Bhagavan Shri Sathya Sai Baba:

GOVOR ZA KRIŠNIN ROJSTNI DAN

(Prasanthi Nilayam 14. 08. 1998)

RESNICA IN LJUBEZEN OBLIKUJETA DHARMO (PRAVILNO DELOVANJE)

Bog je utelešenje ljubezni.

Če ne razumeš vsaj delčka te ljubezni v tem svetu,

kako lahko pričakuješ, da boš uresničil resnico in izpolnil svoja pričakovanja?

UTELEŠENJA BOŽANSKE LJUBEZNI!

Mir, prijateljstvo, nesebično služenje, prijaznost in prisrčnost so sinonomi osnovnega principa ljubezni. Bolj ko človek razvije ljubezen, bolj bo blažen. Človek si prizadeva za blaženost. Kaj je temu razlog? Človek se rodi iz blaženosti. In umre vanjo. Ta blaženost je božanska. Čeprav je ta božanska kvaliteta prisotna v njem, jo človek išče izven sebe. Blaženost nima svojega ločenega obstoja. Človek se preobremenjuje s tem, ko misli, da bi lahko bil srečen skozi učenje. Zelo se potrudi za vsako delo, da bi bil srečen. Zelo se potrudi za visoke položaje, misleč, da mu bo to prineslo srečo. Misli, da bo srečen, če bo postal lastnik hiše. Kljub vsem tem naporom je daleč od sreče.

SAT-CHIT-ANANDA je najbolj dragocena od vseh božjih imen in lastnosti. Človek ji mora slediti, če želi doseči blaženost. SAT je resnica, ki ostane nespremenjena v vseh treh svetovih in obdobjih časa. CHIT pomeni popolno zavedanje. Iz popolnega zavedanja lahko dosežete božansko. Kjer so prisotni ti trije pricipi, SAT-CHIT-ANANDA, tam je vrhovna blaženost, BRAHMANANDA.

ZAKAJ SE BOG INKARNIRA?

Človek začne z mnogimi duhovnimi prizadevanji, da bi dosegel blaženost (božanskost). Vendar mu vse dajo le začasno zadovoljstvo in ne trajne blaženosti. To so vse le prizadevanja tega sveta. Ko enkrat opustiš te zunanje poti in greš po notranji poti, dosežeš blaženost. Tisti, ki želijo to večno, vrhovno, absolutno blaženost, morajo slediti po poti SAT in CHIT. Da bi dosegli to blaženo stanje, morate slediti poti resnice. Resnica je Bog. Resnica je vseprežemajoča. Resnica je izven časa in prostora ter vseocenjujoča. Ko enkrat slediš resnici, prideš do Boga, ki je utelešenje resnice. To je mišljeno tudi v Vedah, ko pravijo: “UDDARETH ATMANAATMAANAM”. Moraš delati za svojo lastno samostojnost. Moraš poznati svojo resnico. Raziskuj svoje lastno srce. V njem leži resnična blaženost. Vse fizične poti omogočajo le začasno zadovoljstvo.

Človek ima v življenju štiri osnovne cilje: DHARMA (pravilno delovanje), ARTHA (bogastvo), KAMA (želje) in MOKŠA (osvoboditev). Ti cilji nam dajo zemeljske udobnosti in vnašajo v naša življenja mir in zadovoljstvo. Obstaja pa še peti cilj življenja – vrhovna ljubezen. To je princip ljubezni, ki povzroči, da ljubi Boga. Tisti, ki razume in sledi sveti princip ljubezni, bo dosegel osvoboditev. Kaj je osvoboditev? MUKTI (osvoboditev) je to, kar bo naredilo konec vsem zunanjim prizadevanjem. Kaj mora biti Bogu ponujeno? Telo, ki je božanski tempelj, mora biti Bogu ponujeno. To se imenuje “PINDARPANAM”. Telo je PINDAMU; če ga ponudimo Bogu, je to osvoboditev. To pomeni, da vsa dejanja, ki jih s telesom počnemo, ponudimo Bogu. To je torej peti cilj človeškega življenja; sveti ideal ljubezni. Brezoblični Bog se spusti z GOLOKE v BULOKO v človeški obliki, da bi učil to sveto pravilo ljubezni, da bi predal to sveto ljubezen, da bi razglasil to ljubezen, da bi ljudje pili nektar ljubezni.

