KAKO DO BOLJ ZADOVOLJUJOČIH ODNOSOV?
Če se želimo z drugim zbližati oziroma izboljšati odnos, je pomembno, da mu znamo prisluhniti, da upoštevamo in izpolnimo tudi njegove želje, da ga sprejmemo takšnega kot je in da pokažemo razumevanje.
Na poti osebnostne in duhovne rasti ljudi vse bolj sprejemamo takšne, kot so in gojimo manj nerealnih ali odvečnih pričakovanj. Ko nam to uspeva, jim seveda lažje tudi prisluhnemo, pokažemo razumevanje in izpolnjujemo tudi njihove želje.
Kaj si drugi želi?
Poskusimo spoznati, kaj je drugemu pomembno. Seveda je ista stvar za nas mogoče popolnoma nepomembna ali nam je celo odveč. Ko spoznamo in sprejmemo, da je drugi človek popolnoma svoj svet, nam bo šlo lažje.
Delo na odnosu se vedno začne z delom na samem sebi.
Nekateri ljudje so bolj vizualni in jim je pomembno, da vidijo, da naredimo za njih nekaj, kar jim je pomembno, auditivnim (slušnim) tipom ljudi je zelo pomembno, da slišijo za njih pomembne stvari (npr. da jim povemo, da jih imamo radi) in bolj kinestetični tipi ljudi, dajo veliko na občutke in dotik (objem, poljub...). Gotovo pa je ustrezna kombinacija vsega naštetega najboljša.
Z ljudmi se bomo tudi boljše razumeli, če bomo uporabljali podobne izraze: npr. če ti nekdo razlaga, da vidi takšno situacijo, tudi ti uporabljaj enaki izraz, torej da vidiš na primer drugače. Težko te bo razumel, če mu boš povedal, da imaš drugačen občutek.
Dr. G. Chapman govori o petih jezikih izražanja ljubezni drugemu:
Razmislimo ali vprašajmo partnerja, katera dejanja in vedenja njemu pomenijo izražanje ljubezni.
Nekaj idej za družinske člane:
- pripravimo drugemu zajtrk in mu ga prinesimo v posteljo (morda bo potem lažje vstal iz postelje – ali pa tudi ne☺; splača se poskusiti - odnosu bo koristilo),
- partnerja povabimo na zmenek na primer v petek zvečer (kino, večerjo, gledališče, ples...), še posebno, če sta skupaj že dalj časa,
- napišimo drugemu listek z besedami, ki jih rad sliši in mu ga nastavimo na primerno mesto,
- naredimo ali kupimo mu simbolično darilo (če drugega jezi naše zapravljanje, darilo raje naredimo sami, tako da ne porabimo denarja in mu ga poklonimo kar tako – ne samo za rojstni dan!)
- poslušajmo ga, ne da bi mu vsiljevali svoje mnenje in mu povejmo, da ga razumemo pobožajmo ga, objemimo ga, bodimo v fizičnem stiku (¨cartanje¨¸...),
- povejmo mu, da ga ljubimo, imamo radi, koliko nam pomeni in zakaj...
Razen tega, da druge razvajamo, je pomembno tudi, da jim damo informacijo, kaj nas moti, oziroma kaj želimo, saj nam ne morejo videti v glavo (čeprav si pogosto mislimo, da bi že zdavnaj lahko vedeli, kaj mi želimo, ali ne?).
Gotovo je dobro tudi večkrat povedati, kaj želimo, da drugi opazi, da mislimo resno, oziroma da nam je to pomembno.
S postavljanjem meja drugim sporočamo, kako naj ravnajo z nami, kaj smo pripravljeni storiti, pod kakšnimi pogoji in tudi to, kaj za nas ni sprejemljivo.
Če pa nam drugi ne ustreže ali ne upošteva niti po daljšem času (upam, da ni minilo že 20 let), lahko naredimo sledeče:
Vztrajamo še 20 let in čakamo na boljše čase, da se bo čudežno kaj spremenilo ali prekinemo odnos in morda poiščemo drugega kandidata.
