ZDRAVJEZDRAVJE E-KNJIGEZDRAVJE PREHRANAZDRAVJE ODNOSIZDRAVJE VZGOJATERAPIJE ZDRAVJEZDRAVJE DUHOVNOST

 

 

 

PANIČNA MOTNJA IN AGORAFOBIJA                                                                             

 

 

Spadata pod klasifikacijo fobičnih anksioznih motenj (F40) po MKB-10.

Za to skupino motenj je značilno, da sprožijo anksioznost določeni zunanji objekti ali situacije, ki sami po sebi niso nevarni. Takih objektov ali situacij se zato bolnik izogiba, včasih pa ga že misel nanje navda s strahom, ki je lahko le blago nelagodje, lahko pa doseže stopnjo groze.

 

AGORAFOBIJA               PSIHOTERAPIJA

 

Motnja je pogostejša pri ženskah kot pri moških (razmerje je približno 3:1), njen začetek je običajno med 18. in 35. letom. V nekaterih primerih se agorafobija lahko pojavi tudi brez panične motnje, čeprav v večini primerov nastopata skupaj.
Praviloma je vzrok agorafobije strah pred paničnimi napadi.

 

Izraza agorafobija ne uporabljamo več le za oznako strahu pred odprtimi prostori, kot je bil sprva uveden v psihiatrično izrazoslovje, ampak s tem izrazom sedaj označujemo anksioznost, ki se sproži v situacijah z nekaj skupnimi značilnostmi: oddaljenost od doma ali drugega varnega kraja, množica ljudi, npr. gneča v javnih prevoznih sredstvih, v kinu ali gledališču… ter tudi druge okoliščine iz katerih bi utegnil biti hiter izhod ali »pobeg« težaven.

 

V naštetih okoliščinah se pojavijo tipični znaki anksioznosti, ki jih lahko omili prisotnost koga, ki mu bolnik zaupa. Tem okoliščinam se prične človek prej ali slej izogibati, saj ga že ob misli, da bi se tam pojavil, preplavijo občutki, da bo izgubil nadzor nad seboj, da bo »znorel« ali pa da se mu bo pripetilo kaj drugega hudega. Lahko se izogiba trgovin ali avtoceste, ne ravno zaradi njihovih karakteristik, ampak zato, ker so to situacije, v katerih je pobeg otežen ali bi se v njih zaradi panike počutili osramočene. Strah pred ponižanjem igra ključno vlogo. Mnogo ljudi z agorafobijo se ne boji samo paničnih napadov, ampak tudi kaj si bodo drugi ljudje mislili o njih, če bi slučajno doživeli panični napad. Če upoštevamo to ponižanje, si lahko predstavljamo, zakaj nekateri ljudje s panično motnjo zdrsnejo v agorafobijo.

 

Agorafobija se lahko pojavi že po prvem paničnem napadu. Mnogo ljudi ob tem konča na urgenci misleč, da so doživeli srčni napad. Če prvemu napadu ne sledi diagnoza in/ali (še bolj pomembno) zdravljenje, lahko oseba pride do zaključka, da je panični napad povzročila recimo vožnja po avtocesti. Panični napad je bil tako grozljiv, da oseba nenehno misli nanj in se boji naslednjega napada. Osebo lahko prične skrbeti, da bo panični napad doživela tudi v drugih situacijah, ne samo v avtu in tako se začne izogibati določenih krajev, tudi če tam še ni prišlo do paničnega napada.

Kraji in situacije, ki se jih izogobamo, se razlikujejo od osebe do osebe in se včasih spreminjajo tudi s časom. Vendar obstaja določen vzorec, ki je običajno prisoten. Oseba z agorafobijo morda potrebuje spremljevalca, imenovanega podporna oseba, ko potuje stran od doma ali se poda v nova, strah zbujajoča področja. Podporna oseba zagotavlja dostopnost pomoči. Sprva se izogiba le določenih okoliščin, daljših potovanj, raznih družabnih srečanj in/ali nakupovanj, kadar pa je motnja izjemno huda, se bolnik sploh več ne odpravi od doma. Agorafobija je lahko kronično, uničujoče stanje, zaradi katerega ljudje trpijo v tišini in njihovi bližnji jih ne morejo razumeti.