Dan, ko se Bog spusti na zemljo, se praznuje kot njegov rojstni dan. Zakaj se Bog inkarnira? Bog se spusti na zemljo, da bi človeštvo pilo nektar ljubezni in slodkost božanskega. Tisti, ki pije ta sladki nektar pozabi nase in se poistoveti z Bogom in od takrat uživa blaženo stanje. “SHARIRAMAADYAM KHALU DHARMA SAADHANAM”, telo je podarjeno za sveta dejanja. Opravljati moramo svoje dolžnosti in žrtvovati sadove svojih dejanj. Razviti moramo princip “THYAGA” ali žrtvovanje in biti daleč od “BHOGA” ali posvetnih užitkov. Blaženost, ki jo dobiš od žrtvovanja, je resnično božanska. Tisti, ki želijo uživati blaženo stanje Boga, se morajo odpovedati navezanosti na telo in se morajo obrniti navznoter. Ne smemo porabiti vsega našega časa za telesne užitke. Vendar pa moramo čuvati naše telo. Zakaj nam je telo dano? Dano nam je, da služi Bogu. Njemu moramo ponuditi našo celotno ljubezen.

BOŽANSKOST JE V KARAKTERJU

Telo je omejeno s tem, da v nekem trenutku umre. Samo zaradi tega minljivega telesa, nam ne bi smelo biti pomembno trošenje našega časa in energije. Kar potrebujemo, je dober karakter. Moderni študent poskuša pridobiti le fizično moč, prijateljstvo in bogastvo. Ampak vse te stvari niso pomembne. Karakter je pomemben. Brez karakterja, fizična moč, prijateljstvo in bogastvo niso uporabni. Ni pomembno, če izgubiš bogastvo ali prijateljstvo, obdržati pa moraš svoj karakter. V starih časih so Bharatiyas verjeli: “Če je bogastvo izgubljeno, ni nič izgubljeno, če je izgubljen karakter, je vse izgubljeno. To je moderen trend. To ni pot, ki se je moramo držati. Da bi spodbujal človekov karakter je Krišna učil in propagiral načelo ljubezni na mnogo načinov. Predhodni govornik, Dr. Chatterji, je pripovedoval zgodbo, ko je Krišna dvignil Govardhanagiri, da bi zaščitil Gopaias in Gopike pred hudourniškim dežjem. Ko jim je Krišna povedal, naj pridejo in se skrijejo v zavetje pod goro, ki jo je dvignil s svojim mezincem, so se ljudje bali to narediti. Dvomili so v njegovo božanskost, ker so ga imeli samo za majhnega dečka. (Pesem) Človeška bitja si izgradijo svoje mnenje le na fizičnih okvirjih in fizični moči. Božansko se opira na karakter in ne na fizično moč.

LJUBEZEN DO BOGA JE NAJBOLJŠA SADHANA (POT K BOGU)

Moramo se potruditi, da vemo razliko med božansko in človeško ljubeznijo. Bog vedno daje in daje in nikoli ne dobi, človek pa vedno dobi in ni nikoli pripravljen dajati.

V vsaki dejavnosti moramo iskati princip resnice. Tisti, ki spozna resnico, bo vedno živel v blaženosti. Ljubezen je resnica, ljubezen je življenje in ljubezen je cilj. Ljubezen ne more biti na drugem mestu, ljubezen je enakovredna samo ljubezni. Samo skozi pot ljubezni lahko dosežete utelešenje ljubezni – Boga. To ni fizična ali posvetna ljubezen. To ni PRAVRITTI PREMA, ki je zunanja, to je NIVRITTI PREMA, večna in božanska. Božansko ljubezen lahko dobiš s kritiko ali z molitvijo. Ko se je Dharmaraja prvič javno priklanjal Krišni s spoštovanjem, je Lisupala začel Krišno na mnogo načinov kritizirati.

Dharmaraja tega ni mogel prenesti. Ko je poslušal to nespoštljivo kritiko, je lahko videl celoten Lisupalin življenski princip zlit v Krišni. To je naredilo Dharmaraja še bolj nesrečnega in nezadovoljnega. Začel se je spraševati, kako se lahko življenski princip kot Lisipali zliva v Gospodu. Dharmaraja je zaprolil Narado, ki je bil ob njem, naj mu razloži, kako se lahko dogaja takšna stvar. Narada je rekel: “O, kralj! Kritika ali molitev sta le telesni, ne duhovni. Še več, Lisupala je kritiziral Krišno samo iz ljubezni in ne iz sovraštva, ker je vedel – bolj ga kritizira, hitreje se bo zlil z njim. Nobene napake ni, če Boga kritiziraš iz ljubezni. Takšna kritika je celo oblika molitve.

Ko je Kamsa izvedel, da bo umrl zaradi Krišninih rok, se je odločil, da bo ubil Krišno in Balaramo. Takoj je poklical Akruro in mu zapovedal, naj gre in ujame Balaramo in Krišno, rekoč:”O, Akrura, ti si Krišnin dober prijatelj in privrženec. Če greš ti, bosta gotovo blagovolila pristati na tvojo prošnjo.” Ker ni mogel zavrniti kralja, je Akrura šel in srečal Yashodo in Nando in jima povedal, da Kamsa pripravlja “yajno” in želi, da Krišna in Balarama prisostvujeta. Yashoda in Nanda nista bila navdušena nad tem, da bi njuna otroka šla v Kamsino palačo.

