DOMOV

 

Thomas Gordon: DRUŽINSKI POGOVORI -  REŠEVANJE KONFLIKTOV MED OTROCI IN STARŠI 1989 (povzetek)

 

Načini za uravnavanje nasprotij med otroki in starši.

Vzgojna nemoč. Starši niso kos težavam, znani in običajni vzgojni prijemi ne prinašajo zaželenega učinka. Vpeljati alternativne oblike odnosov.

Enakopravnejše obravnavanje otrok, enakovrednejšemu upoštevanju potreb otrok in staršev, bolj demokratično usklajevanje želja.

Vzgojna prizadevanja. Boljši vzgojitelji navežejo boljše stike z otroki. Nove metode za obvladovanje konfliktov – boljši odnosi med generacijama. Prepiri, nesoglasja in krize v družini. Starši naučijo obvladovati konflikte. Mladi se ne upirajo staršem, temveč njihovim razdiralnim vzgojnim metodam. Otroke je mogoče naučiti, da se primerno vedejo iz obzirnosti do staršev, ne pa iz strahu pred kaznijo ali nagrad, ki jih pričakujejo.

Da so se starši pripravljeni spreminjati, je pomembno, da vedo, da so njihove stare metode neučinkovite. Starši naj bi otrokom pomagali premagovati čustvene probleme in neprilagojeno vedenje. Splošna, otroška in vedenjska psihologija os dala znanja v kakšnih razmerah lahko zraste zdrav otrok. Poleg metod in znanja je potrebno dati staršem tudi vedenje kdaj, zakaj in s kakšnim namenom naj neko stvar počno. Oboji; preveč popustljivi in prestrogi starši imajo težave z otroki, ki so uporniški in brezobzirni, nočejo sodelovati in upoštevati potreb staršev.

Starš naj bo močna samostojna osebnost, ki tudi izrazi svoje mnenje, vendar ga ne vsiljuje, temveč predvsem z zgledom kaže pot. Glede na odnos do otrok lahko razdelimo starše na tri skupine: Na zmagovalce, premagance in nihajoče. Prvi, avtoritativni, izvajajo moč nad otroki. Verjamejo prepovedim, omejitvam, zapovedujejo, pričakujejo poslušnost, kaznujejo.

Drugi, permisivni-popustljivi, pustijo veliko svobode, ponosno priznavajo, da ne trpijo avtoritativnih metod. Otrok v neskladju interesov zmaga. Največja skupina je tistih, ki ravnajo malo po prvi in malo po drugi metodi.

Možna je metoda brez poražencev.

1. Pomembno, da ne pozabijo, da so ljudje z napakami, občutji, in da ne rabijo vedno brezpogojno ljubiti, biti vedno strpni, zmeraj pravični in ne smejo delati napak, kazati enake naklonjenosti do otrok, ne morejo biti stalno dosledni, ne moreta biti stalno zaveznika.

2. Vsak starš ima drugačno področje sprejemanja in nesprejemanja določenih stvari ali vedenja. Z ljudmi, ki imajo nizko področje sprejemanja, se počutimo neprijetno, saj nikoli ne vemo, ali delamo prav ali ne. Sprejemanje-nesprejemanje niha tudi od počutja posameznika. Meja strpnosti do otrok se spremeni, ko imamo npr. koga na obisku!

3. Področje napačnega sprejemanja, ko starš sprejme nekaj, čeprav tako ne misli. Dvojna sporočila – verbalno kaže drugače kot neverbalno. (Uskladi svoje obnašanje z občutji! Povej, kaj te moti!) Mladostnik takšnim staršem več ne zaupa. Občutkov v tako tesnem odnosu ni mogoče prikriti!

4. Zamisel, da sprejmemo otroka, ne pa njegovega vedenja, je lahko škodljiva, saj usmerja v nepristnost. Koliko se otrok čuti, da je sprejet kot človek, je odvisno od tega, koliko starši sprejemajo njegovo vedenje. Pristnost, odkritosrčnost.

