ZDRAVJEZDRAVJE E-KNJIGEZDRAVJE PREHRANAZDRAVJE ODNOSIZDRAVJE VZGOJATERAPIJE ZDRAVJEZDRAVJE DUHOVNOST

 

 

III.  NEGOVANJE NAŠIH MISLI

 

UPORABLJAJMO MOŽGANE

Z ustreznimi miselnimi vzpodbudami dosežemo, da se med možganskimi celicami ustvarja več povezav oziroma razvejanih podaljškov živčnih celic imenovanih dendriti, ki iščejo stik s sosednjimi celicami. Če v okolju primanjkuje dražljajev, oziroma živimo rutinsko in miselno neaktivno, pa živčne povezave krnijo. Tudi v visoki starosti lahko rastejo novi dendriti, če možgane dovolj vzpodbujamo. Čim več podaljškov živčnih celic nastaja, več podatkov lahko teče med celicami in bolj smo inteligentni. Psihologi so ugotovili, da kdor se v družabnih in duhovno-intelektualnih stikih stalno razvija, tudi redkeje zboli za Alzheimerjevo boleznijo. Višja izobrazba zmanjšuje verjetnost demence v starosti.

Raziskave tudi kažejo, da na splošno inteligentejši ljudje živijo dlje. K temu najverjetneje pripomore tudi to, da živijo bolj zdravo.

Ključ do dolgega življenja? Izogibanje lenobi in zmerna dejavnost - fizična, čustvena, mentalna in duhovna. 

 

VREDNOTE

Za ustrezne miselne usmeritve kot tudi usmerjanje lastnega življenja nasploh so odločilne naše vrednote in ideali. Torej naša temeljnja prepričanja o tem, kaj je prav in kaj narobe, kaj je pomembno in kaj je manj pomembno. Ustrezne vrednote predstavljajo temelj za srečo v življenju kot tudi za osebnostno rast: poštenost, resnicoljubnost, nenasilje, mir, ljubezen... Karkoli gradimo brez ustreznih temeljev, se nam v življenju ruši tako na osebnem, medosebnem kot tudi poklicnem področju. Več o tem sem opisal v svoji prvi knjigi Ko pridejo težki dnevi – nasveti za mlade.

Izgrajevanje ustreznih vrednost mora biti na prvem mestu, če želimo osebnostno napredovati in biti srečnejši. Razvijati jih moramo vzporedno s pozitivnim načinom razmišljanja.

 

 

SO NAŠA PREPRIČANJA PRAVILNA?

Večina ljudi meni, da je njihov življenski nazor najbolj pravilen in da so drugi, ki drugače razmišljajo, v zmoti oziroma čudni ali omejeni. Ker se stališča večine ljudi (danes jih živi na zemlji okoli 6 miljard) razlikujejo od naših, so torej vsi čudni?

Kdo je sedaj tukaj omejen?

Kako smo si izoblikovali naša mnenja in prepričanja? Smo jih povzeli od drugih ali je to naša izkušnja?  Na osnovi tega, kar so nam povedali starši, kar smo izvedeli v šoli in od medijev? Za starše že vemo, da se velikokrat motijo, mediji niso objektivni, je torej znanost objektivna? Merijo, kar se meriti da, z instrumenti, ki so danes na razpolago. Na osnovi znanstvenih raziskav in številnih teorij, pametnega sklepanja, v katerem so upoštevali nekaj dejavnikov, ki so jim znani, koliko pa so jih zanemarili?

Na primer številne arheološke najdbe in odkritja »nepojasnjene zgodovine« nikakor ne sodijo v Darwinovo teorijo evolucije življenja na Zemlji.

Še nekaj sto let nazaj so mislili, da je Zemlja ravna ploskev, kar se nam danes zdi smešno, pa je bilo za tisti čas zelo logično, da so tako razmišljali, glede na znanje, s katerim so razpolagali.

