DOMOV

 

Geštaltistični pristop pri delu z mladimi:

RAZVAJENOST, RAK SODOBNE VZGOJE Bogdan Žorž (2002)

 

Kaj je razvajenost? Nasprotno od vaditi – način vzgoje, ki ne vodi k temu, da bi se otrok naučil osnovnih pravil, omejitev…

Razvajen otrok je ranljiv, neodporen, nesamostojen, mehkužen…

Za zdrav razvoj je nujno potrebno preizkušanje, izzivanje nevarnosti, odpovedovanje, jasno spoznavanje meja… čeprav je to videti kot omejevanje otrokovih potreb, kar je po psihoanalizi vir frustracij.

Ne obstaja imeti »preveč rad« ali da bi otroku »preveč nudili«, problem ni v količini temveč načinu – kako dajemo, nudimo otroku, kako mu izkazujemo ljubezen. Varnost je zamenjana z odvisnostjo, ljubezen s posesivnostjo, brezskrbnost v okviru zelo omejenega okolja in kontroliranih pogojev, ki jih določajo starši.

Razvajeni otroci postanejo zasvojeni z željo po čedalje več pozornosti, navadijo se na sprejemanje pretirane naklonjenosti.

Narcizem: osebnostna motnja, za katero je značilna prezaposlenost s samim seboj (zaljubljenost v sebe – ne ljubezni do sebe!), združena z zelo siromašno zmožnostjo empatije, in razumevanja drugega, s čustveno hladnostjo ter samopoveličevanjem – odprtim (sebe prikazuje kot neodkritega genija, zvezdo… ali prikritim (vsepovsod vidi krivice, ki se mu godijo).

Žorž narcizma in razvajenosti ne enači. Narcis čustva igra, jih pa ni zmožen doživljati, razvajenec pa jih ni zmožen igrati – pri razvajencu lažje prepoznamo čustveno hladnost, nekatera čustva pa doživlja: razočaranje, jezo, sovraštvo, kadar mu ne izpolnijo njegovih pričakovanj. Narcis se vede, kot da meje ne bi obstajale, razvajenec pa jih ima pomaknjene daleč navzven, vse služi zadovoljevanju njegovih potreb. Narcis ne preraste podobe idealiziranega starša, ki jo ohranja in brani, razvajenec pa starša preobrazi v vlogo oskrbovalnega središča, katerega izključna naloga je zadovoljevanje njegovih potreb. Narcis ve, kaj vse bi on bil, razvajenec pa ne saj nima jasno izoblikovanih želja, ciljev. Razvajenec se čuti trajno ogroženega, da bi imel vse, kar si bo zaželel, čeprav ne ve, kaj bi si želel. Ne ve, kaj bi rad in mu te želje nihče ne izpolni. Narcis življenjsko energijo troši za boj z vsem tujim, drugačnim, razvajenec pa s svojo energijo ne ve kaj početi in jo prazni z raznimi nepomembnimi početji, ki tudi njemu ne predstavljajo nekega posebnega veselja.

Narcis in razvajenec sta si skupna v samoljubju.

Značilno za razvajanje je, da starši otroka poveličujejo, opazno je precenjevanje, otroku se pripisujejo vse popolnosti, za katero trezno opazovanje ne bi našlo nobene utemeljitve in prikrivanje in pozabljanje vseh njegovih pomanjkljivosti, k čemer sodi tudi utajitev otroške seksualnosti. Otroku naj se godi bolje kot njegovim staršem, otrok naj ne bi bil podvržen obveznostim, omejitve lastne volje naj za otroka ne veljajo, naravni in družbeni zakoni naj se pred njim ustavijo, naj bo zares središče in jedro stvarstva - njegovo veličanstvo OTROK.

Razvajen otrok je prikrajšan za razvoj obrambnih sposobnosti - proti fizičnim nevarnostim okolja in  razvoju obrambnega sistema fizičnega organizma.

Tudi glede prehranjevanja - otrok, ki so ga s hrano razvajali, odraste v človeka z izrazito neustreznimi prehranjevalnimi navadami.

Za otrokov socialni razvoj je pomembno, da dojenček postopoma odkriva samega sebe: jaz in mamo kot drugega: ne-jaz. Še vedno pa je pomembno, da preživi veliko časa v konfluenci ali fuziji ali stanju zabrisanosti mej in kako se brez nevarnosti izločiti iz tega stanja in se spet vanj vračati, da lahko tudi mama to stori proti njegovi želji in se ponovno vrne. Zatem vstopa v odnos z mamo tudi oče… Tako spoznava otrok osnovne zakonitosti odnosov in komunikacije med ljudmi, ki jo sestavljata stik in umik (ustvarjalno oz. soustvarjalno prilagajanje). Nauči se, kdaj potrebuje stik, kako vzpostaviti stik in sprejemati napor, kot tudi varne prekinitve umika iz stika in prepoznave, kdaj drugi ni pripravljen na stik z njim, sprejeti njegovo odločitev in prenesti razočaranje, poraz. Nauči se svobodnega odločanja, upreti pritiskom …

Pri razvajanju otroku to ni omogočeno, zato ne zmore vzpostaviti zdravih socialnih stikov v okolju, ni zmožen napora, pričakovanja do okolja so nesorazmerno velika, zato je stalno razočaran. Razvajeni otroci so nedružabni, netolerantni, zahtevni do okolja, zamerljivi, v skupini ne zmorejo ustvarjalnega sodelovanja, ne znajo se podrejati skupnim pravilom. Razočaranja doživljajo kot krivice in reagirajo ali nasilno ali z umikom, zapiranjem vase.

Starši se tudi na čustva razvajenca ne odzivajo ustrezno. Za zadovoljevanje potreb takšni otroci uporabljajo jok, saj so starši takoj pripravljeni ustreči, da le ne bi jokal. Tako žalost več ni prava žalost in veselje tudi ne, saj prehitro vse dobi. Tako so razvajeni ljudje čustveno otopeli in torej niso zmožni globokega čustvovanja.