GOVORICA SPREJEMANJA:

Sprejemanje drugega takšnega, kot je, je bistven dejavnik pri ohranjanju vsakega razmerja, v katerem drugi raste, se razvija, se uči reševati svoje težave. Če neki človek čuti, da ga drugi resnično sprejema takšnega, kot je, postane svoboden in začne premišljevati, kako bi še lahko spremenil, kako bi lahko postal drugačen, kaj bi še lahko storil, za kaj je sposoben. Sprejemanje je kot rodovitna zemlja, v kateri se drobno zrno lahko razvije v prelepo cvetlico. (tudi otrok)

Če starši mislijo o meni, da sem neumna, da delam bedaste stvari, potem to lahko delam tudi naprej. Če oni tako mislijo, sam tako mislim. (Starši-otrok) Govorica nesprejemanja: (kritika, obsodbe, pridiganja, moraliziranja, zapovedovanja, opozarjanja, kaznovanja) otroka zadržuje, da bi s svojimi starši še govoril. Naučijo se, da je boljše svoje občutke ohraniti zase.

Govorica sprejemanja otroke sprosti, da lahko govorijo o svojih občutkih in svojih problemih. Najuspešnejši terapevti so tisti, ki dajo ljudem, ki se obrnejo k njim po pomoč čutiti, da jih resnično sprejemajo. Počutijo se svobodni in lahko govorijo o svojih najbolj kočljivih zadevah. Sprejemanje je eden najpomembnejših dejavnikov, ki pripomore k razvoju in spremembam. Nesprejemanje povzroča odpor, obrambno vedenje.

Če starši z besedo in notranjim občutjem otroku pokažejo, da so mu naklonjeni, dosežejo s tem čudeže. Pripomorejo, da se otrok sprejema takšnega, kakršen je, se doživlja pozitivno, pomagajo razvijati njegove sposobnosti in samouresničevanja. Olajšajo pot iz odvisnosti v neodvisnost. Pomagajo, da se nauči reševati probleme, ki mu jih prinaša življenje in ustvarjalno premagovati bolečine in razočaranja odraščanja. Najpomembnejši učinek sprejemanja pa je otrokovo občutje, da je ljubljen, kar pospešuje telesno in duševno rast in je najučinkovitejše sredstvo pri zdravljenju duševnih in telesnih težav.

Sprejemanje je treba znati pokazati! Ustrezno sporočanje omogoča, da se mlad. bolje počuti, pogumnejši je pri govorjenju, sposobnejši izražati svoje občutke, zmanjšuje strah, se zna pozitivno ocenjevati. Zmanjša občutek krivde, manjvrednosti.

Paziti na neverbalno sporočanje! Nevmešavanje v otrokovo dejavnost kaže sprejemanje. Starši se vmešavajo zaradi tega, ker: hočejo, da se iz te dejavnosti uči, vznemirjeni so, če naredi kaj narobe, hočejo se ponašati z deli svojih otrok, po strogih merilih presojajo, kaj je prav in kaj ni, pretirano skrbe, kaj bodo rekli drugi, dajo čutiti, da jih njihov otrok potrebuje, težko se sprijaznijo z mislijo, da se ni dobro vmešavati v otrokovo dejavnost.

Če se čutimo prizadete in odrinjene, ko otrok ali mlad. zavrne vse naše dobre predloge, pomislimo koliko nesprejemanja smo pokazali s tem: »Sam nisi sposoben, potrebuješ pomoč, na tvojo presojo se ne zanesem, nisi dovolj dober, lahko narediš kaj narobe, ne želim, da se stvar ponesreči…«

- Pasivno poslušanje kot znak sprejemanja: Z molkom izražamo svoje sporočilo sprejemanja.

Sodelujemo samo z: Ja?… aha… vzdih…A res?…zanimivo…To si napravil?… Mladostnik tako pogosto sam predela dogodek, spozna vzrok, in sam ugotovi, kaj mora narediti. Sprejemanje omogoča rast ustvarjalnosti in izboljšave. S svojimi pripombami in vmešavanji starši zamudijo ogromno priložnosti za tak proces in izražajo nesprejemanje in nezaupanje.

- Besedno izraženo sprejemanje: (saj dolgo ne moremo molčati in si ljudje moramo izmenjevati mnenja, saj to ohranja globok in živ odnos.)

Če starši odreagiramo z ukazovanjem, odločanjem, odrejanjem, svarjenjem, opominjanjem, grožnjami, prigovarjanjem, moraliziranjem, pridiganjem, nasveti, reševanjem, predlogi, navajanjem logičnih razlag, poučevanjem, sodbami, kritiziranjem, ugovarjanjem, obtoževanjem, hvaljenjem, pritrjevanjem, zmerjanjem, sramotenjem, zasmehovanjem, razlaganjem, razčlenjevanjem, ocenjevanjem, pomirjanjem, tolažbo, podporo, raziskovanjem, spraševanjem, zasliševanjem, odvračanjem pozornosti ali usmerjanjem na kaj drugega spadamo med tipične roditelje.