 

Praktično vsaka situacija, v kateri se agorafobi počutijo “ujete” lahko privede do anksioznosti ali panike. Lahko obstajajo tudi drugi “sprožitelji”, ki proizvajajo anksioznost in paniko. Nekatere od takih situacij niso tako očitne za povprečnega človeka in lahko vključujejo:

  • Zavijati v levo z avtoceste ali prometne ulice
  • Sedenje na sredi vrste v kinu ali gledališču, itd.
  • Izpostavljenost močnim lučem (posebno fluorescentnim)
  • Slabe vremenske razmere (kot recimo biti ujet v hiši med snežno nevihto) ali megla (občutek utesnjenosti)
  • Tema ali močna dnevna svetloba
  • Kakršnakoli nepričakovana sprememba
  • Vonjave (nekatere arome lahko sprožijo spomine in povzročijo anksioznost/paniko)
  • čakanje v vrsti… ali čakanje na sploh!
  • Glasni zvoki
  • Jemanje zdravil: za mnogo fobičnih ljudi je jemanje zdravil situacija, ki povzroča hudo anksioznost, predvsem zato, ker ne marajo občutka sprememb, ki jih povzročajo stranski učinki. Za lažji prehod na novo zdravilo lahko pomaga že to, da ga užijemo v čim manjši možni dozi.


Kot zanimivost tudi informacija, da so fobični ljudje eni izmed najbolj občutljivih, kreativnih, intuitivnih in inteligentnih ljudi v populaciji.

 

Kriteriji za diagnosticiranje:

  1. Psihološki in fiziološki simptomi morajo biti primarni znaki anksioznosti, ne pa katere druge motnje, npr. blodnih ali obsesivnih misli,
  2. anksioznost se sproži v najmanj dveh značilnih situacijah: množice, javni prostori, potovanje v družbi ali brez nje,
  3. izogibanje fobičnim situacijam mora biti prisotno in izstopajoče.

 

Težave z diagnozo:

Depresivne motnje je pogosto težko razlikovati od agorafobije. Posamezni znaki depresije so pri agorafobičnih pogosti, deperesivni bolniki pa tudi neradi ali pa sploh ne potujejo in ne zahajajo med ljudi. Agorafobični bolnik pogosto išče pomoč šele takrat, ko je tudi depresiven.

Še težje je razmejiti agorafobijo od generalizirane anksioznosti, saj je za slednjo značilno, da se anksioznost vsaj v nekaterih situacijah poveča in lahko dobimo podoben vtis kot pri agorafobiji. V teh primerih se zdi uporabno, če se osredotočimo na situacije, v katerih se anksioznost ne pojavi: agorafobični bodo doma ali kje drugje, kjer se počutijo varni, brez simptomov anksioznosti, tisti z generalizirano anksioznostjo pa tudi tedaj ne bodo brez vseh simptomov.

Tudi pri zgodnjih fazah paranoidnih stanj gre lahko za izogibanje podobnim situacijam kot pri agoroafobikih, le da zaradi občutka, da se nekaj nenavadnega dogaja, ali pa zaradi jasnih paranoidnih blodenj.

 

Etiologija – nastanek motnje:

Bolj kot same vzroke za motnjo poznamo dejavnike, ki jo vzdržujejo. Na srečo je zdravljenje bolj odvisno od teh dejavnikov kot od globljih vzrokov. Čeprav ni neposrednega stresorja, pa pride do motnje pogosto tedaj, ko bolnika obvladujejo kakšne skrbi, npr. bolezen otroka, zakonski problemi… Tako si lahko razlagamo, da je ob zvišani anksioznosti (npr. zaradi medosebnih problemov) manjši stresor (npr. čakanje v vrsti ali čakanje na avtobus) povzročil nenaden napad anksioznosti. Do naslednjih napadov pa naj bi nato prišlo po načelu pogojevanja.

