DOMOV

1. TEORIJA IZBIRE: NOVA PSIHOLOGIJA OSEBNE SVOBODE - DR. William Glasser

 

Legenda: PZN (psihologija zunanjega nadzora), TI (teorija izbire), SK (svet kakovosti), RT (realitetna terapija), CV (celostno vedenje)

 

Če ne trpimo zaradi posledic starosti, revščine ali bolezni, je večina težav posledica nezadovoljujočih medsebojnih odnosov.

Če živimo teorijo izbire, postanemo učinkovitejši, ker se posvetimo kakovosti informacij, ki jih dajemo drugim in ne sredstvom, s katerimi bi jih prisilili, da naše informacije upoštevajo.

To omogoča stalno rast kakovosti odnosov med zakoncema, starši in otrokom, učitelji, učenci, vodjo in delavci in ljudmi nasploh.

Zadovoljstvo lahko dobimo brez upoštevanja drugih, srečo pa le, če se znamo srečati z drugimi.

POTREBUJEMO NOVO PSIHOLOGIJO:

Teorija izbire pravi, da si izbiramo prav vse, vključno z nezadovoljstvom, ki ga občutimo. Drugi nas ne morejo niti onesrečiti niti osrečiti. Vse, kar nam drugi dajo, je le informacija, vendar nas ne more pripraviti do tega, da bi nekaj naredili ali občutili. Gre le v naše možgane, kjer jo obdelamo in nato odločimo, kaj bomo.

Seme naše nesreče je posejano zgodaj, ko se začnemo srečevati z ljudmi, ki so spoznali, kaj je dobro tudi na nas. Čutijo se poklicani prisiliti nas k tistemu, kar vedo, da je prav.

TI  je poskus odgovora na vprašanje: Kako naj si izborim pravico, da živim tako, kot hočem, a se še vedno dobro razumem z ljudmi, ki jih potrebujem?

To univerzalno psihologijo, ki razdira medsebojne odnose, saj uničuje osebno svobodo, imenujem psihologija zunanjega nadzora. Ta nadzor je lahko rahel, kot je to neodobravajoč pogled,  ali očiten kot grožnja s smrtjo. To je poskus prisiliti nas, da naredimo nekaj, kar nočemo narediti. Tega je toliko, da že verjamemo, da nas drugi prisilijo k počutju, v kakršnem smo, ali v tisto kar počnemo. Ta vera nam jemlje osebno svobodo, ki jo vsi potrebujemo in hočemo.

Predpostavka psihologije zunanjega nadzora sveta: Kaznuj ljudi, ki grešijo, da bodo delali tako, kot pravimo, da je prav, nato pa jih nagradi, da bodo nadaljevali kot hočemo. Predstavniki države, učitelji, vodstveni delavci idr, jo povsem podpirajo. Imamo jo celo za zdravo pamet, saj je z nami že tako dolgo. Vendar je uničujoča za medsebojne odnose.

TI pa je psihologija notranjega nadzora; razlaga zakaj in kako sprejemamo izbire, ki določajo našo življenjsko pot. Pri poskusih, kako v življenju uporabljati psihologijo notranjega nadzora se bomo stalno spraševali: »Ali me bo to, kar nameravam storiti, z ljudmi zbližalo ali razdvojilo?«

Terapevti bi lahko namesto sistemskega pristopa, ki uči kako najti način, po katerem bi družinski sistem deloval bolje za vse vpletene, uporabljali TI, ki uči vsakogar, ne le nesrečne, kako se bolje razumeti z ljudmi okoli nas.

Načini psihologije zunanjega nadzora:

1. Od nekoga pričakuješ nekaj, kar on noče narediti. Skušaš ga nekako prisiliti. »Ti me žalostiš, zato hočem, da se spremeniš.«

2. Nekdo drug te skuša prisilite k nečemu, česar nočeš.

3. Drug drugega sta hotela prisiliti v nekaj, kar ni hotel nobeden. V svoj SK vstaviš sliko, ki presega odnos in je že lastitev. Vsak lastitev je začetek propada odnosa.

4. Samega sebe skušaš prisiliti v nekaj, kar je boleče ali povsem nemogoče.

 

Le pri prijateljih praviloma ne uporabljamo PZN, ampak nezavedno uporabljamo TI.

Pri ostalih odnosih je pogosto prisotno lastništvo – lastimo si otroke, soproge, učence, zaposlene... in jih silimo, da delajo tako, kot hočemo mi.

Mnoge matere se zanašajo na PZN, da bi prisilile svoje otroke v občutke krivde. Vendar je tudi izbira občutka krivde – izbira. Uporaba in ponotranjenje TI nas občutka krivde osvobodi in izbiramo boljše odločitve.

Pogosto je to, da smo nesrečni, posledica našega obtoževanja drugih za našo nesrečo ali naših poskusov nadzorovati druge, čeprav nam to v bistvu škoduje.