Boljše reakcije: Pasivno poslušanje, ali »odpiranje vrat«, ko z nekaterimi odgovori bolj določno spodbujamo h govorjenju: (Pripoveduj mi kaj o tem, zanima me tvoje mnenje,… dobro, poslušam, … o tem se lahko pogovarjava…) Takšno odpiranje vrat ustvarja možnost za pogovarjanje. Človeku prepušča vodenje pogovora. Otroci in mladostniki se opogumijo in veliko bolj odprto pripovedujejo o občutkih, razmišljanjih… S tem namreč otroku sporočamo, da ima pravico povedati, kar občuti, da ga sprejemamo kot osebnost z njegovimi stališči in mnenji, da se lahko tudi od njega kaj naučimo, da bi resnično radi slišali njegovo mnenje, da nas zanima in se želimo pogovarjati z njim, da se bolje spoznamo.

- Aktivno poslušanje: Še bolj učinkovita metoda. Poleg pasivnega poslušanja preverjamo, če smo pravilno razumeli sogovornika in z lastnimi besedami interpretiramo njegova občutja in razmišljanje skušamo razumeti, kaj se dogaja v notranjosti tistega, ki sporočilo oddaja. Svoje razumevanje izrazimo z besedami, da preverimo, če smo prav razumeli. Pomembno je, da ne damo nobene sodbe, mnenja, sklepa, razlage, le tisto povemo, kar smo razumeli iz sporočila – nič več in nič manj. S tem dopustimo, da ostane mlad. odgovoren za svoje probleme.

Primer:

M: Rada bi včasih zbolela, tako kot Barbara. Srečo ima.

S: Imaš občutek, da si prikrajšana?

M: Ja, ona lahko ostane doma, jaz pa ne morem.

S: Najbrž ti marsikdaj ni do tega, da bi šla v šolo?

M: Ja, preseda mi že, včasih me preprosto ubija.

S: Torej ne samo, da je ne maraš, včasih jo celo sovražiš.

M: Ja, sovražim pouk in učiteljice.

S: Sovražiš vse, kar je povezano s šolo.

M: Vseh učiteljev pravzaprav ne, samo dve izmed njih. Ene ne prenašam, je najslabša od vseh.

S: To sovražiš še posebno, ne?

M: navaja zakaj….čez čas morda tudi išče rešitve

Z metodo aktivnega poslušanja lahko izveste o svojem otroku več kot prej v petih letih skupaj, pa še bolj ljubeznivi bodo do vas.

Ne moreš se znebiti svojih občutkov, če jih skušaš zatreti, pozabiti ali misliti na kaj drugega. Če jih odkrito izpoveš, pa pogosto izginejo. K temu pomaga aktivno poslušanje. Otroku pomaga, da natanko ugotovi, kaj občuti. Manj se tudi boji negativnih občutkov – lahko odkrito pove, lažje sam sprejme svoja čustva in jih ne zatira. Lažje tudi pride do rešitve, glasno pripovedovanje pripomore k iskanju najboljše rešitve, otroci in mlad. pa so tudi bolj pripravljeni sprejemati, kar jim govore starši, če starši dopustijo, da do konca povedo o svojih problemih. Kadar se starši pritožujejo, da jih otroci ne poslušajo, lahko stavimo, da tudi starši ne poslušajo svojih otrok. Z aktivnim poslušanjem izražamo zaupanje. Otroka spodbudimo, da sam razmišlja, da si skuša izoblikovati svojo oceno o problemu in najti svojo rešitev.

Aktivno poslušanje je ena najuspešnejših metod, ki otroku pomagajo, da postane samostojnejši, odgovornejši in neodvisnejši.

Pomembne so temeljne usmeritve, ki jih moramo upoštevati pri aktivnem poslušanju, če naj bi bilo učinkovito:

1. Želeti si moramo, da bi slišali, kaj nam hoče otrok povedati. Pripravljeni si vzeti čas, če nimamo časa, to povedati.

2. Tisti trenutek biti otroku res pripravljeni pomagati, če nismo, raje počakajmo.

3. Biti moramo sposobni sprejeti otrokova občutja, ne glede ne to, kakšna so, kako se razlikujejo od tega, kar občutite ali menite vi.