Zatrta je tudi ustvarjalnost, saj v nič ni rabil vlagati napora, oziroma mu te možnosti niso dali, saj so takoj starši naredili tisto, kar je želel sam – npr. doseči igračo in ni občutil slasti in zadovoljstva ob dosežku. Vse poskrbijo drugi – ustvarjalnost je odveč. Temeljna bivanjska vprašanja, oblikovanje osebnih stališč do vprašanj: Kdo sem, zakaj sem, svoboda in odgovornost ter ljubezen in sreča ga ne zanimajo, se mu zdijo brez veze. Razvajeni otroci ne zmorejo prave ljubezni do sebe in tudi ne do drugih. Hvalijo se s svojo svobodo, kdo mi kaj more, vendar so popolnoma odvisni od drugih, da jim zadovoljujejo njihove želje, ki jih sami dobro ne poznajo, zato se odločajo za drogo, klape, računalnik, televizijo… Pozornost usmerijo v materialni svet in jim je svet vrednot tuj.

Osebnostna funkcija je torej oblikovanje teh temeljnih stališč, česar razvajeni otroci ne naredijo. Samopodoba pa je bolj želja po tem, kar bi rad bil ali kako bi me drugi radi videli (področje ego funkcije).

Razvajeni otroci se niso sposobni vključiti v neko pozitivno, delovno skupinsko dinamiko, nesposobni so ustvarjalnega sodelovanja, pristne komunikacije. Delujejo moteče, vendar ne disocialno, temveč je to le neko postavljanje, navidezna dejavnost brez napora, cilj je le izogibanje naporu in pristni komunikaciji.

Obstaja več tipov razvajanja.

V praksi ni primerov, ko bi šlo za čisto razvajanje. Vsi starši uporabljajo tudi druge vzgojne vzorce in prijeme. Ravno zato pa je razvajenost tako težko prepoznati.

 

PRIMERI:

RAZVAJENOST V MATERIALNEM OBILJU:

Jana: Do srednje šole vzoren otrok. Sedaj starše izsiljuje s samomorom, punca se zmrduje, starši jočejo, nosijo stvari namesto nje, ob namestitvi je imela zraven brezštevilne kovčke...

Je edinka uglednih staršev z visokim materialnim standardom. Oba starša sta zaradi službe veliko odsotna. Prinašala sta ji stalno dragocena darila iz potovanj. Tekmovala sta, kdo jo bo bolj razvajal. Prijateljice so ji bile nevoščljive. Odnosi med staršema bolj hladni, ujemata se poslovno. Jana je imela od malega vedno vse, kar si je zaželela in še več.

Spoznala je, da je vse »brez veze«, da se po nepotrebnem žene po raznih krožkih, trudi s šolo, saj ima doma vse v izobilju. Prepričana je, da sta jo starša dolžna vzdrževati in če si ona zaželi počitka, ji ga morata omogočiti (ponavljanje letnika). Vse je imela za bedake, kar je tudi jasno povedala.

Pri osemnajstih želi od staršev opremljeno trisobno stanovanje in dovolj denarja, da bo lahko dostojno živela. Drugače se bo ubila - zares.

Starša sta jo želela obvarovati pred vsemi nevšečnostmi, ji želela vse najboljše. Starši kljub odprtemu pogovoru o razvajenosti niso bili pripravljeni sprejeti nasvetov, kako naj sedaj začnejo postavljati meje in zahtevati, da Jana začne živeti odgovorno. Želeli so, da bi ji kdo drug pomagal – kakšna ustanova, ne glede na to koliko stane.

 

RAZVAJENOST V POMANJKANJU:

Marko je bil sin matere samohranilke. Od prvega razreda – vedenjski problemi, neubogljiv, moteč, ni sodeloval, izgubljal je šolske stvari, jih uničeval... Šolska svetovalna se je z njim ukvarjala kot z otrokom s specifičnimi težavami – motnje pozornosti, psihomotorni nemir. Mama je s šolo sodelovala. V šestem razredu je že zaostal, izostajal od pouka, se vulgarno vedel...

Mati je zanosila mlada, razšla se je s partnerjem še pred rojstvom, očetovstva ni urejala. Zaposlila se je, da bi poskrbela za Marka. Zasluži malo. Ob Markovem rojstvu se je zaobljubila, da Marko ne bo trpel nobenega pomanjkanja. Ta strah, da bi bil Marko česa prikrajšan v primerjavi z drugimi, jo še vedno hromi. Marko ne sprejema, da mu mati več ne zmore vsega kupiti. Do nje postaja vedno bolj nasilen in grob.

V skupini v Čepovanu je kazal podobne znake, vendar se je uspeh in vedenje v šoli začelo izboljševati. Opažali so, da je zelo izbirčen pri hrani – jedel je le nekaj jedi- praviloma samo kruh, salamo je vrgel stran, če je bil namaz, je vprašal za suh kruh...

Izsiljeval je mamo, vedno je imel v roki kokakolo, ki jo je polival... do vseh dobrin je imel omalovažujoč odnos.

Ko pa je zapustil skupino -  na lastno željo in mati je popustila, se je obrnilo na slabše.

Za izpolnitev svojih želja – poklicnih, ni bil pripravljen vložiti nikakršnega napora. Do petega razreda je mama delala domače naloge namesto njega... kasneje pa ni več zmogla, saj tudi ni vedela, kaj ima za nalogo. Večkrat je izjavljal: »Ne bom se učil, dokler mi ne kupi...«

Ostajal je prepričan, da bo vse, kar si želi, že nekako z nekimi privilegiji, tudi dobil.

Marko je sicer zmogel povedati, da ima mamo rad, vendar mu je pomembnejša postala manipulacija.

Ob razvajanju je mati izgubila pristen stik z Markom in tudi svojo avtoriteto.

 

RAZVAJENOST IN PREVAROVANOST:

O prevarovanosti govorimo, kadar skušajo starši otroka čezmerno obvarovati,  pred nevarnostmi, razočaranji. Takšni otroci so nesamostojni, neodločni, podredljivi, brez hrbtenice, so plašni, bojijo se sprememb in novosti, pogosto so bolehni.

Prevarovanost ali hiperprotektivnost lahko nastopa samostojno ali pa v kombinaciji z razvajenostjo.

Primer Mateje:

Ponavljala je 2. letnik, bila tik pred izključitvijo zaradi neopravičenih. Na šoli so zahtevali, da starši poiščejo strokovno pomoč, če ne jo bodo izključili. Na začetku je delovala poslušno kot kakšna sedmošolka. Na vprašanja  je pridno odgovarjala in pazljivo pogledovala proti staršem. Očitna velika navezanost in odvisnost od njiju.

Mama je po rojstvu do male šole ostala doma, čeprav je imela službo, da bi se ji bolj posvetila, da ne bi bila v ničemer prikrajšana. Vse lastne potrebe sta podrejala njenim. Veliko so hodili okoli - na morje, v hribe...