Kar se nam zdi verjetno, pametno in logično, smo sprejeli za resnično. To je sicer dobro v mejah, da lahko vsakodnevno fukcioniramo, če pa naša prepričanja sprejememo za dokončno in več ali manj nesprejemljivo resnico, smo že danes živi mrliči, saj se več ne spreminjamo, le telo se stara. Spoznati ne moremo več nič novega, klub temu da nam življenje ponuja neskončno možnosti, jih mi nismo zmožni več živeti. Ne sodijo več v naš majhen in omejen svet, zato jih zavržemo kot nesprejemljive.

Torej, večinoma gojimo zelo omejujoče misli in prepričanja, ki smo jih v življenju ponotranjili in so za nas resnična. Menimo celo, da je to splošna resnica, ki velja za vse. Tako se omejujemo v razvijanju svojih potencialov in ne užijemo življenjskih priložnostih, ki se nam ponujajo.

Da lahko živimo bolj polno in svobodno, je potrebno zamenjati omejujoča prepričanja z bolj odprtimi.

SAMODISCIPLINI SLEDI SPREJEMANJE

Morda gojimo misli in prepričanja, ki nas držijo v prekomerni pasivnosti in neaktivnosti (veliko časa prespimo, preležimo ali presedimo pred televizijo...) ali pa se v drugi skrajnosti prekomerno priganjamo in smo do sebe in drugih zelo nasilni.

Prvi bi se morali usmerjati v več samodiscipline in aktivnosti in drugi v več samonegovanja in sprejemanja samega sebe.

Kadar smo pretirano inertni oziroma pasivni, pogosto razmišljamo: »Amerika je že odkrita..., ne splača se truditi...,  verjetno nam tako ne bi uspelo..., v življenju je potrebno iti po liniji najmanjšega odpora...« in podobno.

Kadar smo pretirano aktivni, se večinoma priganjamo zaradi zavednih in nezavednih strahov in številnih želja ter hotenj ter bega pred soočenjem s samim sabo. Verjetno razmišljamo: …da bi šlo brez nas vse narobe..., da več kot je aktivnosti, bolj izpolnjen je dan..., drugi bi se morali spremeniti in trudimo se, da bi jih spremenili..., potrebno je čim več delati in/ali pa se čim več zabavati..., stvari morajo biti urejene (po sistemu kot ga imamo mi v glavi)... Pogosto pa gojimo tudi perfekcionistične težnje, kar je še ena velika in zelo razširjena ovira na poti do zadovoljstva ter sprejemanja samega sebe, drugih in življenja. 

Ker sami sebe najtežje vidimo, nam je vedenje drugih lahko dobro zrcalo.

Česar ne sprejemamo, obsojamo ali zavračamo pri drugih, zelo verjetno ne sprejemamo tudi pri sebi, zato te dele sebe skrivamo ali pa smo jih potlačili. Kako se naučiti sprejemati potlačene in nesprejete dele sebe, odlično opisuje in ponuja tudi praktične vaje Debie Ford v priročniku Temna stran iskalcev svetlobe.

Podobno je tudi z lastnostmi, za katere menimo, da so pozitivne in jih na primer pri drugih zelo cenimo, spoštujemo, celo obožujemo, vendar ne dopuščamo, da so tudi v nas.

Ko sprejmemo nesprejete dele sebe, postanemo seveda bolj celoviti, kar nam omogoča bolj polno in celovito zaznavanje in sprejemanje sebe in življenja.

Tako naredimo prostor in prestol lahkotnosti ter ljubezni. S tem si omogočimo zadovoljstvo in radost. Naraste tudi naša življenjska energija. Potenciale in možnosti, ki nam jih ponuja življenje, zmoremo tudi izkoristiti. Tako se izboljša kvaliteta našega osebnega in profesionalnega življenja kot tudi uspešnost na vseh področjih življenja.