Svojemu otroku je dobro povedati (PNN-TI), da ga ne bomo več kaznovali, da je vajin odnos pomembnejši od njegovih šolskih obveznosti in da bi radi z njim počeli tiste prijetne stvari, ki sta jih že nekoč. Njemu je jasno, da hočete, naj opravlja svoje šolske obveznosti; to ste že več kot nazorno pokazali. Nadaljnje ponavljanje enega in istega je povsem neproduktivno. Če se lahko zbližata, so možnosti, da bo zopet začel opravljati svoje šolske obveznosti in vse drugo, kar od njega pričakujete, veliko večje, kot pa če si ostaneta tujca.

Zavedati se moramo, da če nekoga predolgo silimo v nekaj, prestopimo točko možne vrnitve. S to osebo si morda ne bomo nikoli več blizu. Ob pomanjkanju te bližine se začno nekateri otroci odpovedovati odnosom z ljudmi in nekega dne se za vedno podajo na iskanje užitka brez odnosa (droge, sex brez ljubezni, zloraba hrane, nasilje...) Potrebno je razumeti razliko med iskanjem sreče v odnosu in iskanjem zadovoljstva brez odnosa – zato je tudi tako težko pomagati nesrečnim ljudem, ki iščejo zadovoljstvo in ne sreče, saj sami več ne poskušajo imeti odnosov.

Za vzpostavitev in ohranitev odnosov moramo prenehati izbirati prisilo, siljenje, kaznovanje, nagrajevanje, manipuliranje, ukazovanje, motiviranje, kritiziranje, valjenje krivde, pritoževanje, zbadanje, nadlegovanje, razvrščanje, zmerjanje ali umikanje in jih nadomestiti z izbiranjem skrbi, prisluha, podpore, pogajanj, spodbud, ljubezni, pomoči, zaupanja, sprejemanja, dobrodošlice in spoštovanja. Ti pojmi definirajo razliko med psihologijo zunanjega nadzora in teorijo izbire.

OSNOVNE POTREBE IN OBČUTKI

Ko se rodimo, jočemo in sitnarimo in to je naš način s katerim skušamo prisiliti mater, da bi poskrbela za nas. To nas uvede v doživljenjsko prakso poskusov nadzorovanja drugih.

Imamo predvsem fiziološko potrebo po PREŽIVETJU in štiri psihološke potrebe: po LJUBEZNI in PRIPADNOSTI, po MOČI, po SVOBODI in po ZABAVI.

Vse naše vedenje je vedno naša najboljša izbira tistega trenutka, ko izbiramo zadovoljujemo eno ali več od teh potreb.

Potreba po preživetju vključuje tudi reprodukcijo, potrebo po spolnosti. Svoje gene za preživetje lahko zadovoljujemo s spolnostjo brez ljubezni. Ko nekoga prizadenemo, lahko tudi uživamo in to zadovolji našo potrebo po moči, čeprav obenem frustrira našo potrebo po ljubezni in pripadnosti.

Pazite se ljudi, za katere se zdi, da zlahka dosegajo zadovoljstvo, a nimajo tesnih prijateljev. Njihov humor je le na račun drugih. Kdor nima dobrih prijateljev, tudi ne zna ljubiti.

Bolečina in bolezen nam pove, da je ogrožena potreba po preživetju. Če nas zapusti partner, otroci... je nezadovoljena potreba po pripadnosti in ljubezni. Če si v službi živčen pred napredovanjem, je ogrožena potreba po moči. Če računaš, da boš prost, pa pride kaj vmes, je ogrožena potreba po svobodi, če hočeš igrati tenis, pa začne deževati se počutiš slabo, zaradi potrebe po zabavi.

Če izgubiš svobodo, izgubiš sposobnost konstruktivne kreativnosti. Naša nekonstruktivna kreativnost nam lahko prinese med drugim tudi bolezen.

»Če boš storil, kot ti pravim, te bom zaščitil pred silami zla«, je delovno geslo vsakega tirana.

Zabava: Dan, ko se prenehamo igrati, je dan, ko se prenehamo učiti.

Kadarkoli pride v zakonu do napetosti, pomeni, da se je ravnotežje med potrebami po ljubezni, moči in svobodi podrlo. Eden ali drugi hoče več moči ali več svobode, če naj vloži v zakonsko zvezo toliko ljubezni, kot je zakon potrebuje.

VAŠ SVET KAKOVOSTI

TI razlaga, da je razlog, da zaznava svet oziroma dobršen del resničnosti vsak drugače notranji svet posameznika imenovan svet kakovosti. SK – ljudi, stvari, ideje ali sisteme prepričanj. Vsakič, ko se zelo dobro počutimo, izbiramo takšno vedenje, da se nekdo, nekaj ali določeno prepričanje v resničnem svetu približa sliki te osebe, stvari ali prepričanja v našem SK. Vsakič, ko uspemo zadovoljiti sliko iz tega sveta, uživamo, vsakič, ko ne, trpimo. Nagnjeni pa smo k temu, da ohranjamo tiste slike, pri katerih obstaja kakršna koli možnost, da nam bodo koristile.

Primer: Učence neke srednje šole je potrebno prepričati, da te uvrstijo v svoj SK, in preko tebe učenje, tako da ravnaš z njimi lepo, ne glede na to, kako se obnašajo do tebe. S TI vzpostaviš medsebojne odnose, s pomočjo katerih si začnejo slikati sebe pri zadovoljevanju svojih potreb z ljudmi v šoli.