V šoli je bila vedno zelo pridna in odličnjakinja. V dijaškem domu pa je začela dobivati v šoli slabe ocene in tudi manjkati. Ko je letnik ponavljala, je bilo še slabše. Vendar ni kadila, pila in poskusila droge, tudi ni imela kake posebne družbe, le hodila je okoli in se zagledala v kakšno izložbo, včasih je kar zaspala...

Ob prihodu v skupino je bila zadržana, trudila se je biti pridna, bila je bolj zase, v kolektivnih igrah se je razživela. Motila jo je spalnica, ni ji bila všeč kopalnica, navajena je bila pred spanjem še poslušati glasbo, pri hrani ji je bilo všeč zelo malo stvari, vsa oblačila je imela priznane znamke, ogromno časa se je preoblačila, lepotičila... Motili so jo ostali otroci, ker so bili neurejeni, niso bili lepo oblečeni... Z velikim odporom in nerodnostjo je izvajala hišna opravila, da so se ji drugi otroci smejali.

Rada se je pogovarjala in bila odkrita, o svojih izkušnjah iz dijaškega doma je govorila kot o neverjetni avanturi, pa čeprav je šlo za čisto običajne stvari kot na primer pijača v slaščičarni s kolegicami. O šoli pa je sedaj govorila brez vsake čustvene prizadetosti (ni se mi dalo, sem pač zaspala) v nasprotju s tem, ko sta bila prisotna še starša. Pristnih, globokih čustev do staršev ni bilo zaznati. Izkazalo se je, da so želje, načrti – ne njeni, ampak od staršev. Pri pogovoru o potrebah je imela težavo prepoznati, kaj to sploh je. Pri željah in pričakovanjih pa se je čisto razživela, vse ji je bilo zanimivo. S starši je spregovoril odkrito o prevarovanosti, zaradi česar Mateja ni pripravljena na samostojno življenje, ker ga ne pozna in razvajenosti zaradi katere ne pozna same sebe, svojih potreb, želja, ne sprejema odgovornosti zase in pričakuje, da ji bodo vse probleme rešili drugi. Starša sta sporočilo razumela in sprejela in doživela hudo spoznanje, na kar sta bila pri vzgoji najbolj ponosna, se je izkazalo za škodljivo zmoto. Tudi Mateja je v razgovoru sodelovala in bilo ji je pristno hudo. Kako naprej? Mateja je prepričana, da bo zmogla, starša sta ji takoj zaupala, postaviti jih je bilo treba na realna tla; opozoril, da se bodo težave še ponavljale, da je to za Matejo pretežko breme, da ga bo zmogla sama – ključno vprašanje, kako zagotoviti, da bo Mateja imela potrebno oporo v starših, tudi nadzor in sprotno preverjanje, kako napreduje in da bo prispevalo k Matejinemu prevzemanju odgovornosti.

Vloge zamenja: Matejo pripravil, da podvomi v svojo trdnost in prosti starše, da jo nadzirajo, s tem je odgovornost ostala njej, starši so prevzeli le vlogo, ki jim jo je Mateja prepustila. Nato je sama določila ukrepe, kaj bo, če ne bo izpolnila dogovora. Dogovorili tudi, kaj bodo njene zadolžitve doma, da staršem povrne za njihov trud in za dolžnosti, ki jim jo je naložila. S starši so se še velikokrat slišali. Na začetku se je vse obrnilo na bolje, nato prva kriza, špricanje, starši so reagirali burno, kot so se dogovorili. Mateja je bila silno užaljena, da vidita samo njene napake, njenega truda pa ne, vnel se je prvi resen prepir. Mateja je staršema očitala, da je ne marata, da jo imata namesto kanarčka, za svojo igračo in lastnino. Starša sta bila prizadeta, obupana, bala sta se, da sta jo izgubila. Potem sta očitala svetovalcu, da je on zato kriv... takšnih prepirov z Matejo je bilo še veliko, saj tudi Matejinim napakam ni bilo konca. Starše je usmerjal, naj začnejo sprejemati in spoštovati Matejo takšno, kakršna je, z njenimi napakami vred, čeprav sta v sebi nosila podobo idealne hčere, skoraj boginje. To podobo je bilo potrebno uničiti in nadomestiti z realno Matejo. Počasi so se stvari obračale na bolje; uspeh se je popravil, čeprav ni bila več odličnjakinja, postala je tudi odrezava, jezikava, vendar se je morala šele učiti občutka za pravo mero. Redko lahko pričakujemo pozitiven razplet, kadar sta razvajenost in prevarovanost v kombinaciji, saj starši redko zmorejo uvid oziroma so redko pripravljeni sprejeti težko nalogo popravljanja svojih vzgojnih zmot in ne zmorejo spremeniti svojega vzgojnega modela. Še težje je, kadar nista prisotna oba starša, ki se medsebojno podpirata, saj delujejo takšni otroci na trenutke zelo nebogljeno in kar kličejo po še večjem varovanju, so pa tudi zahtevni, manipulativni in kaj hitro spremenijo starše v svoje sluge.

                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                           

RAZVAJENOST IN POPUSTLJIVOST:

Pogosto menimo, da je popustljivost sinonim razvajenosti, vendar ni tako.

Doslednost ni, da se do vseh otrok in vselej obnašamo enako, to bi bila togost, dresura, otroke pa se ne da enako vzgajati, saj so različni. Doslednost je trud, da starši sledijo vzgojnim ciljem, da vedno skušajo presoditi, kaj neka vzgojna situacija pomeni in da ni možno vedno trobiti v isti rog, saj sta tudi starša različna. Vendar, da drug drugemu ne rušita vzgojnih prijemov, se medsebojno usklajujeta in tudi sprejemata drobne spodrsljaje, ki jih prinese slaba volja, utrujenost... takšni spodrsljaji postanejo celo koristni, če jih priznata sebi in otrokom.

Pretirana popustljivost je druga skrajnost pri vzgoji, ko starši postavijo jasne zahteve, pravila, omejitve, a ne vztrajajo, da jih otroci izvršijo. Morda se jim otroci zasmilijo, morda se jim mudi, morda se ustrašijo, da so prestrogi, pretrdi. Popustljivost torej ni razvajanje. Je pa pogosto v kombinaciji:

Denis:

Hude vedenjske in učne težave, samovoljno je prihajal v razred in odhajal iz razreda, bil je vulgaren do učiteljev, izmišljal si je vedno nove »štose« na račun učencev in učiteljev, na občudovalce pa se ni spravljal.  Nasilen ni bil, čeprav so se ga nekateri sošolci bali. Šesti razred je ponavljal.