 

 

IGRIVOST IN PROŽNOST 

Otroški del sebe večina ljudi potlači vsaj nekje do osemindvajsetega leta, ko se na žalost zaključi tudi proces integracije osebnosti. Ko pa se nehaš igrati, se nehaš učiti. Ko smo bili majhni smo izražali sebe in svoja čustva ter se veselili, ko smo bili veseli in se jezili, ko smo bili jezni. Zaradi potrebe po varnosti in sprejetosti, pa smo se začeli prilagajati. Naučili smo se, da izražanje čustev kontroliramo, kar je pozitivno, na žalost pa smo mnoge dele sebe kot tudi čustva potlačili, jih zanikali in prenehali sprejemati. Tako morda ne znamo več reči, da nam kaj ni všeč, da je naše mnenje drugačno..., ne upamo več ustvarjati, da drugi tega ne bi kritizirali... ne upamo pokazati radovednosti, spontanosti in vedoželjnjosti.

To še dodatno vzpodbuja tudi odnos in usmerjenost družbe k tekmovalnosti, rivalstvu, ki temelji na boju in moči. Otroški del, ki se kaže kot sram, nedolžnost, igrivost,  radovednost, smeh in veselje pa je sprejeto kot šibkost. Tudi nekateri posamezniki, ki ne želijo prevzeti odgovornosti v življenju in se zatekajo v otročje vedenje, to družbeno prepričanje le še vzpodbujajo.

Namesto, da bi otroški del in ostala čustva ter dele sebe, ki jih ne sprejemamo, integrirali v osebnost, jih zatremo in potlačimo tako, da nosimo maske in gojimo obrambne mehanizme, za katere porabimo veliko energije.

Ujeta čustvena in kreativna energija pospešuje proces staranja, bolezni in zmanjšuje zadovoljstvo ter nas naredi neprilagodljive in toge. Imamo dokončna stališča, mnenja in pričakovanja o življenju in težimo k nespremenljivosti. Edina stalnica v življenju pa je sprememba. Življenjske priložnosti, izzive in preizkušnje zato doživljamo kot težave in probleme. Togost povzroča, da porabimo pri spremembah veliko energije in se ob večjih tudi zlomimo.

Miselna odprtost in prožnost pa omogoča večjo senzitivnost in polnost doživljanja življenja kot tudi večjo prilagodljivost in ustvarjalnost.

Simbolično lahko to prikažemo na primeru suhe in sveže veje drevesa, suha je neobčutljiva za manjše pritiske, ob večjem pa se zlomi. Sveža, živa veja pa začuti že najšibkejši dotik, ob močnejšem pa se upogne in če je pritisk zelo močan, se zvije tako, da lahko tudi sama sebe poboža.

Tudi humor je odlična metoda, da vidimo svet bolj smešno in lahkotno še posebno v situacijah, ko nič drugega ne učinkuje. Nasmehnimo se sami sebi, se malo pošalimo in se v mislih ali zares pogladimo.

 

POZITIVNO RAZMIŠLJANJE

Pozitivne misli pomagajo ohranjati fizično in mentalno zdravje ter zavirajo staranje, medtem ko povzroča negativno razmišljanje z negativnimi čustvi hitro poslabšanje zdravja in pospešeno staranje.

Iz literature o dolgem življenju je razvidno, da so ljudje, ki dolgo živjo, optimistični, dejavni in prožni. Življenja se veselijo in ne dovolijo, da bi jih težave pahnile v potrtost, pasivnost ali okorelost. Pri raziskavah stoletnikov so ugotovili, da imajo nenavadno lastnost, da lahko uravnavajo stres, da si opomorejo od izgube, smrti sorodnikov in prijateljev, ki bi druge zlomile ter se upirajo vsakodnevnim omejitvam.

Ko smo prepričani, da želimo živeti sto let ali več, ker nameravamo izraziti vse svoje potenciale, s tem spremenimo kemijske in fiziološke procese v organizmu. Če se odločimo, da bomo s svojimi zmožnostmi in darovi pomagali soljudem okrepimo svoj imunski sistem. S spoznanjem, da nas ustreznejša prehrana in fizična aktivnost vitalizira, izboljšamo naše zdravje... Naša prepričanja, spoznanja in odločitve so usodne za kvaliteto in uspeh v našem življenju.