Ker pa naš odnos s to osebo zato ni nič bolj zadovoljujoč, mi pa si to želimo, lahko naredimo še dvoje:
Ker drugih ne moremo spreminjati, je gotovo smiselno, da se vprašamo, kaj lahko storimo mi? Ko smo dali drugim ustrezno informacijo, oziroma povedali, kaj mi želimo, ponavadi stopnjevanje pritiska pogosto le škodi odnosu, spremembe pa ni.
Znano je, da določena vedenja in ravnanja odnos slabšajo, nekatera pa odnos ohranjajo in izboljšujejo.
Želimo izboljšati odnos, kljub temu da drugi verjetno ne bo ničesar spremenil?
1. Opustimo torej neučinkovita oziroma za odnos škodljiva vedenja in ravnanja
in
2. uporabimo povezovalna vedenja in ravnanja, ki so že bila kdaj za odnos koristna.
Če želimo odnose izboljšati, moramo torej:
in jih nadomestimo z izbiranjem
Vprašanje, ki sledi, je najverjetneje: »Zakaj bi moral vse spremeniti le jaz?«
Med ravnanji, ki izboljšujejo odnos sta tudi pogajanje - iskanje kompromisov (vsak nekaj popusti in nekaj dobi) in iskanje rešitev, kar pa je seveda lahko vzajemno.
Gotovo se lahko drugemu (na primer partnerju) najhitreje približamo in izboljšamo odnos, če ga podpremo ali delamo tisto, kar je njemu pomembno. Seveda je ob tem lahko ogrožena naša potreba po moči (tako, da trpi naš ponos), svobodi (imamo še manj časa za stvari, ki bi jih radi delali) ali zabavi (saj nas morda ne zabava to, kar drugega). Zato redko delamo to, kar je drugemu pomembno, oziroma drugega velikokrat ne podpremo, vendar s tem naš odnos z njim slabšamo. Na žalost se ob tem pogosto ne zavedamo, da z upadanjem kvalitete odnosov , ki so nam najbolj, izgubljamo največ. Oziroma obratno, z izboljšanjem kvalitete pomembnih odnosov dobimo ravno sami največ. Ko to vemo, smo pripravljeni vložiti v odnos, ki je nam pomemben tudi več energije, na primer 70%, pa čeprav drugi prispeva le 30%, saj smo s tem dosegli naš cilj.
Ljudje, pri katerih vsi več ali manj uporabljamo za odnos koristna vedenja in minimalno za odnos škodljiva vedenja, so naši prijatelji. Pri naših najbližjih pa na to pozabimo, ker si jih lastimo in mislimo, da morajo ravnati tako, kot mi hočemo. Morda tudi menimo, da je dober odnos samoumeven in zagotovljen.
Tako pretirano uporabljamo za odnos uničujoča vedenja s katerimi si odnos zapravljamo.
Pri težavah v odnosih so torej praviloma v konfliktu zadovoljevanje potreb po ljubezni in na drugi strani po moči in/ali svobodi, zabavi:
LJUBEZEN
popuščanje, prilagajanje ISKANJE REŠITEV
(zgubim:zmagaš) 0+1=1 (zmagam:zmagaš~zmagava) 1+1+1=3
POGAJANJE
(zgubim,zmagam:zgubiš,zmagaš~zmagava) ½+½+1=2
PASIVNOST
nezainteresiranost, zanikanje zahtevanje
(zgubim:zgubiš~zgubiva) 0+0+0=0 (zmagam:zgubiš) 1+0=1
MOČ, SVOBODA, ZABAVA
Primer: Če imajo posamezniki v skupnem gospodinjstvu različna pričakovanja glede prehranjevanja, higiene, pospravljanja... izberejo na primer, da se s tem ne bodo soočali, in bodo drugega ignorirali ali trdili, da tega sploh ni in se bo konflikt poglabljal. Morda se odločijo, da bodo postavljali zahteve ali pa popuščali. V življenju je pomembno, da znamo postavljati tako zahteve, kot tudi popuščati, vendar kadar je le možno, se poslužujmo pogajanj, da dosežemo kompromis, v katerem vsak nekaj prispeva (se nečemu odreče in nekaj pridobi) ali pa poiščimo rešitev in npr. najemimo gospodinjo za opravljanje hišnih opravil; potem moramo seveda tudi vsi prispevati denar☺!