Psihodinamske teorije razlagajo to motnjo večinoma s konceptoma potisnjenja, premestitve in drugimi psihološkimi obrambami pred nesprejemljivimi spolnimi ali agresivnimi impulzi, vendar to ne drži v vseh primerih. Potlačeni agresivni občutki v Otroku sprožijo agoroafobične občutke ob določenih situacijah. V terapevtskem smislu se ta razlaga ni izkazala za uporabno?

Motnja je pogostejša pri ljudeh z odvisnostnimi in histeričnimi osebnostnimi potezami, ali pa te le hitreje poiščejo pomoč.

 

Zdravljenje

Psihološko: od samega začetka je treba spodbujati agorafobičnega bolnika, da se vrne v položaje, ki se jih boji in ostane tam, dokler anksioznost ne mine. (na čuječnost usmerjena kognitivna terapija)

Ob manj izraženi motnji zadoščajo že preprosta navodila, spodbuda in zagotovilo, da ne gre za telesno bolezen.

V hujših primerih pa je potrebna vedenjska terapija, ki je v eni od svojih različic metoda izbora za agorafobične bolnike. Kadar imajo ljudje panično motnjo, bi bilo priporočljivo, da poiščejo specialista za anksiozne motnje in poskrbijo, da njihovo stanje ne napreduje, ne glede na to ali že trpijo za agorafobijo ali ne. Običajno je pri večini ljudi uspešna kombinacija zdravil in kognitivne-vedenjske terapije.

Zdravljenje panične motnje in agorafobije je individualizirano. Tudi če so zdravila pomembna za mnogo ljudi, je potrebno v zdravljenje vložiti veliko dela in truda. Če ste se pričeli izogibati situacijam, je priporočljiva uporaba tehnik desensitizacije ali terapije postopnega izpostavljanja.

Proces vključuje postopno soočanje s fobičnimi situacijami in učenjem načinov, kako se spoprijeti z anksioznostjo in paniko, ko se pojavita.

Analitska psihoterapija utegne pomagati nekaterim bolnikom pri razumevanju zanajzavestnih pomenov anksioznosti in simbolike izogibane situacije, pri razumevanju svoje potrebe po potiskanju nesprejemljivih impulzov in pri razumevanju sekundarnih koristi, ki jim jih motnja prinaša.

Bolnikovo družino je potrebno vključiti v zdravljenje, ker bolnikovo vedenje neredko močno načenja odnose.

Zdravila: anksiolitike uporabljamo kratek čas, morda v začetku ko naj bi se bolnik pričel vračati v situacijo, ki mu predstavlja problem, vendar največ nekajkrat za isto situacijo, dokler ne doseže zastavljenega cilja vztrajanja v situaciji, ki sproža anksioznost.

 

Prognoza

Agorafobija redkeje od drugih anksioznih motenj mine spontano. Kadar motnja taja več kot leto dni, spontanega izboljšanja (brez ustreznega zdravljenja) ni pričakovati. Pri teh bolnikih je verjetno, da bo motnja potekala z občasnimi poslabšanji in občasno depresivno simptomatiko.

 

 

 

PANIČNA MOTNJA (epizodna paroksimalna anksioznost) (F41.0)

 

Panična motnja je po MKB-10 razvrščena med druge anksiozne motnje (F41)

 

Panično motnjo označujejo ponavljajoči se in nepričakovani napadi panike, ki niso vezani na kako določeno situacijo. Panični napad nastane nenadoma, se docela razvije v nekaj minutah (do 10 minut), prizadetega obvladuje močan strah in/ali cela vrsta telesnih občutkov, nato pa v nekaj minutah do ene ure postopoma mine. Približno polovica bolnikov s panično motnjo ima tudi agorafobijo.

 

Primer izjave človeka s panično motnjo:

"Začelo se je pred desetimi leti. Sedel sem na seminarju v hotelu in ta stvar je prišla kot strela z jasnega. Počutil sem se, kot da umiram."