Tudi v skupini je s tem nadaljeval. Vendar ni zmogel nobenega resnejšega napora, nobene vztrajnosti, motil je ostale, ki so ga še podžigali... Njegovi zvezki so bili prazni ali nečitljivi, tudi sam jih ni znal prebrati. Popolno neznanje glede učne snovi. Psihološki testi so pokazali normalno razvite sposobnosti, čeprav je deloval kot nekdo, ki bi ga bilo treba preusmeriti na šolo s prilagojenim programom. Na individualnem razgovoru se je zavedal neustreznosti takšnega obnašanja ter kazal željo po spremembi vedenja in da popravi učni uspeh. Vendar je tudi po številnih razgovorih takoj v skupini prevzel staro vlogo pavlihe.

Starša sta bila pripravljena sodelovati. Denis je bil zaželen otrok, oba sta ga imela rada, »morda še preveč«, vendar sta bila mnenja, da ga nista razvajala. Že od malega je bil živ in ni pri nobeni stvari vztrajal. Mati je po porodu nekaj let ostala doma in se posvetila otroku. Starša sta se v nemoči zatekala tudi k fizični kazni, čeprav zelo blagi, nato pa ju je pekla vest. Denis se skoraj ni spominjal, da bi bil kdaj tepen. Imela sta slabo vest, tudi drug drugega sta obtoževala. Potem sta se poskušala Denisu odkupiti: vse sta mu kupovala, ga vozila okoli in mu nudila vse privilegije. Denis se je naučil, da se splača starše razjeziti, ker mu potem vse nudita. Ko je bil večji, je tudi grozil, izsiljeval, da ne bo šel v šolo, če mu ne kupita... Zato je bilo njegovo burkasto vedenje kot nalašč primerno, saj ni hotel povzročiti nobene resne škode. Ko mu v skupini nismo popuščali, je izvedel pritisk na starše in starši so popustili ter ga odpeljali. Fant tudi naprej ni nič delal. Še v skrajšanem programu ne, vendar sta starša še naprej popuščala in se tolažila, še dobro, da ni zašel v drogo ali kriminal.

 

RAZVAJENOST IN PREMEHKI STARŠI:

Razlika med smiljenjem in usmiljenjem. Smiljenje je le čustvena komponenta (stanje), usmiljenje pa je čustvena in razumska komponenta; je usmerjeno v akcijo in včasih tudi tako, da človeku povzročimo bolečino, da mu prihranimo še večjo. Npr. kirurgi....

Tudi starši so do otroka usmiljeni – prizanesljivi, razumevajoči. Da imajo sočutje do njih, da jim želijo dobro, vendar stalno razumsko in izkustveno preverjajo, kaj je tisto, kar je za otroka res dobro.

Pri premehkih starših pa prevladuje smiljenje pred usmiljenjem. Nesrečni otrok se jim smili, ko mora pomivati posodo, delati domačo nalogo... in tako mu naredijo medvedjo uslugo in naredijo vse namesto njega.

Za Domna so pomoč poiskali starši. Z vsemi sošolci je neprestano prihajal v konflikte, potem pa se je pritoževal, kako so vsi proti njemu... Izgubljal je šolske stvari, krivil sošolce, da so mu jih ukradli. V šoli ni poslušal, obveznostim se je izogibal.

Mati je celo vedela, da potrebuje trdo roko in se zavedala, da jo pretenta, ker se ji smili. Vzgoja je bila izključno materina zadeva, oče je bil veliko zdoma, ni se čutil kos tej nalogi. Odgovornost je prelagal na ženo, sam pa je pridno nosil stvari iz potovanja za Domna, ga zagovarjal...

Mati je videla trpeči izraz na Domnovem obrazu in takoj vse naredila namesto njega. Domen se je naučil pokazati trpeči izraz pa tudi veselje, ko sta mu ustregla. Otrok je z njima manipuliral, ju obvladoval.

V šoli pa so učitelji postavljali zahteve, z učenci je prihajal v konflikte zaradi svojega vedenja. Ker je bil neprilagodljiv se ni zmogel nikoli podrediti in je vse odgovornosti prenašal na starše, ki sta delala naloge, hodila v šolo in zahtevala, da se kaznujejo ostali učenci...

Domen se je bivanju v skupini uprl s trpečim izrazom, starša sta ponovno popustila in pričakovala pomoč, ki bi bila zanju in otroka neboleča, ki bi spremenila okolje, ne pa njih.

 

RAZVAJENOST IN PROSTOST:

Svobodo in odgovornost je zelo jasno opredelil Viktor Frankl, utemeljitelj logoterapije. Utemeljil je, da ne more biti resnične svobode brez odgovornosti. Vendar po številni skušajo živeti in udejanjati svobodo brez odgovornosti. Ravno mladi si pogosto tako predstavljajo svobodo – prostost. Torej svoboden sem, ko lahko delam, kar hočem. Tako si predstavljajo prosti čas: čas brez pravil. Ne verjamejo, da so pravila koristna. Vaja: tako, da nihče ne upošteva pravil, da vzgojitelji nagajajo, motijo... IZKUŠNJA.

Starši dajejo preveč prostosti otrokom, ker menijo, da jih tako vzgajajo v samostojne, celo odgovorne osebnosti. Nekateri menijo, da je to otrokova pravica, nekateri menijo, da sledijo napotkom iz strokovne literature, nekateri so se počutili preveč utesnjeni v otroštvu in gredo v drugo skrajnost.

Sandi: Pomoč poiskala mama, sam je menil, da je ne potrebuje. Mati odraščala pri strogih, zahtevnih starših, ostala sama z otrokom, kmalu je šla na svoje, materialno ga ni razvajala in poskušala ga je vzgojiti v svobodno in odgovorno osebnost, tako da mu je prepuščala iniciativo, pustila mu je, da se razvija po svoje, se mu je posvečala, silila ga ni z ničemer. V vrtec ga ni dala, ker se je bala, da bi ga preveč utesnjevali. V varstvu je bil pri znanki, ki je tudi sama tako vzgajala svoja otroka.