Na splošno ljudje menijo, da so posamezniki, ki so pesimistični oziroma negativno naravnani, že pregoreli, oziroma »svoje že opravili«. Za neoviran dotok energije je torej pozitivno duševno razpoloženje bistveno.

Ljudje, ki so pesimistični, imajo več T-celic, ki zavirajo celice, pomembne za dobro delovanje imunskega sistema. Pesimisti pričnejo prej, pogosteje in huje obolevati za boleznimi, kakor pa optimisti, še posebno po tridesetem letu. Podoben vpliv ima tudi skrivanje oziroma potlačevanje »negativnih« čustev – npr. dokazano je, da se rak dojke hitreje širi med ženskami, ki čustva potlačijo.

Ljudje, ki se v vsakodnevnem življenju velikokrat razjezijo, imajo višjo smrtnost zaradi blokade koranarnih arterij oziroma ljudje, ki trpijo zaradi pogostega hudega stresa, so v sedemkrat večji nevarnosti, da bodo zboleli za koronarnimi boleznimi srca, trikrat večji nevarnosti za srčni napad in štirikrat večji nevarnosti, da bodo umrli zaradi nenadne odpovedi srca.

Škodljivost miselno-čustvenega stresa lahko uravnavamo z drugačnim odnosom oziroma naravnavo, če jemljemo situacijo kot izziv ali možnost osebnostne rasti.

 

Številne naše misli so »negativne« v smislu, da nas naredijo nezadovoljne. Merilo, če razmišljamo pozitivno ali negativno, je naše zadovoljstvo oziroma nezadovoljstvo. Vedno, ko smo nezadovoljni, razmišljamo negativno.

Tako spoznamo, da so negativne tudi misli in prepričanja, za katere smo bili prepričani, da niso. Na primer: »Danes je težek dan... vse me boli, kako se naj dobro počutim?... Že spet ta...  Slabemu vremenu ni konca... Partner, žena/ mož, otroci, šef - me jezijo...  Vse gre narobe...«

Povedano s prispodobo, izbiramo naše misli iz »temnejšega spektra mavrice« ali iz »praznega dela kozarca«, čeprav kozarec ni samo polovico prazen, ampak je tudi polovico poln. Celote ne vidimo in namesto, da bi dojemali pozitivno stran situacije, dojemamo negativno.

 

Mnogo je načinov, s katerimi si lahko pomagamo, da dojemamo življenje bolj pozitivno. Na miselnem nivoju se ukvarjamo s tem, kako spreminjati naše misli, ki vplivajo na naše razpoloženje, besede, dejanja, navade, na celotno naše življenje in na vse druge.

 

Posredno jih spreminjamo preko raznih že omenjenih in tudi številnih drugih zadovoljujočih aktivnostih, z urejanjem medsebojnih odnosov, zdravim načinom življenja in z duhovnimi tehnikami.

Neposredno pa s spremembo razmišljanja.  V skladu s cilji programa (sreča, zdravje, mladost...) se lahko opazujemo in samoevalviramo:

 

OPAZUJMO SEBE IN LASTNE MISLI V TEM TRENUTKU  

a) Meni je pogosto pomagalo, da sem se opazoval in pogosto vprašal: »Sem zadovoljen (srečen) ali nezadovoljen (nesrečen)?« ter zavedanje, da nezadovoljstvo nikomur ne koristi in le škodi meni in vsem drugim.

Kadar nisem zmogel razmišljati tako, da bi bil bolj zadovoljen, sem skušal razmišljati vsaj na takšen način, da sem bil posledično manj nezadovoljen. Včasih je pomagalo že, da sem se zavedal, da vsako razpoloženje mine in sem bil tako manj nezadovoljen.

b) »Ali s svojimi dejanji, načinom razmišljanja, razpoloženja škodujem ali koristim svojemu zdravju?