"Zame je napad panike skoraj nasilna izkušnja. Počutim se, kot da se mi meša. Kot da izgubljam nadzor na zelo skrajen način. Srce mi močno razbija, stvari se zdijo neresnične in obdaja me občutek bližajoče se pogube."

“Med enim in drugim napadom obstaja nekakšna grožnja in strah, da se ti bo ponovilo. Bežanje tem občutkom panike je lahko pohabljajoče.”

 

Ljudje s panično motnjo imajo občutke terorja, ki udari nenadno in se ponavlja brez opozorila. Ne morejo napovedati, kdaj se bo zgodil napad in mnogi razvijejo intenzivno anksioznost med eno in drugo epizodo, skrbi jih, kdaj ga bodo naslednjič doživeli. V tem času nad njimi visi neprestana skrb, da se lahko vsak trenutek pojavi nov napad.

Med napadom panike vam srce močno razbija, potite se, čutite šibkost, omedlevico ali vrtoglavico. V dlaneh imate mravljince ali otopelost, oblije vas lahko hladno ali vroče. Lahko imate bolečine v prsih, zadušljivo vam je, dobite občutek nerealnosti, strah pred prihajajočo pogubo ali izgubo kontrole. Čisto zares lahko mislite, da doživljate srčni napad ali kap, da se vam meša in da ste na robu smrti. Napad se lahko pojavi kadarkoli, celo med popoldanskim dremanjem.

 

Napad panike traja več dolgih minut in je eno najhujših stanj, kar jih oseba lahko izkusi. V nekaterih primerih napadi trajajo daljše obdobje ali pa se ponavljajo v zelo kratkih presledkih.

Posledice takšnega napada so zelo boleče. Običajno oseba občuti depresijo in nemoč. Najhujši strah je, da se bodo napadi vedno znova ponavljali in to napravi življenje pretežko, da bi ga prenašali.

Panike ne prinese nujno okoliščina, ki bi jo prepoznali. Za osebo ostaja skrivnost, zakaj se je pojavil napad. Napadi pridejo kot strela z jasnega, lahko pa jih izzove pretiran stres ali druge negativne okoliščine življenja.


 

Kriteriji za diagnosticiranje paničnih napadov:

  • palapcije (otipavanje), razbijanje srca in pospešen pulz
  • potenje
  • tremor
  • kratka sapa, občutek dušenja
  • bolečine v prsih
  • slabost ali bolečina v trebuhu
  • vrtoglavica, omotičnost
  • derealizacija ali depersonalizacija
  • občutek izgube nadzora nad samim seboj ali strah pred tem, da bo znorel
  • strah pred smrtjo
  • parestezije (neprijetni občutki brez zunanjega dražljaja)
  • občutek mraza ali vročine

 

Panični napad sam po sebi še ne pomeni panične motnje. To ugotavljamo, če pride v enem mesecu do nekaj resnih paničnih napadov, in sicer:

a)      v okoliščinah, ki same po sebi niso nevarne,

b)      ne smejo biti povezani z znano ali pričakovano situacijo

c)      med napadi anksioznosti ni ali pa je blaga

 

Motnje pri katerih lahko nastanejo panični napadi:

-         Agorafobija

-         Specifična fobija: napad nastane kot odgovor na izpostavljenost ali le misel na določeni fobični objekt ali situacijo

-         Socialna fobija: napadi nastajajo v socialnih položajih, v katerih človek pričakuje, da ga bodo opazovali ali kritizirali

-         Obsesivno kompulzivna motnja: napadi nastajajo kot odgovor izpostavljenosti vsebini obsesij (npr. umazaniji) ali kot odgovor na preprečevanje izvajanja kompulzij, ki zmanjšujejo neugodje (npr. umivanje rok).