Vse dokler imajo ljudje kakršno koli antisocialno sliko zadovoljstva (droge, spolnost brez ljubezni…) v svojem svetu kakovosti je vse kar lahko naredimo in ima vsaj malo možnosti za uspeh, vzpostavljanje medsebojnih odnosov in prodor v njihov svet kakovosti.

Če v svojem svetu kakovosti nimamo ljudi, ki bi dajali zadostno oporo, pogosto sledimo ekstremni različici četrte oblike nesreče: poskušamo se prisiliti k nečemu, kar nasprotuje eni ali večim našim osnovnim potrebam: anoreksiki nikoli niso zadovoljni, ne glede na to koliko skrbi in nege dobijo. V resnici nadzorujejo ljudi, ki zanje skrbijo. Starševsko skrb pa si razlagajo kot nadzor. V svojem svetu kakovosti imajo sliko samih sebe vedno bolj suhih kot je podoba v ogledalu. Ko nemočna mladostnica nenadoma pridobi nadzor nad celotno družino, to dene tako dobro, da preprosto ne more začeti jesti. Postane zasvojena od notranjih endorfinov in ne začuti bolečine lakote. Če bi začela jesti, bi izgubila nadzor. S TI dobi otrok že v zgodnjih letih dovolj moči, tako da nima potrebe po nenormalni moči, ki mu jo da anoreksija in je ne zna obvladati.

Da bi se z drugo osebo bolje razumeli, moramo poskušati ugotoviti, kaj vsebuje njen svet kakovosti in ga nato poskušati podpirati. To početje nas bo zbližalo s to osebo bolj kot kar koli drugega.

Ni vedno lahko ugotoviti, kaj se skriva v svetu kakovosti drugega človeka. Večina okleva, ko naj bi razkrila vsebino svojega SK, pa četudi ljudem, ki so jim blizu, saj se bojijo, da ne bodo deležni podpore svojih hotenj, morda bodo celo kritizirani ali se bodo drugi norčevali iz stvari, ki so jim pomembne. Vedo, da si bodo izbrali čustva prizadetosti, jeze ali celo obojega, če bi se to zgodilo.

Če poznate TI, je najboljše svojemu partnerju razložiti SK in povedati, česa se najbolj bojite.

Povedati po resnici (odraščajočemu najstinku): »Rad te imam, a ne morem podpirati vsega, kar hočeš storiti.«

TI uči, da je moj SK jedro mojega življenja in ne življenje koga drugega.

V svojem SK imamo ljudi ker menimo ali vsaj upamo, da se bomo dobro počutili z njimi, oziroma slabo brez njih. Skoraj vse stvari, ki jih izbiramo za svoj SK, so na neki način povezane z ljudmi, saj ravno povezanost ustvarja dobro počutje, ki si ga vsi tako želimo. Posedovanje lepe hiše, hitrega avtomobila ali dragocene slike ne prestavlja takšnega zadovoljstva, če nimamo nikogar, s katerim bi v tem uživali. naši sistemi prepričanj, ki so pomembni za nas, pomenijo kaj malo, če ne moremo prepričati še koga, če ga uspemo prepričati, ga uvrstimo v svoj SK.

Ne glede na grožnje in kazni, ne moremo nikogar prisiliti, da zamenja sliko v svojem SK.

Mlajši učenci se posvečajo učenju, imajo še učitelje v svojem SK. V svoj SK vstavljamo ljudi, stvari in prepričanja, ki so prinašali večje zadovoljstvo od česar koli drugega  znanega.

Bolj ko nam drugi iz našega SK dovolijo opravljati stvari samostojno, hitreje se učimo skrbeti sami zase.

Pri dveh letih hoče otrok nekaj moči in starši so ravno pravi, da se mu pomagajo znebiti tega novega neugodja.

Dobri starši jasno povedo kaj morajo storiti oni, kaj drugi in kaj morajo storiti otroci sami.

Ob vstopu v šolo se zunanji nadzor stopnjuje in to od strani staršev in učiteljev. Vendar, če so starši dovolj modri in pričakovanja podkrepijo z razlago in dovolj močni, da na otrokova upora vedenja ne odgovarjajo maščevalno stvari tečejo, kljub vsemu pa se v najstniških letih številni odnosi starši otroci skrhajo in to ravno v času, ko so dnevno izpostavljeni vrsti priložnosti, da zaidejo v težave in bolj kot kdaj prej potrebujejo svoje starše v svojem svetu kakovosti. Starši se ponavadi poslužujejo prisliljevanja ali pa se uklonijo. Po TI se uklonijo in skušajo sebe obdržati v svetu kakovosti mladostnika. Kako: »Pazljivo spremljaj, kaj počno, ne da bi se oziral, kaj govore.«

CELOSTNO VEDENJE

Primer: Najprej vzpostaviti odnos. RT se osredotoča na izboljševanje, nadgradnjo trenutnih odnosov. Uspeh odvisen od odnosa, ki se vzpostavi med stranko in svetovalcem. Preteklost ni nikoli problem. Razložil mu bom, da ni zadovoljen s trenutnim odnosom. Sam si izbira nesrečo zaradi katere trpi, on pa misli, da se nesreča kar dogaja. Razkril mu bom, da si izbira depresiranje, da bi tako opravil s tistim, kar počne njegova žena, njemu pa to ni všeč. Razložil tudi to zakaj sem spremenil pridevnik depresiven v glagol depresirati. Ta sprememba nas uči, da aktivno izbiramo to, nad čemer se pritožujemo in da se naučimo izbirati drugače ter znebiti se pritoževanja.