4. Zaupati moramo v otrokove sposobnosti, za reševanje njegovih problemov. To pridobimo, če opazujemo otroka pri reševanju problemov (aktivno poslušanje).

5. Zavedati se moramo, da so občutki prehodni in se spreminjajo. Sovraštvo v ljubezen, obup v upanje…

6. Sposobni moramo biti obravnavati otroka kot nekoga, ki je ločen od nas – enkratnega, ne več z nami povezanega človeka, kot individum, ki si ustvarja svoje življenje in svojo identiteto. Takšno stališče nas usposobi, da mu lahko dovolimo, da ima svoje občutke, svoj pogled na stvari. Samo tako mu lahko pomagamo. Biti moramo pri njem, kadar ima težave, vendar ne prepleteni z njim.

Najboljše je, da se skušamo naučiti aktivno poslušanje takrat, ko otrok sam nakaže, da ima probleme.

Možnosti:

1. Otrok ima problem, ker ni zadoščeno njegovim potrebam. V tem primeru starši nimajo problema, ker oni pri zadoščanju svojih potreb zaradi tega niso moteni.

2. Otrok zadosti svojim potrebam, vendar s svojim vedenjem napravi probleme staršem, ker jih moti, jim onemogoča, da bi zadostili svojim osebnim potrebam. Problem imajo starši.

Aktivno poslušanje je lahko uspešno tedaj, ko ima probleme otrok, zelo neprimerno pa takrat, ko imajo probleme starši.

Nekateri problemi, ki jih imajo otroci: Če ga odklanjajo prijatelji, če je bil kje zavrnjen, če ga ne marajo, če se ne more odločiti, kaj bo postal v življenju, če je jezen, ker je izgubil..., če v šoli slabo dela, ne mara učitelja, če je nesrečen zaradi izgleda, če ga skrbi uspeh...

Večina staršev pa probleme otrok posvoji in s tem, ko si delajo nepotrebne skrbi, poslabšujejo odnose z otroki in onemogočajo, da bi bili otrokom dobri svetovalci.

Seveda to ne pomeni, da problemi otrok staršev ne bi smeli zanimati in pripravljeni bi jim morali biti pomagati. Tudi poklicni svetovalci se zanimajo za vsakega otroka in mu želijo pomagati, vendar odgovornost za reševanje problemov prepuščajo otroku. Sprejemajo, da je otrok druga, samosvoja osebnost. Zaupa, da ima otrok sposobnosti, s katerimi lahko sam reši svoje probleme.

Z aktivnim poslušanjem povečamo svoj vpliv na otroke – z dobrim odnosom!

Prijateljem ne prigovarjamo, ne zapovedujemo, ne grozimo in ne svetujemo, otrokom pa vsak dan. Prijatelju povemo, kaj občutimo, prepustimo pa mu, da najde sam rešitev. Če bi tako večkrat ravnali z otroki, bi jim dali možnost, da prevzamejo odgovornost za svoja ravnanja in odločitve. Seveda ni prav, da bi bili otroku prijatelji (saj ga ne smemo obremenjevati s partnerskimi in drugimi problemi odraslih), dobro pa bi bilo, da bi se prijateljsko vedli do njega - prijateljski odnos.

Pri tem pomagajo JAZ sporočila: Primer: Utrujen sem… Sporočati, kakšne občutke imaš (sem jezen, razočaran, hočem to in to…prenašati pa je potrebno tudi pozitivna jaz sporočila: lažje mi je, ko si doma, kamen se mi je odvalil od srca, vesel sem, da te vidim, tako me je bilo strah…) Ne pa: kako si ti tečen, neumen…

(Ne pa, ti si takšen, ti tako naredi, tega ti ne smeš…- TI sporočila)

Jaz sporočila vzpostavljajo boljši odnos!

Težave pri jaz sporočilih: - Otrok jih lahko presliši; potrebno jih je ponoviti bolj odločno, glasno, povedati, da se počutimo prizadeto, izigrano, ni pravično…

Pomembna je kombinacija jaz sporočil in aktivnega poslušanja.

