Vzgoja otrok po TEORIJI IZBIRE:

Lahko jim pomagamo in jih podpiramo, a večino tistega, kar bodo postali, ni pod našim nadzorom. Zelo pomembno vprašanje: Ali bodo z nami z veseljem preživljali svoj čas – in mi z njimi? Starši praviloma nagrajujejo in kaznujejo svoje otroke iz tretjega prepričanja psihologije zunanjega nadzora: »Mi vemo, kaj je dobro za naše otroke.«

Osnove vzgoje so: Veliko ljubezni, nobenih kazni - posledice pa seveda morajo biti. Če se le da, otroku omogočiti izkušnjo naravnih posledic lastnih izbir - ne ga obvarovati pred to učno izkušnjo. Kadar to ni izvedljivo mu je potrebno postaviti mejo vendar na način, da tudi sam pride do razumskega uvida v nesprejemljivost svojega ravnanja - po možnosti z razgovorom... Ko ga pošlješ v sobo reci: »Ko se pomiriš pridi nazaj. Rad bi se pogovoril s teboj o tem, kaj se je zgodilo – in morda lahko preprečiva, da bi se še kdaj, če pa ne boš hotel govoriti, bo tudi prav. Zadovoljen bom že, če se boš pomiril.« In ko res pride počnite z njim kaj zabavnega, da bo vedel, da je stvar končana in ni ostalo nobenih slabih občutkov.« Počnite nepričakovane skrbi: bodite kreativni, majhni otroci,  ki se jokajo; delajte se, da se jokate tudi vi. Ko so na tem, da se začnejo jokati: »Lahko jokaš zdaj ali pa malo kasneje, daj se ti zdi boljše?« Tako spoznajo, da je kujanje in jok zanje izbira in da morda ni tako dobra in v razmislek: lahko si izberejo da ne bodo jokali, če tako hočejo. Teorijo TI lahko poučuješ že otroke starejše od petih let.  

 DRUŽINSKA TERAPIJA

Najboljši način, da otroci vedo, da jih imate radi je, da ste se vedno pripravljeni se z njimi pogovarjati in jim prisluhnete. Ne glede na to, kaj počno jim mora biti jasno da jih imate radi in jim dajte vedeti, da pa jih ni lahko imeti rad, kadar so povsem neubogljivi.

Pravico imate izraziti svoja mnenja, kot tudi, da se ne strinjate z njimi, z nečim kar počno in imajo namen početi. A jih ne opozarjajte znova in znova na to – če se z nečim ne strinjate, bi moralo zadostovati, če to poveste dvakrat. Položiti karte na mizo, povedati zakaj se ne strinjate, dodati da se bojite, da bo prizadeta.., da pa je vaš odnos z njo pomembnejši od vsega drugega in kako bi lahko skupaj odkrila način, ki vaju ne bi razdvojil.

Če otroku ponudimo nasvet, se ne ponavljajte in ne sitnarite. Znova in znova obujati isto napako pomeni povzročati samo razkol. Zato pa je obujanje preteklih uspehov odlična ideja.

Vzpostavljanje zaupanja je bistveno: že zelo zgodaj mora otrok ugotoviti, da ne more storiti ali reči ničesar takega, da bi se mu odrekli. Edini način, na katerega si lahko ponovno pridobite njegovo zaupanje, je ta, da se nekaj časa z njim pogovarjate, ga poslušate in ste mu iz trenutka v trenutek bliže. Če naredite napako jo priznajte, saj tudi od njega ne pričakujete popolnosti in izpadli boste veliko bolj zaupanja vredni. Pri TI kazen ne obstaja. Povzroči, da se kaznovani otroci posvečajo svoj čas v napore upiranja kazni ali izogibanja le te. Otroci ne bi smeli trpeti nič bolj, kot prinašajo to naravne posledice tega, kar so si izbrali. Tako sporočaš otrokom, da hočeš, da se učijo na svojih napakah. Moja naloga pa je, da se ti posvetim in ti pomagam izbrati čim boljšo pot ven, v primeru, da sva oba nezadovoljna s tvojo izbiro. Skoraj vedno obstaja kakšna boljša pot.