Ponudiš mu dve možnosti, ki mu ne bosta všeč:

1. lahko se odloči spremeniti svoja pričakovanja, hotenja do žene in/ali,

2. lahko spremeni svoje obnašanje, (to kar dela) do nje,

3. spremeni oboje.

Vprašanja terapevta: »Ali kogar koli obtožujete za svoje počutje?« »Ali si jo/ga želite nazaj?« »Kaj ste počeli, odkar vas je zapustila?« »Odkar je odšla, ste se odločili za naslednja ravnanja…« »Ali vam to vedenje pomaga obvladovati položaj, kaj bi lahko izbrali bolj učinkovitega?« »Ali je pomembno, od koga ste se naučili takšne dominance? - Vaši starši me ne zanimajo.« »Odrasli ste, zanima me, kaj boste storili zdaj. Zanima me, kaj hočete vi? In, če vam lahko pomagam izbrati pot, ki vas bo pripeljala tja. Ali mislite, da je odšla za vedno?« »Kaj bi ji rekli, če bi se lahko ta trenutek z njo pogovorili?« »Napišite ji pismo, ne pozabiti povedati, da ste se pripravljeni spremeniti in iz srca.« »Še dolgo bom nesrečen« reče pacient, - »Vzemite si koliko časa hočete..« »Kaj načrtujete za danes?«

RT vključuje razlago TI uporabnikom. Vse kar lahko počneš od rojstva do smrti je, da se vedeš in to tako, da nam daje najučinkovitejši nadzor nad našim življenjem – tako, da čim bolj zadovoljujemo slike v našem SK.

Depresiramo daljši čas: poimenujemo klinična depresija in se jo obravnava kot duševno bolezen – neravnovesje v kemiji možganov. Depresiranje si izbere kot poskus soočanja s položajem in pomagati mu izbirati boljše možnosti brez zdravil.

Vsa naša čustva in občutja so posredno izbrana (preko razmišljanj in dejavnosti) – tudi posredna izbira je izbira.

Celostno vedenje: vedno ga sestavljajo vse štiri komponente- mislim, čutim, delujem, telujem – razmišljanje, delovanje, čutenje in fiziologija. Celostno vedenje označujemo po njegovi najočitnejši sestavini. Neposreden nadzor imamo le nad svojo dejavnostjo in razmišljanjem. Če ponavljaš določeno misel venomer v glavi, je to zato, ker daje nad nekaterimi vidiki življenja boljši nadzor, kot druga misel, ki bi si jo lahko izbrali tisti trenutek. Npr. vse dokler razmišljam o njej imam morda možnost, da jo pridobim nazaj; da je odšla za stalno, ni hotel niti pomisliti. Depresiranje mu je dalo boljši nadzor nad njegovim življenjem kot kaj drugega, česar bi se lahko v teh okoliščinah domislil.

Jezenje je izbira vedenja, ko nimamo učinkovitega nadzora nad svojim življenjem in zadovoljene kakšne slike iz SK. Je vgrajen v naše gene in ga uporabljamo že iz otroštva. A je običajno neučinkovita izbira. Depresiranje pa je eden od najučinovitejših načinov brzdanja jeze, kar jih je odkril človek, zato ga tudi vsi uporabljamo tako pogosto. Samomor pa naslednja oblika. Znaki boljšega počutja pri osebi, ki depresira lahko pomenijo, da razmišlja o samomoru. Depresiranje - poskus prevzeti nadzor nad drugimi, kljub bolečini, ki jo prinaša. Depresiranje lahko tudi uporabljamo kot poskus in izgovor, da ne naredimo nečesa, česar nočemo ali ne upamo.

Sam si izbereš, kar počneš, a sposoben si tudi boljše izbire.

SKLADNOST, OSEBNOST IN MOČ POTREB

Nekateri imajo veliko potrebo po ljubezni in pripadnosti, drugi imajo močno potrebo po moči ali svobodi. Jakost vsake posamezne potrebe je naravnana ob rojstvu in se ne spreminja. Ne le, da se ne bi smeli poročiti z osebo katere osebnost je očitno drugačna, ne bi se smeli celo spusti v noben odnos z nikomer…

Če ste se pripravljeni odpovedati nadzorovanju drug drugega in začeti uporabljati v odnosu TI, se je običajno možno dogovoriti o razlikah. A da bi se lahko smotrno pogajali, morate najprej poznati te razlike – to je potrebe, ki so v konfliktu. Ko to informacijo imata, se lahko osredotočite in pogajate o razlikah ter prenehate kritizirati in valiti krivdo drug na drugega na tistih področjih, kjer sta s partnerjem v bistvu skladna.