Tri metode:

1. Preveč avtoritativna vzgoja: zmagajo starši, otroci so poraženci.

2. Preveč permisivna vzgoja: zmagajo otroci, starši poraženi.

3. Tretja možnost: metoda brez poraženca (kombinacija aktivnega poslušanja in jaz sporočil).

Če je rešitev otroku vsiljena (starš odloči, prigovarja, grozi…) – avtoritativna vzgoja: otrok ni motiviran, ima le strah pred kaznijo, nima možnosti za samodisciplino, skušal se bo zadevi ogniti, oziroma izvesti minimalno, da zadosti zahtevam. Prisilo občutijo kot nepravičnost. Starši si nakopljejo nerazpoloženje in sovražnost otrok. Nato morajo starši še preverjati, opominjati, prigovarjati, opozarjati… Če otroka silimo ni motiviran. To ni sodelovanje. Otrok ne razvija odgovornega vedenja, samodiscipline, samoiniciative…

Kjer pa se starši podrejajo izbruhom otrok in vedno obvelja otrokova volja - preveč permisivna vzgoja: so otroci divji, neobvladljivi, nevodljivi, impulzivni, egoistični, zahtevni, znajo samo jemati, imajo težave z odnosi z drugimi otroci, v šoli, in nimajo občutka, da jih imajo starši radi, saj so starši  resnično velikokrat jezni na njih.

Škodljiva je preveč avtoritivna in preveč popustljiva vzgoja ter prehajanje iz ene v drugo oz. menjavanje. Veliko staršev uporablja drugo metodo, ko so otroci majhni, ko pa odraščajo pa uporabljajo prvo metodo. Včasih tudi obratno. Slabo je tudi, ko eden od staršev uporablja prvo metodo, drugi pa drugo (dvojna vzgoja).

Nagrade in kazni lahko povzročajo pri otroku živčnost, boječnost, sovražnost, maščevalnost, zlomi se lahko pod težo bremen.

MOŽNA DRUGAČNA TRETJA POT! – Jaz sporočila, aktivno, pasivno poslušanje, dialog, argumentiranje… Ni eden zmagovalec drugi pa poraženec, zmagata oba!

Uporaba moči, avtoritete, kaznovanja je bolj učinkovita, ko je otrok odvisen od staršev, zato v puberteti postane neučinkovita. Ti starši ugotavljajo, da postajajo otroci neodvisni in neposlušni. Mladostnik se upira in bojuje proti starševski moči, ne proti staršem! Tisti, ki uporabljajo manj moči, tega ne doživijo, saj mladostniki nimajo razloga, da bi se staršem upirali.

Uporaba nagrade in kazni funkcionira samo pod določenimi pogoji:

- Če je otrok močno motiviran (temu ustrezne nagrade), ne predaleč v prihodnosti.

- Če je kazen prehuda, lahko doseže ravno nasproten učinek (tudi konstruktivnega ne bo več poskušal).

- Biti je treba dosleden, ne enkrat storiti, drugič ne.

- Nagrada in kazen sta neuspešna pri celostnih oblikah vedenja: npr. poštenosti, prijaznosti do drugih, sodelovanja v družini…, saj na ta vedenja vpliva več dejavnikov.

Če želimo, da bi starši razumeli negativne in škodljive posledice uporabe moči, je umestno vprašanje kaj so občutili, ko so njihovi starši uporabljali pri vzgoji svojo moč - (odpor, trmo, upor, negativizem, jezo, sovražnost, agresija, laž, skrivanje občutkov, goljufanje, obtoževanje drugih, rivalstvo!, prilizovanje, pomanjkanje ustvarjalne moči, strah pred preskušanjem nečesa novega, beg, fantaziranje, umik…) Otroci avtoritativnih staršev se ne enačijo z merili, ki jih ima njihova družina, ampak poudarjeno zastopajo pravila vrstnikov.

Starši, ki se pritožujejo, da jim otroci ničesar ne povedo o svojih načrtih, namerah, velikokrat uporabljajo kazen. Otroci se naučijo, da je najbolje molčati.

 

Zakaj je tretja metoda učinkovita? Otroci so motivirani, saj so pri odločitvi sami sodelovali. Počutijo se bolj soodgovorni. Menijo, da je bila odločitev tudi njihova, zato se ji lažje podredijo. Ugodno se odzivajo, ker vidijo, da jih starši niso premagali. Velikokrat rešitev otrok sam ponudi, zato mu je toliko bolj do tega, da jo izpelje. Z rešitvijo so zadovoljni tako starši kot otroci.