LJUBEZEN GOPIJ DO KRIŠNE

Gopije so slišale razgovor v okolici Nandine hiše. Krišna je bil njihovo življenje in niso mogle živeti brez njega, zato ni smel iti v Mathuro. Našle so mnogo razlogov za to. Krišna je oblika skrivnosti in vprašanj. Spregovoril ni niti besede, saj je vedel, da Gopij ne bo mogel zlahka prepričati. Zato se je vsedel v kočijo in s svojo božansko močjo izginil. Ker so bile Gopije same nemočne, so se vrnile v Brindavan. Gopije so imele tako močno ljubezen do Krišne, da so lahko videle ljubezen povsod. Kadarkoli srca človeških bitij postanejo izpraznjena zaradi nepravilnosti in pomanjkanja ljubezni, se Bog inkarnira, da bi ponovno zasadil seme ljubezni in ljubezen širil. Razvijanje principa ljubezni v ljudeh je glavna misija Boga. Samo, ko smo opijanjeni in pozabimo nase ob pitju nektarja božanske ljubezni, lahko najdemo pot do osvoboditve. Da bi izkusili SAT-CHIT-ANANDA, moramo slediti poti resnice. Popolnoma moramo razumeti sebe, potem bomo uživali v božanski manifestaciji. Bog ni prisoten v tuji deželi, on je v tvojem telesu.

DVOJNI PRINCIP LJUBEZNI IN RESNICE

Krišna je nekoč vpršal Gopale okrog njega: “Kdo je resnični zmagovalec?” Eden je odgovoril: “Tisti, ki zmaga na bojnem polju, je resnični zmagovalec.” “Tisti, ki se lahko z vsemi težavami sooči stanovitno in s pogumom,” so rekli nekateri. Vsak od njih je dal drugačen odgovor. Potem je Krišna z nasmeškom rekel:”O, Gopale, karkoli ste rekli, je le začasne narave. Nihče od njih ne more biti resnični zmagovalec. Pravi uspeh je v kontroli vseh čutov. Potem je nekdo zmagovalec. Človek mora nadzirati čute. Čuti pripadajo telesu. Naredite telo božanski tempelj.”

Nihče ne more opisati Boga. Gopije so pele:”O, Krišna, te lahko razumemo? Ti si manjši od atoma, večji od največjega. Prisoten si vedno in v vseh vrstah. Od atoma do celotnega univerzuma si povsod prisoten. Nemogoče je razumeti Boga. Razumeti ga moramo kot utelešenje ljubezni in ga spoznati kot utelešenje resnice. Moramo videti, da sledimo dvojnemu principu ljubezni in resnice. Potem bomo sposobni nadzirati svoje čute. Čutov ne moremo nadzirati z duhovnimi vajami ali fizičnimi vajami. Samo skozi princip ljubezni in resnice je možno dobiti nadzor nad čuti. Kombinacija resnice in ljubezni se bo oblikovala v Kharmo. Torej, govori resnico in sledi Dharmo. Ko enkrat prebudimo resnico v sebi, lahko vidimo Boga. Ego in navezanost sta vzroka vse nesreče. Da se jima odpoveš, razvij ljubezen. Pod nobenim pogojem, ne smemo izgubiti ljubezni. Samo skozi ljubezen lahko razviješ vero. Ljubezen je Bog, živi v ljubezni. Gopije so molile za Krišno:”Zasej seme ljubezni v naša izpraznjena srca, da boš videl teči naliv dežja - ljubezni, da bodo reke ljubezni neprekinjeno tekle. O, Krišna! Prosimo, igraj na svojo božansko flavto. Zemlja, semena, dež, reka, drevesa, plodovi, vse je izpolnjeno s ljubeznijo.” (pesem)