KROG REŠITVE je en od možnosti uporabe TI pri reševanju težav v zakonu – je dogovor o projekciji zakona ali kateregakoli drugega odnosa v veliki krog, ki ga je koristno namišljeno narisati na tla. Partnerja vzameta stola in sedeta vanj – so tri stranke: mož, žena in zakon sam. Ugotovita, da branita položaja, zaradi razlike v jakosti njunih potreb. Ko vstopita v krog se dogovorita, da ima zakon prednost pred vsakimi hotenji posameznika – oba poznata TI. Če je eden izven kroga zakon krvavi, če sta oba izven kroga bo zakona kmalu konec. Ko vstopata v krog se dogovorita, da ne bosta ogrožala zakona. Ne glede na resnost nesporazuma morata ostati v krogu in najti rešitev. Če v prvem poskusu ne dosežeta sporazuma mora biti eden ali celo oba pripravljena reči: »Kar hočem zdaj, je zame pomembnejše od najinega zakona, zato bom zdaj izstopil iz kroga, a sem pripravljen znova poskusiti jutri.« Npr. pomembneje je ostati zame v krogu, kot pa trošiti ali varčevati denar (potreba po preživetju). Krog bo deloval zgolj v primeru, če sta partnerja zavezana TI, če razumeta svoje potrebe, njihovo jakost, SK in celostno vedenje(CV). Stopite v krog in povejte, kaj ste pripravljeni drug drugemu dati, ne kaj pričakujte in to zato, ker lahko nadzorujemo zgolj lastno vedenje.

Neskladje v jakosti potrebe po ljubezni in pripadnosti se meri s tem, koliko smo pripravljeni dati in ne koliko smo pripravljeni sprejemati. Zavedati se moramo, da je ne moremo dobiti več, kot je je pripravljen dati naš partner, dati pa je ne moremo nič več, kot je zapisano v naših genih. Preskus za ljubezen in pripadnost je stalno nadaljevanje poskusov, da bi ustregli partnerju vsaj toliko ali še bolj, kot zadovoljili samega sebe. Ko začne zgodaj v zakonu spolnost postajati vse redkejša, to ni zato, ker paru primanjkuje hormonov, ampak ker začuti eden ali oba, da spolnosti ne spremlja dovolj ljubezni, ki jo odganja ponavadi prevelika mera nadzora.

Po mojem bi bila do njih pravična (vodja z močno potrebo po moči), če bi bilo očitno, da so se sprijaznili s tem, da si jih lasti. Videl sem že veliko zaposlenih, ki je naredilo tako; to sploh ni težko, če nimaš močne potrebe po moči.

Za razliko od potreb po preživetju in ljubezni se lahko o potrebi po moči redko pogajamo v krogu rešitve. Ljudje z močno potrebo po moči poskušajo izriniti partnerja iz kroga, še preden se tega sploh zavejo.

Ljudje z močno potrebo po svobodi trpijo v vseh dolgotrajnih zvezah, še najbolj pa v zakonski zvezi. Bistvo svobode je, da se te nihče ne lasti. Ko si jih poskuša kdo svojiti, se ne branijo, kot to običajno počno ljudje z močno potrebo po moči, ampak odidejo. Zakon ima največje možnosti, če imata oba zakonca šibki potrebi po moči in svobodi. Če je zabava nagrada za učenje potem imajo partnerji, ki se skupaj učijo najboljše možnosti, da ostanejo skupaj.

Za najboljše zakone je torej značilna povprečna obojestranska potreba po preživetju, močna potreba po ljubezni in pripadnosti, šibki potrebi po moči in svobodi ter močna potreba po zabavi.

Jakost potrebe po preživetju lahko oceniš; koliko si pripravljen na tveganja (v primerjavi z drugimi), bolj kot si, šibkejša je ta potreba. Potrebo po ljubezni in pripadnosti ocenjujemo glede na to, koliko smo pripravljeni dajati, ne sprejemati! Ljubezen in spolnost – nikoli se ne bi smel poročiti z nekom, s katerim ne bi bila prijatelja, če ne bi bilo spolnosti. Moč ocenjuješ tako, da  pogledaš, če imaš zmerom zadnjo besedo, če si lastiš ljudi in če ti drugi v vsem kar rečeš in storiš pritrjujejo. Če ne preneseš ideja spoštovanja pravil, prilagajanja ali celo vztrajanja na enem mestu imaš močno potrebo po svobodi. Če je v vašem svetu kakovosti le nekaj ljudi, a ste si z njimi zelo blizu, imate morda močno potrebo po ljubezni in šibkejšo po pripadnosti. Če pa veliko ljudi pa z nikomer zelo blizu, je močna potreba po pripadnosti in šibka po ljubezni. Če spoznaš temeljno načelo TI, nima smisla partnerja obtoževati za to kakršen je – podobno temu, da ga obtožuješ, da ni dovolj visok.

Nezadovoljujoči zakoni so daleč najpogostejši razlog človekovega trpljenja.

Že majhen kompromis pošilja sporočilo, zame je pomembnejši najin odnos, kot pa moje osebne želje!

Sociopat se ne meni za nič drugega kot za moč in osebno svobodo in ga ne zanimajo potrebe kogar koli drugega.