Ta metoda tudi razvija otrokovo ustvarjalno razmišljanje, ko išče rešitve. Več je naklonjenosti, manj sovražnosti. Manj potrebuje podkrepitve (priganjanje, prigovarjanje, opominjanje, nadziranje...) Ni potrebno več uporabljati moči, zato tudi otroci nimajo potrebe, da bi morali premagati starše. S tretjo metodo tudi ugotovimo resnične probleme, saj damo otroku čas in vzpodbudo.

Skrbi in strahovi staršev pri uporabi metode brez poraženca:

- Porabimo več časa? Na začetku res, vendar se problemi odpravijo in jih ni potrebno vedno znova reševati in izgubljati časa s priganjanjem, opominjanjem, nadzorovanjem... Čas prihranimo.

- Starši so pametnejši, bolj izkušeni...? Vendar znajo tudi otroci razmišljati in zelo dobro poznajo svoje potrebe – boljše kot starši.

- Vedeti je potrebno, da je v nekaterih primerih nujno uporabiti 1. metodo, ko je potrebno hitro ukrepati, če je otrok ogrožen.

- Strah, da jih otroci ne bodo spoštovali? Spoštovanje zaradi strahu, zamenja spoštovanje osebnosti.

 

PRAKTIČNA UPORABA METODE BREZ PORAŽENCA:

Na začetku je lahko zelo primerno, da otrokom razložimo, za kaj gre in jih z njihovo radovednostjo pritegnemo v sodelovanje. Vprašajmo na primer: Kakšne težave imate, katere probleme bi radi rešili, kaj vas jezi?...Aktivno poslušanje in jaz sporočila!

Šest stopenj izvajanja metode brez poraženca:

1. Kako prepoznati konflikt in ga opredeliti: Izbrati si čas, ko otrok ni zaposlen s čim drugim. Konkretno je potrebno opredeliti, kaj je sporna zadeva. Svoje občutke sporočajmo jasno z jaz sporočili. Ne uporabljati izrazov, s katerimi bi otroka poniževali... Jasno povedati, da želimo najti rešitev, ki bo sprejemljiva za vse.

2. Zbiranje mogočih rešitev: Predlagajmo: Kaj lahko storimo? Najprej naj skuša rešitve povedati otrok. V tej fazi jih še ne ocenjujemo, obsežnejše poskusimo zapisati – dokler več nima nihče idej. Če imamo več otrok, jih vzpodbujajmo, da vsi predlagajo rešitve.

3. Kritična presoja mogočih rešitev: Skupaj! In utemeljiti. Npr.: To zame ni pravično...

4. Odločanje za najbolj sprejemljivo rešitev: Smo s to rešitvijo vsi zadovoljni? Bo naš problem s tem rešen? Ali bo šlo? Prepričajmo se, da so vsi razumeli in sprejeli.

5. Iskanje načinov, kako rešitev izpeljati: Kdo, kaj in kdaj naj kaj opravi.

6. Pregled in presoja uspešnosti: kasneje vprašati, ali so zadovoljni z rešitvijo. Včasih ni bila odločitev najboljša. Včasih rešitev tudi prilagoditi, še posebno, če ni bila pravična za koga.

Seveda pri vseh vprašanjih ne moremo obravnavati vseh šest stopenj. Ni potrebno. Pri težavnejših odločitvah pa je zelo priporočljivo.

Če otrok kljub vsemu ne izpolnjuje dogovorov:

Čimprej opozoriti otroka. Jaz sporočila: Razočaran sem, jezen sem...ni mi všeč, midva svoje sva, ti ne. Ne igramo se, ampak skušamo resno zastaviti stvari... Morda povedo razlog, zakaj se niso držali:

Razlog, da ne izpolnjuje:

- Morda so se obvezali za nekaj, kar je za njih pretežko,

- še premalo vedo o samodisciplini,

- so se doslej zanašali na nadzor staršev in njihovo zapovedovanje,

- morda so pozabili na obljubo,

- morda preizkušajo ali starša mislita resno, preverjajo, če bi šlo tudi brez dogovora.

- so pristali na dogovor samo zato, da bi čimprej končali neprijeten in utrujajoč pogovor.

Nato poiskati novo boljšo rešitev, če je pozabil: ali mu kupijo uro, ali priskrbijo beležko, koledar, kakšno znamenje v sobi, vendar ga sami ne spominjajmo, saj se mora naučiti samodiscipline in odgovornosti.

Basic page