Škodujem morda drugim?« Če škodujem drugim, vedno škodujem tudi sebi. Povezani smo bolj, kot mislimo.

c) »Me ta aktivnost/ razmišljanje/ razpoloženje stara ali pomlajuje?«

d) Alternativa je tudi: »Dobivam ali izgubljam energijo?« Vedno, ko izgubljam energijo, razmišljam negativno.

Usmerjenost v sedanji trenutek nam omogoča, da živimo bolj zavestno in aktivno usmerjamo svoje življenje.

 

Potrebno se je zavedati, da so tudi načini razmišljanja navade, o posledicah katerih večinoma ne razmišljamo. Na primer:

-  na pogrebu tarnamo nad tragedijo, namesto da bi pogledali pozitivno stran - na primer, da se je človek rešil agonije zaradi fizičnih bolečin, da je imel izpolnjeno življenje, morda sploh ni več želel živeti, duša se je »osvobodila«...,

-  ob raznih »nesrečah« krivimo druge ali sebe, namesto da bi sprejeli situacijo, ki je več ne moremo spremeniti in pogledali, kaj se lahko iz tega naučimo oziroma spoznamo - brez krivde, le z odgovornostjo!

Ob tem seveda ne smemo zatirati in tlačiti čustev, vendar tukaj govorim o miselni komponenti.

Negativno razmišljanje je ogromen kompleks bolj ali manj škodljivih ter nekoristnih misli za nas kot tudi za druge, ki večinoma potekajo samodejno in nezavedno ter so v bistvu navade, ki nam ob določeni situaciji vzpodbudijo določeno misel. Na začetku jih najlažje prepoznamo ravno preko našega razpoloženja.

Negativnega razmišljanja praviloma ne moremo odstraniti le z odločitvijo, da ne bomo več tako razmišljali, ampak je potrebno način razmišljanja nadomestiti z drugačnim, za nas bolj koristnim.

Z negativnimi navadami razmišljanja se lahko spoprimemo z metodo pozitivnih afirmacij, ko čim večkrat na dan ponavljamo pozitivne misli.

Na primer: »Dan je lep, ker dežuje - voda je darilo življenja«... »umirjeno in lahkotno sprejemam nove priložnosti (preizkušnje)«... »vsak dan sem vse bolj zadovoljen«... »rad imam sebe, ljudi in ljudje imajo radi mene«...

Afirmacija mora biti v trdilni obliki in v sedanjem času. To, kar se odločiš verjeti, postane zate resnično. Pozitivne misli in afirmacije je potrebno seveda  gojiti daljši čas, da nadomestijo stare miselne vzorce.

Več o pozitivnih afirmacijah lahko najdete v knjigi Luis Hay: Življenje je tvoje.

Najenostavnejša in zelo učinkovita metoda, kako osvajati pozitivne misli je, da si jih posnamemo na kaseto ali na drugi medij, v ozadju pa posnamemo klasično baročno glasbo, ki omogoča, da smo za afirmacije bolj dojemljivi. Najbolj jih ponotranjimo, če jih poslušamo zjutraj, ko se zbujamo in pred spanjem, izkoristimo pa lahko vsak prosti čas.

 

Tudi hipnoterapevti pravijo, da se vsak dan na novo hipnotiziramo, pa če se tega zavedamo ali ne. Ker celotnega spektra mavrice življenja naenkrat večinoma nismo sposobni zaznavati, je gotovo bolje, da se odločimo gledati svetlejše in bolj rožnate odtenke, saj niso nič manj resnični od temnejših. V bistvu so bližje resničnosti, saj širše in celoviteje kot zaznavaš življenje, bolj osupljivo lepo je. Če tega še ne zaznavamo, ga dojemamo le površinsko, brez razumevanja številnih vzročno posedičnih razmerij in v pomanjkanju ljubezni.