PONUDI SVOJE TELO BOGU

V tej človeški obliki, ki je polna ljubezni, le kako je mogoče, da smo ljubezen izgubili? Zato, ker jo uporabljamo v posvetnem smislu. Kdaj pride resnična ljubezen? Samo, ko ponudimo svoje telo Bogu. To je resnična predaja. Mnogi ljudje Bogu ponujajo različne stvari, resnični privrženec pa ponudi Bogu sebe. Cesar Bali je ponudil Bogu svoje telo in se ni ponovno rodil Telo moramo vzeti kot rožo, ki jo ponudimo lotosovim stopalom Boga. Človeško življenje, ki ti je bilo dano, mora biti porabljeno za dobra dejanja, in tako ponujeno Bogu. Brahmini mislijo, da je beseda PINDARPANAM povezana z obsmrtnimi obredi. To ni tako; če ponudiš svoje telo Bogu, je to resnični PINARPANAM. To je resnica, ki nam da osvoboditev. Ko je telo enkrat ponujeno Bogu, ni več nobene navezanosti (MOHA). Ko navezanosti ni, smo osvobojeni – MOHA KSHAYAM IS MOKSHAM. Tisti, ki poznajo to resnico in se tega tudi držijo, lahko uživajo blaženost. Preden pa dosežemo to sveto stanje, moramo ščititi naše telo. Poravnati moramo naše odgovornosti (dolgove).

Bharatiye od starodavnih časov dajejo najvišjo prioriteto žrtvovanju. Največjo pomembnost dajejo Dharmi. Kvaliteta odpovedi je pri njih najbolj cenjena in resnica dobrodošla. Od starodavnih časov so srca Bharatiyev polna sočutja. Velikokrat sem študentom povedal o Maxu Müllerju. Klicali so ga tudi “Moksha Müller”, zaradi njegovih plemenitih kvalitet. Čeprav je bil tujec, je bila njegova ljubezen do Bharat nad vsem. Hotel je zapustiti umrljivo telo v tej sveti deželi. Mnogo njegovih prijateljev ga je spraševalo, kaj je tako posebnega v Bharatu. Povedal jim je: “Zrak Bharatiya vsebuje resnico. Dharma je v prahu, ljubezen v mulju, v Gangi je žrtvovanje. Ni tako svete dežele kot je Bharat. To, kar ni prisotno v Bharatu, ni prisotno nikjer na svetu.” Ker smo bili v Bharatu rojeni in se imenujemo Bharatiye, nismo sposobni spoznati veličine Bharata. Moramo se zelo potruditi, da lahko to resnično spoznamo.

POMEN KRIŠNINIH POTEGAVŠČIN

Nekega dne je Balarama pripeljal s seboj nekaj preplašenih fantov in se začel pritoževati materi Yasodi: “O, mati, Krišna je vedno tako lačen. Doma jé, pa tudi zunaj jé kot požeruh. Zakaj bi moral jesti blato? Danes je začel jesti blato.” Yashoda je bila žalostna in jezna. Prijela je Krišno za roko in vprašala: “Krišna, ti ne dajem dovolj hrane? Ali ne ješ dovolj masla v soseščini? Zakaj si začel jesti blato?” Krišna je začel razlagati: “O, mati, sem zato, ker jem blato otrok ali norec?” (pesem) Čeprav je bil Krišna takrat star le pet let, je s tem, da je svoji materi rekel, da ni niti otrok niti norec, posredno povedal, da je Bog. Krišna je prenesel veliko notranjih skrivnosti. Nihče ne more razumeti njegovih iger. Imajo nekatere zunanje značilnosti in notranji pomen. Ampak danes le malo ljudi pozna notranjo resničnost. Ljudje so polni dvomov. Yashoda je videla vse svetove v Krišninih ustih in je dvomila. Kaj je bil glavini razlog? To je bil občutek, da je Krišna njen sin. Fizična navezanost povzroča dvome.

Človek se mora navezati na ATMO (dušo). Ko se ATMA zlije z ATMO, vse postane združeno. Ta odnos ATEM je duhovnost. Telesni odnos je fizičen. Krišna je razjasnil vse dvome, ko je pokazal in manifestiral božansko v vsakem. Čeprav so vse inkarnacije božanske, je bil avatar Krišna poseben, ker se je ves čas smehljal in smehljal, poln ljubezni. Nikoli ni bil jezen. Vedno se je smehljal. To je glavna kvaliteta Boga. Bog nima niti sledu ega ali ponosa ali ljubosumja. Takšne svete kvalitete so prisotne le še v SAI AVATARJU. V nobeni drugi inkarnaciji to ni bilo opazno. Čeprav je božanskost “uniforma” vseh inkarnacij, vsak Avatar sebe izraža glede na okoliščine. Torej, razviti morate popolno vero v Boga. Tako kot imate zaupanje vase, zaupajte Bogu. Vera vase, vera v Boga. To je skrivnost veličine. Ti si Bog in Bog si samo ti. Zakaj imaš prostor za dvome? Ti dvomi te bodo uničili. Torej se odpovej vsem dvomom. Razvij ljubezen, sledi poti resnice in izkusi božansko. To je resnična Sadhana, resnična duhovnost.

Bhagavan je zaključil govor z bajani: “Hare Rama, Hare Rama, Rama, Rama, Hare, Hare...” in “Govinda Krishna Jai, Gopala Krishna Jai...”