivost, radovednost, smeh in veselje pa je sprejeto kot šibkost. Tudi nekateri posamezniki, ki ne želijo prevzeti odgovornosti v življenju in se zatekajo v otročje vedenje, to družbeno prepričanje le še vzpodbujajo.
Namesto, da bi otroški del in ostala čustva ter dele sebe, ki jih ne sprejemamo, integrirali v osebnost, jih zatremo in potlačimo tako, da nosimo maske in gojimo obrambne mehanizme, za katere porabimo veliko energije.
Ujeta čustvena in kreativna energija pospešuje proces staranja, bolezni in zmanjšuje zadovoljstvo ter nas naredi neprilagodljive in toge. Imamo dokončna stališča, mnenja in pričakovanja o življenju in težimo k nespremenljivosti. Edina stalnica v življenju pa je sprememba. Življenjske priložnosti, izzive in preizkušnje zato doživljamo kot težave in probleme. Togost povzroča, da porabimo pri spremembah veliko energije in se ob večjih tudi zlomimo.
Miselna odprtost in prožnost pa omogoča večjo senzitivnost in polnost doživljanja življenja kot tudi večjo prilagodljivost in ustvarjalnost.
Simbolično lahko to prikažemo na primeru suhe in sveže veje drevesa, suha je neobčutljiva za manjše pritiske, ob večjem pa se zlomi. Sveža, živa veja pa začuti že najšibkejši dotik, ob močnejšem pa se upogne in če je pritisk zelo močan, se zvije tako, da lahko tudi sama sebe poboža.
Tudi humor je odlična metoda, da vidimo svet bolj smešno in lahkotno še posebno v situacijah, ko nič drugega ne učinkuje. Nasmehnimo se sami sebi, se malo pošalimo in se v mislih ali zares pogladimo.