Tudi trpljenje lahko izvira na različnih ravneh. Poznamo fizične bolečine, čustvene bolečine, iz miselne ravni izvirajo strahovi, skrbi in pesimizem, poznamo pa tudi duhovno trpljenje - hrepenenje in odsotnost stika s seboj. Ljudje večinoma največ trpimo zaradi psihičnega trpljenja, ki pa ga je možno presegati. Le fizičnih bolečin se verjetno ne da v celoti izničiti.
Do določene ravni zavedanja trpimo zaradi ujetosti v omejujoč način razmišljanja. Sprememba zornih kotov, širše videnje situacije, vzrokov in posledic so nam lahko pri tem v pomoč.
Če vidimo določeno situacijo samo na en način, ki nas obremenjuje, si lahko razširimo zorni kot tako, da na primer vprašamo deset različnih ljudi, kako vidijo situacijo oni. Odgovori bodo gotovo raznoliki. Tako bomo dobili več zornih kotov in imamo možnost izbire, da tudi mi gledamo drugače. Morda spoznamo, da situacija iz bolj objektivnega ali širšega vidika ni tako usodna ali težka, da je situacija le začasna, ali da smo v primerjavi z drugimi še pravi srečneži. Lahko pa spoznamo, da je že čas, da kaj spremenimo. Seveda je pred tem potrebno oceniti, koga kaj vprašamo, da ljudje teh informacij ne obrnejo proti nam.
Trpljenje si tudi olajšamo, če ozavestimo temeljni vzrok našega trpljenja in/ali pa trpljenje osmislimo.
1. Trpljenje je praviloma vedno le najmočnejši pokazatelj, ki nas opominja, da bi bilo dobro, da kaj spremenimo. Če dojemamo življenje kot neprekinjeno učenje ali osebnostno rast, smo na to bolj pozorni in praviloma spregledamo prej. Ponavadi nas opozarja glede naših neustreznih navad: ravnanj/vedenj ali prepričanj/pričakovanj.
2. Spoznanje smisla, zakaj je bilo potrebno, da smo trpeli ali se slabo počutili, v veliki meri zmanjša ali izniči psihično trpljenje, ki pa je pogosto tudi vzrok fizičnemu trpljenju.
Če ne ugotovimo neposrednega vzroka, zakaj trpimo, pa nam je v pomoč tudi, če spoznamo širši smisel trpljenja.
Trpljenje nam pomaga, da sestopimo iz vzvišene stopničke, od koder smo ocenjevali in sodili svet, skupine ljudi ali posameznike, da razvijemo skromnost oziroma ustrezen občutek lastne vrednosti in nam pomaga prepoznati minljivost materialnih stvari kot tudi svojega telesa. Spoznamo, da je večina naših želja in hotenj minljivih in nepomembnih; na primer v primerjavi z odnosi do naših bližnjih, kjer dajemo in dobivamo največ ljubezni.
Posledica lastnega trpljenja je, da lažje čutimo in razumemo trpljenje drugih, kar nam poveča zmožnost empatije oziroma sočutja. Ko se postavimo na enako raven z vsemi ljudmi, nam je omogočeno, da odpremo srce in ljubimo. Trpljenje nas pomaga učiti, da je v dajanju več sreče kot jemanju. Zato je otrok trpljenja ljubezen, ki je tudi sočutje. To pa je največji dar.
Tudi misel C. P. Estesa nam sporoča enako:
Upri se padcu.
In če se ne moreš upreti padcu,
se upri in ne obleži na tleh.
In če se ne mores upreti, da ne bi obležal na tleh,
dvigni srce proti nebu,
in kot sestradan berač
prosi, naj bo napolnjeno,
in bo napolnjeno.
Lahko te potisne na tla,
lahko ti ni dopuščeno vstati.
Toda nihče ti ne more
preprečiti, da ne bi dvignil srca
proti nebu -
samo ti.
Največ se razjasni
prav sredi trpljenja.
Tisti, ki pravi, da trpljenje ne porodi
nič dobrega,
še ne posluša.
Dr. Jože Ramovš v knjigi Sto domačih zdravil za dušo in telo 2 pravi o trpljenju sledeče:
»Vse človekovo trpljenje se namreč deli v rešljivo in v nerešljivo. Človekova življenjska naloga je vse rešljivo trpljenje sproti reševati, nerešljivo pa sprejemati s človeškim dostojanstvom in najti v njem smisel ter znati razločevati rešljivo trpljenje od nerešljivega.
Bolečina je materialno omejena na telo in na duševnost, trpljenje je osebno ali duhovno doživljanje bolečine, zato nima količinskih meja; človeka lahko nekaj grozno boli, trpi pa lahko brezmejno. Poleg tega trpljenje ni omejeno samo na doživljanje telesne ali duševne bolečine, temveč je - neredko še hujše trpljenje - doživljanje vseh vrst napak na duhovnem področju: zmote, krivde, bivanjske praznote in podobnega, osebno doživljanje nereda v medčloveških odnosih: spora, slabega odnosa, ravnodušnosti; ali pa doživljanje zablod na kulturnem in verskem področju.
V bistvu ima trpljenje isti smisel na duhovnem, osebnostnem in medčloveškem področju, kakor ga ima bolečina na telesnem in duševnem: opozarjati, da je nekaj narobe, in sproščati sile za urejanje tega. Z bivanjskega vidika pa sta bolečina in trpljenje tudi naravno trenje ali porodna bolečina pri porajanju, rasti, razvoju in uresničevanju vsega dobrega.
Če se človek zaveda, kako dragocen in življenjsko pomemben samokrmilni avtomat ima vdelan z zmožnostjo bolečine in trpljenja, mora hvaležen obstrmeti nad njuno čudovitostjo.«
"Bridko je trpljenje, sladek je njegov sad."
(Slovenski pregovor)