KONFLIKT IN REALITETNA TERAPIJA

Ko imamo v svojem SK hkrati dve nasprotujoči si sliki, smo žrtve konflikta. Bolj ko se nagibamo k eni, bolj frustriramo drugo. Hočem biti vitek, a nočem se odreči hrani, niti telovaditi. Velikost konflikta je premosorazmerna jakosti konfliktnih slik. Najhujši konflikt je med ljubeznijo in pripadnostjo – vrniti se k družini ali oditi z novo ljubeznijo. Najobičajnejše vedenje ob soočenju s konfliktom je močno depresiranje.

Za razliko od tradicionalne psihoterapije, ki jemlje veliko časa, RT izloči oz. izključi:

1. Nobene potrebe ni na dolgo in široko razglabljati o problemu. To je vedno nezadovoljujoč aktualni odnos. Posvetiti se trenutnemu odnosu že na prvem sestanku.

2. Problem je vedno v sedanjosti in ni potrebe po dolgotrajnem intenzivnem raziskovanju strankine preteklosti. Tudi, če se ni nikoli naučila zaupati ljudem, ker je bila žrtev zlorab, je zanjo težava zadovoljujoč odnos v sedanjosti. Nihče ne more spremeniti, kar je naredil sam ali kdo drug. Lahko le gradi učinkovitejšo sedanjost.

3. Pri psihoanalizi se porabi veliko časa za poizvedovanje in poslušanje strankinega pritoževanja nad njenimi simptomi, dejanji drugih, svetom… Resničen problem pa je kakšno vedenje si stranka izbira v sedanjosti.

Vztrajanje pri vsem tem in kaj lahko stranka naredi sama, pomaga stranki razumeti, da lahko povsem svobodno živi učinkovitejše življenje. Ne more imeti vse svobode v sedanjem življenju, svobodno pa se odloča, da pozabi na preteklost in preneha kriviti druge, kar ji jemlje veliko dragocenega časa, ki bi ga lahko uporabila za sprejemanje veliko uporabnejših odločitev.

Terapevtska vprašanja: »Začnite kjerkoli, to sploh ni pomembno… Lahko tudi jokate med govorjenjem, saj ste prišli sem po pomoč… Pomagati, da si izbere kakšno zadovoljujoče početje, ki nima nobene zveze s konflikotom, medtem ko čaka na njegovo razrešitev… Stavim, da tudi to, da ste prišli sem, ni bila lahka odločitev… Tukaj sem zato, da vam pomagam spopasti se s tistim, kar vas je pripeljalo k meni…Vse kar morate storite je, da poveste svojo zgodbo, razmišljate o tem, kar poveva oba in da ste odkriti… Že s tem ko govorite o problemu, si pomagate, ljudje nismo ustvarjeni, da bi trpeli sami (da je ne obsojaš in se počuti varno)…Treba je najti način, da jo pripelješ tja, kjer bo našla novo upanje… zakaj ste si izbrali možnost, da pridete k meni, saj ste vendar vedeli, da ne morem povrniti dogodkov in preprečiti, kar se je zgodilo…obravnavati jo tako, kot da je ne bom videl nikoli več, doseči je treba napredek…Poglejva razloge, za vztrajanje doma…Kaj imajo od vas v tem trenutku, takšni kot ste?…Depresiranje uničuje upanje…izvrstno opravičilo za nedejavnost…svetovalec med jokom stranke ne govori, takoj po končanem joku pa…Vendar lahko zdaj naredite kaj za svoje življenje…da še naprej prihajate k meni… konflikta lotiti tako, da  jo usmeriš v področje nad katerim ima večji nadzor…če že grem v preteklost, poskušam najti čas, ko je imela učinkoviti nadzor nad svojim življenjem – učimo se lahko na preteklih uspehih in ne na pretekli nesreči.

Nima smisla govoriti o ljudeh, ki niso več prisotni v njenem življenju. Nikoli ne nakazovati možnosti, da se bodo drugi spremenili, če sama ne bo spremenila svojega vedenja. Terapevtska srečanja tako naravnati, da bodo pomagali pri spopadu s težavami, ki lahko nastopijo pri iskanju novih poti, vedenj, rešitev…

KREATIVNOST

Stalno smo kreativni, razen, če zaužijemo zdravila, ki onemogočajo kreativnost. Tudi psihotične in »nore« misli so produkt kreativnega sistema. Psihosomatska bolezen: temna stran kreativnosti.

Čustvovanja ne moremo zavrniti, ker nimamo neposrednega nadzora nad čustvi, lahko pa poskusimo izboljšati naše medsebojne odnose ali vzpostaviti bolj zadovoljujoče nove odnose. Ko se začnete zavedati, da vaš imunski sistem ogroža del vaše sicer normalne fiziologije se osredotočite na izboljšanje motečih medsebojnih odnosov, ki so lahko vzrok vsega dogajanja.

Pacientu s psihozo je Glasser rekel: »Prosim pretvarjaj se, da si priseben, ko si z menoj. Tvoja norost me prav nič ne zanima.«

Edini način, da si neko sliko prenehamo želeti je, da jo odstranimo iz svojega SK. Težava je, da naš kreativni sistem ne zazna, da bi bila katera koli slika, ki jo vstavimo vanj, neizvedljiva.