Omogočite mu toliko svobode (izbirati svoje početje), kot je po vašem mnenju sposoben prenesti; drugače naj obvelja vaša. Npr. kdaj oditi v posteljo, oziroma do kdaj bedeti – seveda ne sme motiti ostalih. Če že zelo zgodaj (ko hodi v osnovno šolo) izkusi naravne posledice predolgega bedenja, mu to daje možnost, da sam poskrbi zase v varnem položaju in ni odvisen od drugega. O obiskovanju šole se pač ne da pogajati in to povedati jasno, z ljubeznijo in skrbjo in pazljivo, da je jasno, da se o tem ne da pogajati.

Čeprav otrokova histerija izgleda tako pristno, je dalj kot mu dovolite nadzorovanje z njegovo histerijo, teže ga je potem prepričati, da šola ni stvar izbire.

Ostanite neomajni, brez groženj in kazni, ko ocenite, da je tako prav, sicer pa bodite prilagodljivi, kadar je to le možno. Seveda se o šoli, zdravju in varnosti ni možno pogajati tudi kasneje.

S tem, ko jim začnemo dovoljevati izbiro pri mnogih stvareh, pri katerih večina otrok te možnosti nima, ste jih začeli učiti pomena pogajanj, saj se je o večini stvari možno zgolj pogajati.

Naj vam je všeč ali ne, nad tem, kar si izbira početi vaš otrok, ko je sam, nimate nikakršnega nadzora: droge, spolnost, alkohol in kriminal, vse je dosegljivo in edino, kar jih lahko ubrani pred temi destruktivnimi vedenji, je moč prisotnosti vaše slike, v njihovem svetu kvalitete, kar vam omogoča pogajanje, ki ohranja odnos.

Najstnika pričakajte s pogovorom, smehom in tako, da skupaj opravljate kaj prijetnega, vse to je neke vrste hranilna knjižica, s katere lahko dvigate kdaj kasneje, ko se pojavijo resni nesporazumi.

Obravnava zlorabljenih otrok in odraslih, ki so jih v otroštvu zlorabljali:

Tudi psihološke zlorabe, ko je otrok žrtev prave plohe groženj, kritike ali obtožb, ki jih spremlja še zanemarjanje. TI razlaga, da otroci niso več žrtve tega, kar se jim je pripetilo, razen če se odločijo gledati nase kot na takšne. TI celo razlaga, da je še enkrat doživeti zlorabo in se z njo soočiti, ne le neučinkovito, ampak tudi škodljivo. Vedno je škodljivo namigovati ljudem, da so žrtve in da si ne morejo pomagati. Milijonom je samim uspelo brez terapij da so pomagali samim sebi in se naučili zaupati drugim. Trpeli so, a niso bili oškodovani za zmeraj. Najpomembneje je, da spoznajo, da ne trpijo zaradi zlorabe same, ampak zaradi dejstva, da so izgubili zaupanje v ljudi, ali da ga nikoli več ne bodo mogli vzpostaviti. Poleg tega se morajo naučiti, kako razlikovati med tistimi, ki se jim lahko zaupa in tistim, ki se jim ne sme, ter kako se izogibati slednjim.

Primer terapije spolne zlorabe v preteklosti:

Takoj, ko se je začela približevati moškemu, si je začela izbirati takšno vedenje, da je šel odnos po zlu:

Bistvo terapije: kako vzpostaviti boljši nadzor nad svojim življenjem, učenje kako bolje skrbeti sam zase. V terapiji štejejo predvsem podrobnosti, ne posploševanja.