-         Posttravmatska stresna motnja: napadi nastajajo v povezavi s podoživljanjem travmatičnih dogodkov

-         Akutna stresna motnja

-         Anksioznost zaradi medicinskih razlogov: napadi so posledica telesne bolezni, npr. bolezni koronarnih arterij

-         Anksioznost kot posledica zlorabe drog: napadi so posledica intoksikacije z določeno snovjo (ali njene odtegnitve), ki vpliva na razpoloženje, npr. kokaina, amfetamina, marihuane ipd.

 

Panično motnjo velikokrat spremljajo še druga stanja, kot sta depresija in alkoholizem.

 

Panična motnja prizadene vsaj 1,6 odstotka (ameriške) populacije in je dvakrat pogostejša pri ženskah kot pri moških. Lahko se pojavi pri katerikoli starosti - pri otrocih ali ostarelih - najpogosteje pa se pojavi pri mladih odraslih. Vendar pa vsak, ki je doživel napad panike, ne razvije panične motnje - npr. veliko ljudi doživi samo enega, brez ponovitev. Za tiste, ki imajo panično motnjo, pa je pomembno, da poiščejo terapijo. Če ostane nezdravljena, je ta motnja lahko uničujoča.

 

Napadi panike so zelo resnični, mučni in čustveno uničujoči. Veliko ljudi ob prvem napadu panike konča na urgenci... Ali pri zdravnikih - pripravljeni slišati najhujše novice o svojem zdravju.

Ko ne slišijo, da so bili v stanju, ki bi jih življenjsko ogrožalo (kot npr. srčni napad), lahko to še poveča njihovo napetost in frustracijo: “... Če sem fizično zdrav, kaj se mi je potemtakem zgodilo? Doživel sem nekaj tako grozljivega, da ne znam niti razložiti. Kaj se mi torej dogaja?

Če osebi s paniko ni postavljena prava diagnoza, si jo lahko zdravniki podajajo več let, brez da bi začutila kakršnokoli olajšanje. Namesto tega je stanje vedno hujše za trpečega, saj mu nihče ne zna povedati kje tiči njegov problem in mu seveda ne zna pomagati.

 

Zdravljenje:

Zdravljenje panične motnje se začne s podrobno razlago motnje. Približno enemu od desetih bolnikov že ta zadošča, da se prekine začarani krog anksioznosti. Pri bolj izraženi motnji pa to ni dovolj.

Kognitivna vedenjska psihoterapija sta sami zase ali v kombinaciji z zdravili uspešna načina zdravljenja. Osnovno načelo kognitvne vedenjske psihoterapije je preprosto: kadar bolnik uspe obstati v situaciji, ki povzroča paniko, bo verjetnost, da bi ista situacija v prihodnosti sprožila panični napad, bistveno manjša. Izdelajo se strukturirani programi, v katerih se bolniki seznanijo z naravo motnje in nato dobivajo naloge, ki jih morajo izvajati od tedna do tedna, ob vsakem naslednjem obisku pri terapevtu pa poročajo o svojem napredku in o težavah s katerimi se srečujejo. Terapevti, ki izvajajo KVT se osredotočijo na trenutno paniko ter načine, kako jo izničiti. Zato so KVT poimenovali kar “kako naj” terapijo. Se pravi, osredotoča se na “kako naj” premagamo misli in občutke, ki vodijo v začarani krog anksioznosti in panike.

Ljudje, ki doživljajo paniko in agorafobijo ne potrebujejo dolgotrajnih terapij. Sestanki s terapevtom so odvisni od resnosti in velikosti problema ter pripravljenosti pacienta za aktivno sodelovanje pri terapiji.

 

Problem, ki zelo zbega večino ljudi s panično motnjo, je nagnjenost fizičnih simptomov panike, da se spreminjajo, zamenjajo skozi čas. Vsaka oseba ima drugačno sestavo simptomov, čeprav je veliko takih, ki so skupni vsem. Kar osebe zelo zbega, je sprememba fizičnih simptomov, celo med terapijo.