Ljudje ki postanejo psihotični, si želijo dobrih odnosov, vendar niso sposobni drugim ponuditi potrebne skrbi, da bi jim to uspelo. Bipolarno ali manično-depresivno psihozo (nihajoče vedenje gori in dol), si izberejo tudi nekateri uspešni ljudje, kadar so njihovi odnosi z drugimi izjemno nezadovoljujoči.

Fobiranje, tesnobnjenje, paničarjenje, obsedenje, kompulziranje ali posttravmatsko stresiranje so običajni primeri teh kreativnih izbir. Da nebi odšla s svojo novo ljubeznijo od družine si lahko izbere fobiranje ali paničarjenje, saj tako ne bi upala od doma. Lahko bi ji pri terapiji dejal, da se osredotoči na svojega ljubega in če seveda lahko, začne z napadom panike kar v moji navzočnosti. To sporočilo bi ji oteževalo nadaljnje paničarjenje, saj bi se začela nekako zavedati, da je vključena tudi njena izbira. Tehnika razmišljanja o nečem, o čemer nočeš razmišljati, se imenuje paradoksalno svetovanje in je lahko zelo učinkovita. Tudi obsesiranje (da bo umrla, ali da bo umrl njen mož) in kompulziranje (prepogosto umivanje rok – občutki krivde). Tudi postravmatski simptomi (bolečine v glavi, vratu, hrbtu, nepokretnost, strah, tesnoba…). Ljudje, ki trpijo tolikšno onesposobljenost po travmi, ponavadi nimajo kakšnih močnih-tesnih odnosov in tudi ne počnejo ničesar, za kar bi lahko sami rekli, da je kaj vredno.)

Ni dobro (prijazno) sprejemati nesrečnih ljudi kot nemočnih, brezupnih ali nesposobnih, ne glede na to kaj se jim je pripetilo. Prijaznost je vera v resnico in prepričanje, da se ljudje z njo lahko soočijo in jo uporabijo v svojo korist. Resnično sočutje je pomagati ljudem, da si pomagajo sami.

 

 

PRAKSA:

Če si osamljen si ranljiv in se lahko hitro zaljubiš v nekoga, ki je podoben tvoji sliki v SK. Če se ta oseba odziva, smo nenadoma zaljubljeni. Prijetno je biti z nekom, ki nas ne obsoja in ne želi spremeniti, nas sprejema takšne kot smo in lahko z njim delimo naš SK brez strahu pred zavrnitvijo, posmehom, kritiko, obtoževanjem ali pritoževanjem.

Glasser uporablja v terapiji naslednja sporočila:

»Edina oseba, ki jo lahko nadzorujete ste vi sami. Prisiliti ga ne morete v nič, če boste to poskušali, boste stvari samo poslabšali.« Potrebno se je osredotočiti na področje, ki ga lahko obvladuje sama. To je edino področje na katerega se je smiselno osredotočiti. »Potrebno je slediti svoji realnosti, nad njegovo nimate vpliva.«

»Kaj za vas pomeni zakon? Kakšna je vaša slika zakona?«

»Ne se usmerjati v prihodnost. Prenehajte s predvidevanjem. To uničuje to, kar imate sedaj. Osredotočite se, da bi imeli z njim boljše odnose, celo od tistih na začetku. On ve kaj vi hočete, tega vam ni potrebno neprestano ponavljati.«

»Vem, da vam to ne zadostuje, vendar ste v tem trenutku prišli do sem. V nič ga ne morete prisiliti. Če bi rad prihodnost z njim, lahko samo še izboljšujete to, kar imate zdaj. Vztrajanje pri poskusih, da bi ga prisilili v nekaj, česar si ne želi, nima nikakršnega smisla. Nadzorujte zgolj in samo to, kar počnete vi, samo svojo dejavnost. Dobra sedanjost lahko vodi v dobro prihodnost, kilava pa v kilavo prihodnost ali nikakršno.«

Razmišljanje, kaj lahko storim, da se bo spremenil, vodi v frustracijo.

»Če boste izbrali depresiranje, jezenje, godrnjanje, pritoževanje, grožnje, nezvestobo, ga zapustili, zboleli, znoreli…, si boste le zmedli svoje življenje. Ocenite, kje sta vidva (vajina zveza) sedaj v vašem svetu kakovosti.« »Hočem zgolj, da se zavedate, kakšno početje si izbirate.«

»Vam kaj preprečuje, da bi preživeli prelep ljubezni poln konec tedna, potem pa odnos prekinili?«  »Kateri konec tedna vam daje boljšo možnost za skupno prihodnost?« »Šest mesecev sem mu še pripravljena dati, potem pa mu je potrebno povedati, da če ni pripravljen resne zveze, odnos prekiniti, če seveda mislim resno.«

Obstajata dva načina kako se odnos-ljudje oddaljujejo drug od drugega: Boj ali pobeg.

Surovi zakoni – verjame, da je žena njegova last.