V šoli problemi: bil je svojeglav, nemiren, mama prišla v konflikte z učitelji, saj je bila prepričana, da ga hočejo vsi utesnjevati, na silo disciplinirati. Po petem razredu začel neopravičeno izostajati, kaditi, do učiteljev postajati nesramen, začel se je družiti s starejšimi, vedenjsko problematičnimi, do mame je postal grob, zahteven, nasilen, zahteval je denar. Ko se je z njim skušala pogovoriti, je bil poln obljub in ves mehek, vendar je bilo vse slabše. S socialno delavko se ni hotel niti pogovarjati, ko je prišla domov, poskusili so z raznimi oblikami pomoči, a Sandi je vse odklonil, v primeru namestitve v zavod pa zagrozil, da bo naredil samomor, še prej pa razbil njo. Začel je segati po drogah. Ko je poiskala pomoč zase, je ugotovila, da je šla v drugo skrajnost.

Morala je predelati oziroma urediti odnos do svojih staršev, nato do sina. Ugotovila je, da jo ima povsem v oblasti. Toda rada ga je imela kljub temu – nato je potrebovala veliko časa, da je povsem razčistila, kaj pomeni imeti ga rad. Ko je sama postala bolj trdna, je ugotovila, da se sinovih groženj ne boji več, zmore se upreti njegovemu izsiljevanju in da ga zmore kljub vsemu še imeti rada. Tako se je začel spreminjati tudi Sandi, ni bil več tako grob, tudi izsiljeval ni več, zmogla sta se celo odkrito pogovarjati in upanje ji je začelo rasti. Sama je prerasla krog samoobtoževanj.

Vzgoja v prostosti, brez obveznosti in omejitev je razvajanje.

 

RAZVAJENOST IN RAZPUŠČENOST:

Prostost nudijo starši zavestno v najboljši veri, da ravnajo prav.

Razpuščenost se dogaja nezavedno, nenamerno – slabše razvit starševski čut. Običajno so prezaposleni z drugimi stvarmi, kar pomeni, da so jim bolj pomembne. Imajo pa toliko starševskega čuta, da občasno želijo biti dobri starši in imajo občutke krivde in se poskušajo odkupiti z kupovanjem dobrin, ugodnostmi, privilegiji, spregledi...

To pa je že kombinacija razpuščenosti in razvajanja. Simona: Pomoč so poiskali starši na predlog šole. Popustila je v šoli, se po svoje zabavala, pouku se je izmikala, v šolo je hodila brez potrebščin, v šoli so posumili tudi na slabše umske zmogljivosti, vendar so testi pokazali, da je normalno razvita. Očitna je bila socialna nezrelost, obnašala se je kot otroci iz prvega razreda, brez sleherne odgovornosti, delovnih navad, brez reda.

Starši so iskali privilegije, punca je hodila okoli, ko sta bila starša odsotna. Simona je bila zasvojena z japonskimi risankami in se je skoraj preselila v domišljijski svet. Notranje je bila povsem zadovoljna, brezskrbna, neobremenjena s travmami in tudi moralnimi, socialnimi normami, pravili. Sledila je svojim trenutnim željam in počutju in se jim podrejala. Izogibala se je naporu, zatekala v brezskrbnost. Svoje želje po uspešnosti je takoj opustila, ko je bilo potrebno kaj truda. Celo disocialno vedenje je bilo zanjo prenaporno, odveč in nekoristno. Ko so omejili izhode in gledanje televizije, se je pojavil dolgčas, je šlo na slabše (neprimerne vedenjske poteze), vendar so počasi začeli vznikati pravi interesi: želja po šolskem uspehu in druge želje, začela je bolj kritično gledati na svoje vedenje in razmejevati, kdaj jo imajo resnično radi sošolci in kdaj se le na njen račun zabavajo. Tudi v teh primerih se starši pogosto raje umaknejo, kot da bi kaj spreminjali, otrok pa je tudi zadovoljen.

 

RAZVAJENOST IN VZGOJNA ZANEMARJENOST:

Znaki: neprimerna skrb za prehrano, obleko, osebno higieno, zdravje, šolanje ipd. Tukaj redko prisotno tudi razvajanje. Dušanka je v skupino prišla na predlog šole in socialne službe. Mama ju je  preživljala s skromno plačo čistilke. V šoli so jo opisali kot ljubečo, a vzgojno nedosledno. V šolo je zamujala, bila je neurejena, smrdela... 

V skupini so jo morali s trdo roko učiti osnov umivanja, preoblačenja, čistoče nasploh, obnašanja pri mizi, reda. Povedala je, da doma mama vsak dan kupuje čokolado, deodorante, druge modne dodatke, zvečer lahko gleda televizijo dokler hoče, nič ni treba delati, še krožnik iz mize ji pospravi mama.

Osvojila je le osnovne higienske navade, ostali privilegiji, razvade pa so ji bili pomembnejši, da bi se usmerila h kvalitetnejšim življenjskim ciljem. Usmerjala se je le v drobne površne užitke, zabave, disko, fantovska družba, zanosila in ostala na družbenem obrobju, kjer bo verjetno vedno rabila družbeno pomoč.

Mama je Dušanko kljub revščini vzgajala v občutku, da se za nič ni potrebno potruditi, da ni človek poklican, da sam skrbi za zadovoljevanje svojih potreb in želja, ampak so za to dolžni skrbeti drugi.

Samo vzgojna zanemarjenost ni nujno slaba popotnica za življenje, saj so v življenju skromni in radi sprejmejo pomoč drugih in jo s pridom uporabljajo. Kombinacija z razvajenostjo pa je usodna.

Previdnost, da otrokom ne bi dajali občutka manjvrednosti, je pomembna takrat, kadar izhajajo iz družin, ki so socialno ogrožene zaradi bolezni, invalidnosti, in drugih razlogov, zaradi katerih starši ne zmorejo ustvariti dovolj zaslužka. Ni pa rahločutnost na mestu, ko starši zaidejo v revščino zaradi lastne delomrznosti, nesocialnosti in podobno, saj to prenašajo na svoje otroke in bi s takim odnosom to podpirali. Tudi takšnim otrokom je potrebno pomagati, saj niso sami krivi, da imajo takšne starše, vendar je pomembno, da začutijo, da je takšna odvisnost od družbe breme, da začutijo željo, da se sami dvignejo iz te odvisnosti.

 

RAZVAJENOST IN ČUSTVENA PODHRANJENOST:

Čustvena podhranjenost označuje neodzivnost, zaprtost vase, bojazljivost in napadalnost, ki jo opažamo pri otrocih, ki odraščajo v čustveno hladnem, neodzivnem okolju.