 

POGLOBLJEN PREMISLEK

nam lahko pomaga oceniti, koliko imamo na objektivno situacijo in življenjske okoliščine, katerim smo izpostavljeni, vpliva. Tako lahko ugotovimo:

1. da na situacijo ali stanje ne moremo neposredno vplivati

oziroma

2. ugotovimo, na kaj imamo vpliv, oziroma kaj je možno spremeniti.

Če na stanje ne moremo neposredno vplivati, je naš logični zaključek, da se je bolje s situacijo sprijazniti in jo sprejeti, dokler se okoliščine ne spremenijo, saj s tem zmanjšamo svoje trpljenje in nezadovoljstvo.

V primeru, da lahko z določeno aktivnostjo na situacijo vplivamo, pa lahko po razmisleku na primer ocenimo, da je vredno truda oziroma tveganja in se splača poskusiti in spremeniti, ali pa ugotovimo obratno, da bi bilo potrebno vložiti preveč truda oziroma tveganja glede na pričakovano korist.

To dobro opiše molitev dr. Niebuhr Reinhorda, s katero si pomagajo v društvu anonimnih alkoholikov:

»O Bog, daj mi moč, da sprejmem tisto, česar ne morem spremeniti,

daj mi pogum, da spremenim tisto, kar lahko spremenim

in daj mi modrost, da razlikujem to dvoje!«

Razvidno je, da je potrebna določena modrost oziroma raven zavedanja, da smo zmožni presoditi, kaj se da spremeniti in česa ne.

Pri tem nam lahko učinkovito pomagajo za to usposobljeni strokovnjaki npr. psihoterapevti in svetovalni delavci, ki imajo še dodatna znanja, kako uravnavati odnose ter uskladiti čustvene in miselne dimenzije človeka.

Ob ustrezni povezavi in uskladitvi naših čustev in razuma naredimo prostor izpolnitvi, sreči in ljubezni.

 

 

TRPLJENJE 

Tudi trpljenje lahko izvira na različnih ravneh. Poznamo fizične bolečine, čustvene bolečine, iz miselne ravni izvirajo strahovi, skrbi in pesimizem, poznamo pa tudi duhovno trpljenje - hrepenenje in odsotnost stika s seboj. Ljudje večinoma največ trpimo zaradi psihičnega trpljenja, ki pa ga je možno presegati. Le fizičnih bolečin se verjetno ne da v celoti izničiti.

Do določene ravni zavedanja trpimo zaradi ujetosti v omejujoč način razmišljanja. Sprememba zornih kotov, širše videnje situacije, vzrokov in posledic so nam lahko pri tem v pomoč.

Če vidimo določeno situacijo samo na en način, ki nas obremenjuje, si lahko razširimo zorni kot tako, da na primer vprašamo deset različnih ljudi, kako vidijo situacijo oni. Odgovori bodo gotovo raznoliki. Tako bomo dobili več zornih kotov in imamo možnost izbire, da tudi mi gledamo drugače. Morda spoznamo, da situacija iz bolj objektivnega ali širšega vidika ni tako usodna ali težka, da je situacija le začasna, ali da smo v primerjavi z drugimi še pravi srečneži. Lahko pa spoznamo, da je že čas, da kaj spremenimo. Seveda je pred tem potrebno oceniti, koga kaj vprašamo, da ljudje teh informacij ne obrnejo proti nam.

Trpljenje si tudi olajšamo, če ozavestimo temeljni vzrok našega trpljenja in/ali pa trpljenje osmislimo.

1. Trpljenje je praviloma vedno le najmočnejši pokazatelj, ki nas opominja, da bi bilo dobro, da kaj spremenimo. Če dojemamo življenje kot neprekinjeno učenje ali osebnostno rast, smo na to bolj pozorni in praviloma spregledamo prej. Ponavadi nas opozarja glede naših neustreznih navad: ravnanj/vedenj ali prepričanj/pričakovanj.