Ne zaupa moškim. Ne vpraša jo, kaj je prestala, saj bi dal temu prevelik pomen. »Vaše zlorabljanje je končano.« Preprosto bo morala o tem prenehati razmišljati in se zanašati, da je to tisto, kar ji preprečuje zbližanje z moškimi. Pomagati ji, da tisto kar je še močno, še okrepi. »Povejte mi, kaj je dobrega pri službi, pravite, da imate prijatelje?«

»Zakaj menite, da si izbirate takšno vedenje do njega? Zmedo vam povzroča vaša izbira, da boste še naprej razmišljali o tem. O tem razmišljate, ker ne upate zaupati moškim, zaupati njemu. Čemu to koristi? Ali je on kakorkoli podoben tistim moškim?« Prepričati jo, da bo lahko nehala o tem razmišljati, če bo s sedanjim partnerjem nadaljevala drugače. O tem razmišljate zato, ker ne upate zaupati moškim, zaupati njemu. Preteklost se ne vmešava v sedanjost, razen če se mi ne odločimo obešati nanjo. Pripraviti jo do tega, da bo pazljiva, a bo kljub temu tvegala in zaupala temu moškemu. Usmerjati jo v to, koliko je že naredila zase in kako bi še lahko napredovala (napredovala v službi, v drugih zanjo pomembnih odnosih...).

POUČEVANJE, IZOBRAŽEVANJE IN KAKOVOSTNE ŠOLE

Učenci praviloma dajo vse od sebe v izvenšolski dejavnosti, ker imajo učitelje, ki vodijo te dejavnosti in dejavnosti same v svojem SK. Razlog, da dobri učenci v šoli ne dajo vsega od sebe in da jih tako veliko dela slabo, je da tako starši kot učitelji (tudi politiki), se oklepajo psihologije zunanjega nadzora: če ne bo..., pa jih je potrebno kaznovati. Siljenje ljudi, da bi se nečesa naučili, ni bilo še nikoli uspešno, pa vendar počnemo to kar naprej. Drugi razlog je, da naj bi memorira ogromno informacij, ki jih v življenju nikoli ne bodo potrebovali, ni pa usmerjenosti v uporabo tega, kar smo se naučili. Resnični svet namreč ne nagrajuje učenja na pamet.

Ravno zanemarjeni in zlorabljeni otroci so najbolj občutljivi za pustošenje, ki ga prinaša šopanje. Z njimi vzpostaviti dober odnos – ednina pot, da nas in učenje vstavijo v svoj SK.

Ne morete nadzorovati vedenja mladostnika, ko niste z njim in le malo, ko ste z njim. Lahko pa nadzorujete svoje lastno vedenje.

Smiselno je, da prenehate početi tisto, kar ne deluje in začnete s tistim, kar deluje. Pomembno je obdržati bližino, ki jo že imate in jo še povečati. Če uporabljate teorijo izbire, lahko merite napredek v tem, koliko bolj ste srečni vi in vaš najstnik. Teorija izbire pravi, da lahko nadzorujemo le lastna misli in dejanja. Z veliko zunanje prisile lahko začasno nadzorujemo dejanja drugih, nikoli pa ne njihovih misli, takoj ko nas ni zraven bo oseba naredila, kar se ji zljubi. Kako daleč od tega bo to kar mi želimo, je pa odvisno od jakosti (bližine) našega odnosa. Čim močnejši je, bolj se bo oseba vedla po naši volji tudi, ko bo sama.

Torej, redko je najboljša izbira, če očitno neobvladljivemu najstniku prepovemo, da bi šel ven.

Ko se vaš najstnik zave, da je tudi pogajanje možno, se lahko tudi zave, da je njegov odnos z vami ravno tako pomemben zanj kot za vas.

Če skušamo ljudi pretirano nadzirati, nas nikoli ne bodo spoštovali ali nam zaupali. Kadar nekoga spoštujemo, mu zaupamo in s tem povzročamo, da se počuti močnega – ta potreba po moči in svobodi je pri najstnikih v ospredju.

Ker je zelo pogosto vir spora med starši in mladostniki šolski neuspeh, je zelo pomembno, da šolskega ne-uspeha ne vzamemo kot merilo našega spoštovanja in ljubezni do svojega otroka. Če uporabljamo veliko zunanjega nadzora – uničujočih navad (grajanje, očitanje, sitnarjenje, obtoževanje, kaznovanje, prepovedi, podkupovanje) ne bomo iz odnosa dobili toliko ljubezni in pripadnosti, kot bi si to vsi želeli. Uničujoče navade je potrebno zamenjati s povezovalnimi (poslušanje, podpora, pogajanje, skrbnost, prispevanjem, prijateljstvom, spodbujanjem, pohvalo).

Basic page