Medsebojno privlačnost bi lahko lahko opredelili kot ocenjevanje drugega na pozitiven način. Če ocenjujemo drugega na pozitiven način, čutimo naklonjenost, simpatijo, altruizem in ljubezen in obratno, če ocenjujemo drugega na negativen način se usmerjamo v sebičnost, tekmovalnost, agresivnost in celo sovraštvo. Torej dokler drugega ocenjujemo na pozitiven način, se bomo z njim povezovali in obratno, če ga ocenjujemo negativno, se bomo od njega odtujevali. Velja torej pazljivost pri ocenjevanju drugega!
V pomoč, da lažje sprejmemo drugačnost drugega kot tudi njegove »slabosti«, je lahko razmislek o tem, kako nas razlike bogatijo (pestrost v življenju, sprejemanje drugačnosti...), kako se zaradi tega morda dopolnjujemo, tako da jih ne vidimo le kot ovire.
Če ne gre drugače, poskusimo uvideti, da vsakega človeka njegove slabosti zelo omejujejo in je v bistvu zaradi tega nezadovoljen in nesrečen. Ko bomo spoznali, da so ljudje v bistvu nesrečni zaradi pohlepa, sovraštva, jeze, ljubosumja, posesivnosti..., bomo čutili sočutje in ne več nenaklonjenosti. Sočutje in empatija pa je že nadgradnja simpatije in izvira iz srca, ki je lahko sočutno do vsakega bitja, saj vidi stvari bolj celostno.
Če ne veš, kaj bi storil, odnosa pa ne bi želel poslabšati, sta lahko sledeči vprašanji v veliko pomoč:
Ali se s tem, kar delam, drugemu približujem ali se oddaljujem od njega? Se bo s tem najin odnos izboljšal ali poslabšal?
Za medosebni konflikt sta potrebna vsaj dva. Težko je biti v konfliktu z nekom, ki je s teboj prijazen, ne goji zamer in te ne obsoja kot seveda tudi obratno.
Zakaj gojiti zamero?
Da drugega kaznujemo, da bi se čutil kriv, da bi spremenil svoja vedenja, da zadovoljimo svojo potrebo po moči? Smo dosegli svoj namen?
V vsakem primeru je cena zelo visoka. Gojimo sovražnost, uničevalnost, zadirčnost, grobost... Ni več prostora za zaupanje, odprtost... Tako omejujemo in dušimo svoje lastno življenje. S tem pa najbolj škodimo sebi. Je prav, da škodimo sebi zaradi napačnih dejanj drugih? Tako spoznamo tudi vrednost odpuščanja in za ceno lastne svobode drugi osebi odpustimo. To še ne pomeni, da odobravamo dejanja drugega, do njegovih ravnanj smo lahko kritični, le zamere več ne gojimo.
Če se čovek do nas vede neprijazno ali uporablja katera od zgoraj naštetih vedenj, ki nas motijo, se mi do njega lahko vedemo drugače. Če se na primer on z nami ne pogovarja, ga lahko mi pozdravimo. Morda nam ne bo odvrnil, zelo verjetno pa čez nekaj časa bo, ko ga bomo večkrat pozdravili.
Se sliši čudno? Svoja vedenja lahko izbiramo. In gotovo se boljše počutimo, če do drugih ne gojimo zamer. Pa še veliko več možnosti je, da se bo odnos popravil, če bomo uporabljali povezovalna vedenja, čeprav jih drugi morda ne uporablja.
»Kaj si bodo pa drugi mislili o nas, če se bomo tako vedli?« Pomembno je, kaj sami mislimo o sebi, kot tudi, da vemo, zakaj tako ravnamo. Če se spoštujemo, nas bodo prej kot slej tudi drugi spoštovali.