Otrok potrebuje okolje, kjer doživlja vse vrste, oblike in intenzitete čustev in kjer lahko tudi sam izraža svoja čustva.

Starši, ki le igrajo svoja čustva zaradi okolice in otroka ob tem razvajajo z raznimi dobrinami:

Jure je bil bolehen, veliko je manjkal v šoli, nič resnega, ni veliko komuniciral, ko je spregovoril, je bilo to naučeno, tudi hoja robotizirana, nikoli se ni nasmehnil, pa tudi nobenega drugega čustva ni pokazal. Jedel je zelo počasi, skoraj nobena hrana mu ni bila všeč, v šoli so ga imeli radi, bil je zelo vljuden, prav nič moteč, le počasen. Telovadil ni. Resnejšega pogovora ni sprejemal.

Vedno je Jure prvi poklical starše, pogovor mehanski, kaj bo dobil. V odnosih ni bilo pristnih čustev, oče čustva kazal raje z dajanjem privilegijev, kupovanjem, saj si ni upal kazati čustev, ker je občudoval ženo, ki je bila tako razumska. Ona ga je opozarjala, da ga razvaja, da pa sama ne bi izpadla zmaj, je tudi ona kupovala stvari - ni mu bilo potrebno pomagati v gospodinjstvu, lahko je bil pokonci dolgo, brez omejitev igral računalniške igrice... Te ugodnosti so mu bile nadomestilo, za čustveno toplino in bolj, ko je bil bolehen, več je bilo teh ugodnosti. V skupini je Jure spremenil vedenjske vzorce, saj je ugotovil, da mu ne prinašajo koristi, celo zadovoljstvo je imel, ko je pristneje komuniciral. Doma pa po starem. Ko so starši po svetovanju manj razvajali, je vedenje šlo celo na slabše, Jure je postal nasilen, zahteven, izsiljevalski... vendar sta se starša bila pripravljena učiti bolj pristne komunikacije in odnosa. V čustveno toplejši klimi se je Jure začel boljše počutiti in bilo je vse manj potrebe po razvajanju. Jure je pred tem dobival dvojna spročila – čustvena hladnost in razvajanje – nevarnost, da se razvijejo psihotične motnje.

 

RAZVAJANJE IN SPRTI STARŠI:

Starši svoje boje razširijo tudi na otroke in otroci niso nič drugega kot bojno polje, na katerem preizkušata svoje moči. Običajno se takšni starši borijo za svoje otroke, jih rešujejo iz krempljev drugega starša, ki jih uničuje ali jih branijo pred njim. Otroci so žrtev teh bojev, starša sebe prikazujeta kot dobrega in drugega kot slabega, ne zavedata kakšno škodo povzročata s tem otroku. Razvajanje ob tem je pogosto.

Andreja se je pritoževala predvsem nad neizpolnjenimi obljubami staršev, nezadovoljna je bila z obema staršema, živela je skupaj z njima, nato sta se onadva hotela ločiti. Vedno, ko sta se kregala, je imela koristi od tega, zato se je tudi naučila zanetiti spor, tako da je enemu od staršev rekla, da ji bo drugi kaj kupil in drugi ji je obljubil še več... Namesto čustev so vstopali trenutni užitki in preračunljivost, naučila se je, da so starši sredstvo manipulacije.

Bolj ko takšni otroci odraščajo, večje so njihove zahteve in ko jih starši več ne zmorejo izpolniti, se obrnejo proti njim, saj čustev že dolgo ni več, vendar se otroci ne osamosvojijo, ampak ostanejo nesamostojni in nezreli, le staršev več nočejo.

 

RAZVAJENOST IN DUHOVNA PRAZNOTA:

Duhovnost je odprtost za bistvena bivanjska vprašanja – Kdo sem, zakaj živim? Ljubezan, svoboda in odgovornost. O duhovni praznoti običajno govorimo, kadar se posameznik skuša izmakniti pritisku teh vprašanj, tako da jih zanika, da so nepomembna. Nekateri najdejo začasno mašilo v uspehu, ugledu, moči, premoženju, užitku, zabavi... Vendar takšni starši ne morejo biti v pomoč svojim otrokom pri iskanju odgovorov na ta vprašanja.

Zvezdana: V srednji šoli je nenadoma povsem odpovedala. Učno pa tudi: manjkati je začela. Pred tem pridna, ubogljiva, odličnjakinja, športnica, s kupom medalj, glasbena šola... Starša uglajena uspešna poslovneža. Šli so na smučanje, počitnice... da bi si opomogla, pa nič. Zvezdana je skoraj povsem opustila glasbeno šolo, šport... še zdravstvene težave so se pojavile.

V skupini je ostala osamljena, brezvoljna, vse ji je predstavljalo neznanski napor.

Tudi pogovor z njo je bil težak, govorila je samo, kako ji je hudo, kako je nič ne veseli, kako nima nobene energije, kako rada bi bila uspešna pa nima moči...

Tudi nesrečno zaljubljenost, ki jo je doživela, je opisala popolnoma neprizadeto. Izrazila je besedo praznota! Spodbujal jo je, da bolj natančno začuti to praznoto, jo nariše, si jo predstavlja, občuti, voha, da začuti sebe v tej praznoti. Sebe ni mogla najti v praznoti. Kmalu je prišla na dan s pravimi bivanjskimi vprašanji. Kako je sama sebi tujka, kako sploh ne ve, kdo je, zakaj živi, kaj počne na tem svetu..., kako sovraži tisto pridno punčko, ki živi neko drugo življenje, ki so ga hoteli starši, ne pa ona sama. Posesivni starši ji niso dali dihati, določili vse in od nje zahtevali le rezultate.

Starša sta to zanikala, ji vse nudila, nagrajevala, za nič ji ni bilo treba skrbeti, le za šolske obveznosti, glasbeno šolo in treninge. Skozi razgovore o pridni punčki se je ta njena podoba pridne punčke, ki ji ni bilo treba za nič skrbeti spreminjala v razvajeno punčko. Čeprav so bili treningi naporni, sama ni rabila misliti na nič, starši so za vse poskrbeli.

Celo posesivnost je pomenila sestavni del brezskrbnosti.

Vendar je Zvezdana razmišljala naprej in punčka se ji je začela smiliti, kaj ji bo vsa ta navlaka, ki jo ima doma, šola, treningi, glasbena... In pojavljala so se še težja vprašanja: Zakaj sploh živi, kaj na svetu sploh počne...