To je še toliko hujše za osebo, ki ne razume, kaj se z njo dogaja. Npr. oseba, ki jo zaradi panične motnje pesti nenehna slabost, prične s terapijo. Uspe ji nekoliko zajeziti napade panike, slabost izgine - vendar jo nadomestijo glavoboli, osebo pa je strah, da ima tumor na možganih!

Takšno dogajanje je v resnici pozitivno. Ko se oseba popolnoma in celovito zaveda, da je slabost samo simptom, ki jo možgani povezujejo s strahom in paniko, simptom izgine. Nadomesti ga drugačen simptom - karkoli se nam pač zdi drugačno ali nenavadno. Potem se proces prične znova: Katastrofalna napačna razlaga - napihovanje fizičnih simptomov - in preveliko posvečanje pozornosti tem simptomom. In kakor vemo, več pozornosti kot namenjamo takšnim simptomom, večji so in hujši postanejo.
Oseba, ki razume, da se te menjave lahko zgodijo, je pri tej igri v prednosti. S terapijo se hitro naučimo pričakovati menjavo simptomov in sprejemati to kot pozitiven dogodek. Veliki simptom je izginil, pojavil se je nov. Ta nov simptom prepoznamo in se naučimo, kako mu lahko posvečamo čimmanj pozornosti. Katerikoli od teh novih simptomov je, kot rezultat, manj intenziven in dramatičen. Ko izginejo napadi panike in se prične menjava simptomov, je oseba na dobri poti, da popolnoma ozdravi.


Ko je oseba s panično motnjo motivirana za izvajanje in preizkušanje novih tehnik, dejansko spreminja način odzivanja možganov. Ko spremenimo način odzivanja naših možganov, se anksioznost in panika krčita in krčita, dokler končno ne prenehata povzročati težav.

Kognitivno-vedenjski pristop uči paciente kako gledati na panične situacije drugače in predstavi poti, kako zmanjšati anksioznost npr. z dihalnimi vajami ali tehnikami preusmeritve pozornosti. Še ena tehnika, ki jo uporabljajo v kognitivni-vedenjski terapiji, imenovana terapija izpostavljanja, lahko pomaga omiliti fobije, ki izvirajo iz panične motnje. Pri terapiji izpostavljanja so ljudje zelo počasi izpostavljeni strah zbujajočim situacijam, dokler ne postanejo neobčutljivi zanje.

Nekateri ljudje občutijo največje olajšanje od panične motnje, če jemljejo določena predpisana zdravila. Zdravila, kot tudi kognitivna-vedenjska terapija, pomagajo preprečiti napade panike ali zmanjšati njihovo pogostost in resnost. Kot varni in učinkoviti pri panični motnji, sta se izkazali dve zdravili, antidepresivi in benzediazepini.

 

Kadar je vedenjska terapija neučinkovita in pri bolnikih, ki imajo hkratno tudi depresijo ali se za vedenjsko terapijo se psihiatri odločajo za zdravljenje z antidepresivi.

 

Na žalost veliko ljudi ne poišče pomoči pri paniki, agorafobiji in z anksioznostjo povezanih težavah. To je še posebno tragično, ker sta panika in aknsioznost ozdravljivi in ljudje se zelo dobro odzivajo na relativno kratkoročne terapije. Te motnje spadajo celo med najbolj ozdravljive psihološke težave! Obstaja veliko metod, ki nam pomagajo premagati tovrstne probleme.

V veliki večini primerov je torej stanje uspešno ozdravljivo. Menijo celo, da primerna terapija, ki jo izvaja dober terapevt, pomaga okrog 90 odstotkom oseb s panično motnjo.

 

 

 

 

Viri:

1. http://www.anxietynetwork.com/hnote.html#hnote1 
2. “Anxiety disorders: desetletje možganov” – NIMH

3. PSIHIATRIJA – Martina Tomori, Slavko Ziherl

 

 

 

Basic page

Zdravljenje s Svetlobo in psihoterapevtsko svetovanje. Poceni in kvalitetno lektoriranje diplomskih nalog. Pri lektoriranju brezplačen prevod povzetka diplomske naloge. MMS – čudežni mineral