Strukturirano zakonsko svetovanje z realitetno terapijo:

Zakonsko svetovanje bi moralo biti prilagojeno specifičnim potrebam odnosa in ne individualnim potrebam vsakega zakonskega partnerja.

Vsak zakonec mora odgovoriti na naslednja vprašanja:

1. Ali ste tukaj ker resnično potrebujete pomoč, ali ste se že odločili za ločitev? Če nista pripravljena, nima svetovanje nikakršnih možnosti.

2. Na kratko kaj menite, da je narobe z vašim zakonom? Dobimo podatke o zunanjem nadzoru in možnost razložiti to zakoncema.

3. Čigavo vedenje lahko nadzorujete? Priprava za 5. in 6. vprašanje, ker po izbruhih po 2. vprašanju ne bo težko odgovoriti, da lahko nadzorujeta le lastno vedenje.

4. Povejte mi eno dobro stvar o zakonu, kakršen je sedaj? Tukaj potrpežljivost! Ko govorita o dobrih točkah, večina jeze in obtoževanja splahni.

5. Kaj ste pripravljeni narediti prihodnji teden, da bi s tem pomagali vašemu zakonu. Kar lahko storite sami, ne glede, kaj lahko stori partner. Svetovalni razgovor zapustita z nečim oprijemljivim, na kar se lahko osredotočita.

6. Ali ste prihodnji teden pripravljeni razmišljati še o čem več, kot ste omenili danes? (V skladu TI!) Še dodatna pozitivna osredotočenost, na koristne naloge.

Odgovori morajo biti omejeni na par stavkov, drugače bodo uničili vse svetovalne napore.

Če sta zakonca bolj prijazno razpoložena po koncu prvega razgovora, jima razloži krog rešitve in poudari, da sta zdaj znotraj njega.

Uporabil je naslednje usmeritve: »Prosim ne počnita tukaj istega, kar sta počela doma. ni vama pomagalo tam in ne bo vama tukaj.

Gotovo mora obstajati še kaj dobrega v vajinem zakonu, če ne me ne bi obiskala in bi se odpravila k odvetniku. Vse kar moramo storiti je, da odkrijemo, kako bi bilo tega še več.

Domača naloga: da se spomnita še kakšne stvari kako bi lahko izboljšala vajin zakon, med tednom pa naredita poleg napovedanega še kaj, s čemer pomagata rešiti zakon.

Krog rešitve: v tem krogu ima zakon prednost pred hotenji vsakega izmed vaju. V tem trenutku sta znotraj. Ali sta bila znotraj tudi ob vajinem prihodu? V krogu je tudi varno govoriti o tem, kar si želita od svojega zakona brez strahu, da bi vas partner zatrl. Tu je zgolj - jaz bom naredil.«

ZAUPANJE IN VAŠA DRUŽINA

Staršev in otrok ne moremo izbrisati iz svojega SK. Celo trpinčeni otroci lažje prenašajo trpinčenje od ljubljenih oseb, kot ločitev od njih. Trpinčeni in zanemarjeni otroci, ko odrastejo so mnogi preveč nezaupljivi do ljudi, da bi sploh poskušali poiskati srečo v resnih razmerjih. Po želji po dobrem počutju sledijo drogam, zadovoljstvu povezanem z nasiljem…

Teorija izbire, družine in vzgoja otrok:

Družinska nesreča največkrat izvira iz poskusov dobronamernih staršev, prisiliti otoke k nečemu, česar ti nočejo. Starši bi morali poznati svoje omejitve in narediti vse kar je možno znotraj teh omejitev.

Omejeni so na nadzor lastnega vedenja in lahko ponudijo le informacije – čeprav ponujajo grožnje, pretepanje…, so to še vedno informacije. S poskusi nadzora uničujemo odnos, ki nam ednini daje določeno mero nadzora.

Ohranjanje propadajočega odnosa živega, je morda najbolje, kar lahko naredimo.

Primer:

Glavobol nastopi, ko ugotovi, da jezenje ne deluje, depresira pa ne, ker bi to imelo škodljivi učinek na njeno službo, ki je najboljši del njenega življenja.

»Če nič, kar počnete, ko pridete domov, ne deluje, bi predlagal, da s tem enostavno prenehate. Problem ni v njej ali vam, problem je v vajinem odnosu. Pri svetovanju pogosto poskuša nakazati, da imeti prav ni ravno učinkovito, če nimaš za to potrebne moči. In mati ni imela moči nad svojo hčerko, čeprav misli, da jo ima.

»Ko boste prišli danes domov se pretvarjajte, da je prijateljica in da je kuhinja pospravljena. Kaj bi naredili potem.« To delati le tri dni. »In če vas bo vprašala zakaj ste nehali vpiti, kaj ji boste rekli?«

»Kaj bom imela od tega?«-»Kaj bi resnično radi s svojo hčerko?«

»Če bi bilo to med vami in vašo materjo, ali mislite, da bi kaj pomagalo pri vas?« »Če jo po treh dneh prijazno povabite, menim da bo prišla, če ne, vztrajajte še en teden. Tako kot govorite s svojimi strankami, prijazno, brez pritiskov.« Vpraša: »Čigavo vedenje lahko nadzorujem?«

DOMOV