Nato je usmeril pozornost od male punčke k sedemnajstletni Zvezdani… kdo je ta mala punčka, ali si to ti? Nato je začela tiho jokati. Počasi se je začela zavedati, da je odraščala v nekem namišljenem, neresničnem svetu, starša sta ji nudila vse, le na življenje je nista pripravila… da bi odraščala brezskrbno, da se ne bi obremenjevala z ničemer. Sama je dejala; kot da nisem človeško bitje, kot da sem kanarček v kletki, zlati kletki, ki ga imajo radi, a še vedno je to kletka. Sedaj pa sploh ne vem, zakaj bi živela zunaj kletke. Skušal jo je vzpodbuditi, da se vključi v skupino mladih, ki iščejo odgovore na bivanjska vprašanja. Starša sta se zmrdovala.

Starša sta uporabljala metodo učenja samo s »korenčkom«. Mladih, ki odgovorov na ta vprašanja ne vedo, je veliko, a jih na neki način iščejo, Zvezdana jih ni znala niti prepoznati, saj v zlati kletki za njih ni bilo prostora.

 

RAZVAJENOST IN NASILJE:

Pogosto je psihično (poniževanje, zasmehovanje, zastraševanje) in fizično nasilje (pretepanje) in tudi spolne zlorabe.

Pogosto se pojavi nasilje in razvajanje zlasti pri nekoliko starejših otrocih, ko razvajeni otroci prenehajo biti ljubki in postane njihova zahtevnost prevelika in za starše moteča, staršem hitro zmanjka vzgojnih prijemov in se zatečejo h klofutam... Seveda, razvajeni otroci niso navajeni poslušati, navajeni so le zahtevati. Starši seveda otroka tako kaznujejo le za lastne vzgojne napake.

Včasih pa se to začne dogajati že prej, v družinah kjer je nasilje očitno in prikrito razvajanje in obratno. To je pogosto takrat, ko so starši sami v družinah doživljali nasilje in sedaj hočejo vzgajati drugače. Vendar se prehitro razjezijo, ko otroci niso ubogljivi in potem nekontrolirano pada po otrocih. Ko jeza mine, pride slaba vest in nagrade. Otrok se nauči, da je batine dobro prenesti, saj sledi nagrada in otrok ne postane boljši, saj bi batine pa tudi nagrade prenehale.

Tadej: Nasilniško obnašanje, neprimeren odnos do učiteljev in sošolcev, uničevanje stvari, od šolske opreme do lastnine sošolcev. Živel je sam z mamo od drugega leta, sta se starša razvezala. Oče je bil nasilen do mame in Tadeja, najprej pretepal, potem se odkupoval. Mati je počela kasneje s Tadejem enako. Deležen je bil torej veliko posrednega (nad mamo), kot neposrednega nasilja.

Ko v skupini ni bilo kaj v skladu z njegovimi pričakovanji je koga udaril, kaj razbil. Tipično sliko agresivno zavrtega otroka, ki je žrtev nasilja ali zlorab. Očitna je bila njegova velika zahtevnost, izsiljevanje, izbirčnost, nekooperativnost.

Mama je opisovala, ko Tadeja tepe, se ji smeji, potem zahteva in ona mu v vsem ustreže. Takoj, ko so bili vidni napredki v obravnavi, je mati prekinila stike. Tadej pa se je vse bolj usmerjal v proti disocialnosti...

 

RAZVAJENOST IN ZLORABE:

Pogosto pri spolnih zlorabah. Mati razvaja, ko ji npr. hčerka pove, da je zlorabljena od maminega partnerja, pa ji »ne verjame« in si slab občutek odpravlja tako, da hčerko razvaja. Storilec pa tako nagrajuje zlorabo z različnimi stvarmi. Že zloraba je huda travma, če pa jo starši skušajo prikriti še z razvajanjem, se otrokova  oškodovanost še močno poglobi. Otrok izgubi občutek za samospoštovanje, občutek za zaupanje, oblikovati se začne le manipulacija. Izoblikuje si navidezno predstavo samega sebe, okolje in svoje telo doživlja kot servis za zadovoljevanje lastnih želja in povsem izgubi stik s seboj. Odrašča v nekakšno razcepljeno osebnost.

Danijela: vse zgoraj navedeno. Dajala je vtis živahnega, sproščenega, navihanega in brezskrbnega dekletca. V skupini je hitro, prav nič nasilno, začela uveljavljati svojo voljo. Znala je biti ljubka v svojem obnašanju. Zelo izbirčna je bila pri jedi, muhasta in zahtevna na vseh drugih področjih. Z lahkoto je govorila o zlorabi, kar je čudno, saj so tega zmožne le osebe, ki mnogokrat ponavljajo zgodbo in so si nadele masko brezčutnosti in mehanično pripovedovale, kot da se njih ne tiče. Danijela ni imela takšne maske, delovala je pristno. O obeh: očimu in mami je lepo govorila (z vsem sta jo razvajala), bil bi super tata, če ne bi zahteval tistega. Tudi o zlorabi je spregovorila v trenutku jeze, ko ji nekaj nista hotela kupiti, saj so bili bolj ravni.

 

INSTITUCIONALNA RAZVAJENOST:

Razvajanje babic in dedkov in drugih sorodnikov ni tako škodljivo, saj so za vzgojo pomembnejši vedenjski vzorci staršev, razen v primerih, ko ni ustrezne starševske vloge zaradi odsotnosti staršev in so ostali pomembneje vključeni v vzgojo ali ko starši nimajo nobene besede...

Kaj pa ostale razvajenosti: vedno manj hodijo, vedno več se vozijo...

Na otroke, ki so zelo nemirni, hiperkinetični, slabo vpliva pretrda vzgoja, premehka pa tudi.

Primer zelo nemirnega Simona, ki so ga obravnavali kot hiprekinetika in so mu po navodilih strokovnjakov vse tolerirali tudi starši. Fant je presegel vse meje, ko pa so ga postavili pred dejstvo, da bo šel v zavod, se je zmogel vesti sprejemljivo in tudi delal je v šoli.

 

RAZVAJENOST IN ODVISNOST:

Otroci, ki so žrtve nasilja in zlorab, so brez notranje trdnosti in iščejo oporo zunaj sebe. Z drogo se počutijo sproščeni, svobodni, močni, enaki drugim.