2.  Spoznanje smisla, zakaj je bilo potrebno, da smo trpeli ali se slabo počutili, v veliki meri zmanjša ali izniči psihično trpljenje, ki pa je pogosto tudi vzrok fizičnemu trpljenju.

Če ne ugotovimo neposrednega vzroka, zakaj trpimo, pa nam je v pomoč tudi, če spoznamo širši smisel trpljenja.

Trpljenje nam pomaga, da sestopimo iz vzvišene stopničke, od koder smo ocenjevali in sodili svet, skupine ljudi ali posameznike, da razvijemo skromnost oziroma ustrezen občutek lastne vrednosti in nam pomaga prepoznati minljivost materialnih stvari kot tudi svojega telesa. Spoznamo, da je večina naših želja in hotenj minljivih in nepomembnih; na primer v primerjavi z odnosi do naših bližnjih, kjer dajemo in dobivamo največ ljubezni.

Posledica lastnega trpljenja je, da lažje čutimo in razumemo trpljenje drugih, kar nam poveča zmožnost empatije oziroma sočutja. Ko se postavimo na enako raven z vsemi ljudmi, nam je omogočeno, da odpremo srce in ljubimo. Trpljenje nas pomaga učiti, da je v dajanju več sreče kot jemanju. Zato je otrok trpljenja ljubezen, ki je tudi sočutje. To pa je največji dar.

Tudi misel C. P. Estesa nam sporoča enako:

 

 

Upri se padcu.

In če se ne moreš upreti padcu,

se upri in ne obleži na tleh.

In če se ne mores upreti, da ne bi obležal na tleh,

dvigni srce proti nebu,

in kot sestradan berač

prosi, naj bo napolnjeno,

in bo napolnjeno.

Lahko te potisne na tla,

lahko ti ni dopuščeno vstati.

Toda nihče ti ne more

preprečiti, da ne bi dvignil srca

proti nebu -

samo ti.

Največ se razjasni

prav sredi trpljenja.

Tisti, ki pravi, da trpljenje ne porodi

nič dobrega,

še ne posluša.

 

Dr. Jože Ramovš v knjigi Sto domačih zdravil za dušo in telo 2 pravi o trpljenju sledeče:

»Vse človekovo trpljenje se namreč deli v rešljivo in v nerešljivo. Človekova življenjska naloga je vse rešljivo trpljenje sproti reševati, nerešljivo pa sprejemati s človeškim dostojanstvom in najti v njem smisel ter znati razločevati rešljivo trpljenje od nerešljivega.

Bolečina je materialno omejena na telo in na duševnost, trpljenje je osebno ali duhovno doživljanje bolečine, zato nima količinskih meja; človeka lahko nekaj grozno boli, trpi pa lahko brezmejno. Poleg tega trpljenje ni omejeno samo na doživljanje telesne ali duševne bolečine, temveč je - neredko še hujše trpljenje - doživljanje vseh vrst napak na duhovnem področju: zmote, krivde, bivanjske praznote in podobnega, osebno doživljanje nereda v medčloveških odnosih: spora, slabega odnosa, ravnodušnosti; ali pa doživljanje zablod na kulturnem in verskem področju.

V bistvu ima trpljenje isti smisel na duhovnem, osebnostnem in medčloveškem področju, kakor ga ima bolečina na telesnem in duševnem: opozarjati, da je nekaj narobe, in sproščati sile za urejanje tega. Z bivanjskega vidika pa sta bolečina in trpljenje tudi naravno trenje ali porodna bolečina pri porajanju, rasti, razvoju in uresničevanju vsega dobrega.

Če se človek zaveda, kako dragocen in življenjsko pomemben samokrmilni avtomat ima vdelan z zmožnostjo bolečine in trpljenja, mora hvaležen obstrmeti nad njuno čudovitostjo.«

 

"Bridko je trpljenje, sladek je njegov sad."  

(Slovenski pregovor)

 

 

 

 

 

ZDRAVJE - DOMOV