Otroci, ki odraščajo v trdih togih družinah, kjer se ne počutijo ljubljeni, iščejo sproščene odnose in sprejetja drugje. Vrstniška združba, kjer so doma tudi droge. Namesto svobode iščejo prostost, saj pozitivnih vzorcev doma niso imeli. Prostost, izziv brezmejnost: koliko si upaš, koliko so zares »svobodni? – droge«.

Otroci, ki odraščajo v družinah, kjer so jih razvajali, živeli brezmejno, vse zadovoljili, želeli okusiti vedno več - droge.

Breda je bila pred izključitvijo zaradi neopravičenih, prvi letnik srednje šole, neprimerna družba, starša sta se bala, da se drogira. Kadila je travo, do katere je bila nekritična. Tudi izostanke je opisovala: da sreča kakšnega prijatelja in gredo malo okoli in potem kar ni mogoče več iti v šolo.

Stežka je prepoznavala, da se zaradi marihuane ni zmogla učiti, slediti pouku, zato tudi ni bila pripravljena prekiniti. Vse je jemala zelo lahkotno, neodgovorno. V otroštvu so jo razvajali, sedaj tepli. Spoznala je, da je bila kot mala »odvisna od staršev, da ni imela svoje lastne volje, ni se naučila biti samostojna, sedaj je izbrala drugi vir odvisnosti, od nečesa mora biti odvisna. Ne zna biti svobodna.«

 

 

RAZVAJENOST IN SPOLNOST:

Včasih je bila spolnost tabu, v 60. letih druga skrajnost, dandanes se mladi srečujejo z njo prezgodaj, ko ne zmorejo razumsko, čustveno in telesno še tega sprejeti. Je potrošno blago.

Razvajen otrok je navajen, da se mu ugodi v vsaki želji pa tudi ni v dobrem stiku s samim seboj in ne pozna dobro svojih želja, pričakuje, da mu bo izpolnjeno vse, kar naj bi bile njegove želje. Razvajen otrok ne zmore odrekanja, odlašanja in tudi v spolnost vstopa prezgodaj. Tudi spolnost je plitva, ni napetosti, pričakovanja, zato je tudi zadovoljstvo plitvo. Nevarnost promiskuitete. Nič ne vedo o odnosih med moškim in žensko - imeti rad, ne samo zaljubljenost.

Druga skrajnost razvajencev, spolnost jih ne zanima – dolgčas. Bolje enega skaditi...

 

RAZVAJENOST IN SAMOMORILNOST:

Pomehkuženost, ranljivost sodobnega človeka. Družba blaginje pa toliko samomorov.

SONJA, študentka:.

Na obravnavo jo je bolj privlekla prijateljica.  Brez volje do življenja, nič je ne veseli. Ne more študirati, zapira se v sobo… Že večkrat je pojedla tablete, pa so jo našli… Ker je težko govorila o sebi je predlagal, da napiše svojo življenjsko zgodbo.

Starši so ji nudili vse, srečno otroštvo, že v srednji šoli se je počutila izgubljena, ni se mogla vživeti, vse ji je bilo tuje. Na fakulteti, ko je bivala v drugem kraju in ji je bilo tako hudo, da je pojedla tablete…

Ko se je risala, svojo podobo na list, se je narisala brez rok in nog in ko je sama razlagala risbo, je kmalu povedala: moje roke in noge so zakrnele, nihče me jih ni naučil uporabljati, saj so zmeraj vse oni naredili zame in so ostale zakrnele. Razvajanje jo je naredilo nesamostojno, nesposobno samostojnega življenja. Navajena je bila, da njene probleme rešujejo drugi in ker tokrat niso, se je počutila izdana, zavržena, izgubljena v praznoti.

Od tu je šlo hitreje: pomagal ji je, da je vzpostavila tesnejši stik s seboj, da je začutila sebe, odkrila samo sebe, svoje telo, svoje misli, čustva, želje, hotenja, kar hitela je, hotela je nadoknaditi zamujeno. Začutila je, da je potreben napor in ugotovila, da ji napor prinaša občutke zadovoljstva, samospoštovanja.

Ker je bila verna, je njeno otroško vero kmalu zamenjala zrelejša, v kateri je bil prostor tudi zanjo in tu je začela spoznavati tudi odgovornost zase.

 

JE RAZVAJENOST OZDRAVLJIVA?

Trdo in resno delo je najboljše zdravilo. Narcistično neizpolnjeni starši sami priznajo, da si sami celijo rane, ko razvajajo. Starši se morajo s tem soočiti. Kadar gre za kombinacijo razvajanja in pretrde vzgoje, nasilja, se starši niso pripravljeni vključiti v psihoterapevtski proces.

Delo s starši po naslednjih korakih:

1. Prepoznavanje in sprejetje razvajanja kot pomembne motnje v lastnem vzgojnem delovanju.

2. Prepoznavanje lastnih vzgibov, motivov za razvajanje.

3. Ozaveščanje lastne vzgojne izkušnje iz otroštva.

4. Definicija lastnih vzgojnih ciljev.

5. Preverjanje skladnosti vzgojnih metod s postavljenimi cilji.

6. Korekcija lastnih vzgojnih metod.

Delo z otroci pa:

- Učenje poslušanja; ker ne znajo poslušati, le ukazovati.

- Stik s samim seboj. Ni v dobrem stiku s samim seboj, svojimi čustvi, pristnimi željami… šele ko bo v boljšem stiku s samim seboj, bo prišla tudi motivacija za nadaljnje delo.

- Problemi meje. Ozaveščanje meja, podučevanje zakaj.

- Svoboda in odgovornost. Svobodo je zamenjal s prostostjo, misli, da je vse dovoljeno.

- Odrekanje. Ne prepovedi, saj jih doživlja kot krivico, ampak izbira. S tem se tudi uči odločanja. Izbira možnosti mora pomeniti odpoved, odrekanje drugi možnosti.

- Vztrajnost. Veliko angažiranje terapevta. Brez vztajnosti ni rezultatov, brez rezultatov zadovoljstva in tudi ne motivacije.

Izoblikovanje razne pozitivne samopodobe z raznimi vajami ni dovolj, saj izoblikujemo le njegovo navidezno podobo, ki jo že tako ima.

Zrela samostojnost in zmožnost za sodelovanje z drugimi ljudmi je cilj vzgoje. Namesto dobrih navad, slabe razvade.

 

VZGOJA:                                        DOBRO

                                   nežnost                              zahtevnost

                        MEHKO                                                        TRDO

                                   razvajanje                                nasilje

                                                        SLABO

Basic page