ZDRAVJEZDRAVJE E-KNJIGEZDRAVJE PREHRANAZDRAVJE ODNOSIZDRAVJE VZGOJATERAPIJE ZDRAVJEZDRAVJE DUHOVNOST

SIMBIOZA



V psihologiji izraz simbioza označuje takšno skupnost dveh ali več oseb, v kateri je medsebojna odvisnost tako močna, da član simbioze verjame, da ne bi mogel preživeti brez drugih članov simbiotske skupnosti. Ko sta dve osebi v simbiozi takrat, druga drugo zajemata s svojo ego mejo in širita svoj Jaz na drugo osebo. Zato govorimo o simbiozi, kadar dve osebi predstavljata skupaj eno osebnost



ZDRAVA IN PATOLOŠKA SIMBIOZA

O zdravi simbiozi govorimo, kadar je simbiotski odnos nuja in je ena oseba resnično nesposobna za samostojno življenje, kot je primer otroka in skrbnika ali primer fizično in/ali mentalno hendikepirane osebe, za katero skrbi druga oseba.

O patološki simbiozi govorimo, kadar sta obe osebi sposobni za samostojno življenje, a je vzpostavljen simbiotičen odnos. Pri patološki simbiozi osebe vedno odpisujejo1 določene vidike sebe, drugih ali situacije. Lahko se pojavi med staršem in otrokom (podaljšana, inverzna simbioza), med dvema otrokoma (pogosto v primeru dvojčkov) ali med odraslimi ljudmi (najpogosteje v ljubezenskih odnosih).

 DRUŽINSKA TERAPIJA

SIMBIOZA MAME IN OTROKA

Novorojenček je popolnoma nesposoben za samostojno življenje in tako je za njega simbioza z mamo ali skrbnikom enostavno potreba. Simbioza pa ni samo nujna za preživetje otroka, ampak brez kvalitetne simbioze tudi ni ustreznega psihičnega in emocionalnega razvoja ter socializacije.

Vse, dokler je otrok nesposoben za samostojno življenje, je odvisen in mora biti v simbiozi z mamo ali skrbnikom. Šele ko postane sposoben za samostojno življenje, je dovolj odrasel, da lahko zapusti simbiozo. Obstaja več kriterijev odraslosti:

Simbioza je odnos odvisnosti, katere razvoj je usmerjen k doseganju neodvisnosti. Cilj odraščanja je doseči odraslost. Dober starš je tisti, ki ve, da je njegov glavni cilj priprava otroka za samostojno življenje v človeški družbi, ki sledi temu cilju in ko pride čas za to, otroku tudi dovoli, da se osamosvoji. Ko postaja otrok v procesu odraščanja vse bolj sposoben v različnih vidikih življenja, se s tem menjava tudi kvaliteta simbioze.

Tako govorimo o:

Simbioza med mamo in otrokom je takšen odnos, kjer so potrebe otroka na prvem mestu. To pomeni, da je ženska pripravljena, da postane mama, ko je zrela, da se odreče nekaterih svojih želja in se za določen čas postavi v vlogo zadovoljevanja potreb otroka. Z vidika ego stanj to pomeni, da za določeno obdobje izključi svoje ego stanje Otroka2. Če mati ni pripravljena na samoodrekanje in izključitev svojega ego stanja Otroka, kot je to primer pri infantilnih mamah ali pri nezaželenih nosečnostih, je odnos mame do otroka ambivalenten. Iz svojih ego stanj Starša in Odraslega kaže skrb in ljubezen do otroka, po drugi strani pa sovražen odnos iz svojega ego stanja Otroka.



Simbioza nastane tako, da mati, ki začasno izključi svoje ego stanje Otroka vstopi v simbiozo s svojim ego stanjem Starša in Odraslega s svojim otokom, ki vstopi v simbiozo z edinim ego stanjem, ki ga ima in to je ego stanje Otroka.

Da lahko simbioza deluje, je neobhodno, da mati do določene mere izključi svoje ego stanje Otroka. Izključitev je energetski manever, s katerim se vpotegne energija iz določenega ego stanja. To v praksi pomeni, da materi niso več najbolj pomembne želje in potrebe njenega Otroka (njene osebne želje), ampak so ji pomembnejše potrebe njenega pravega otroka.



Slika: Mati z začasno izključenim ego stanjem Otroka usmerja svojega Starša in Odraslega k otroku.

Otrok ima potrebo po stabilni in kvalitetni simbiozi, ker je od nje odvisno njegovo preživetje ter njegov razvoj. Za otroka so posebno travmatične situacije, ko je bolan in mora v bolnišnico. Sodobna pediatrija že poudarja pomembnost otrokove pravice do simbioze, tako da v številne bolnišnice majhne otroke sprejmejo skupaj z mamo.

Obstajajo tudi številne raziskave, ki dokazujejo, da otroci, ki so v inštitucijah ločeni od svojih mater, razvijejo številne motnje, onemogočen pa je tudi vsestranski razvoj otroka. Nepopolna simbioza vodi do motenj v vseh treh ego stanjih: neprimerne in nepopolne izkušnje v Otroku, nezadostna internalizacija in socializacija Starša in nerazviti Odrasli.

V času simbioze otrok ponotranja mamo in te ponotranjene predstave postanejo osnova za izgradnjo psihičnih struktur, ki so predpogoj za zdrav razvoj njegove osebnosti. Glavna problematika, ki se pri osebah, ki kot otroci niso bili v kvalitetnem simbiotičnem odnosu, pojavlja kasneje v življenju, je deficit na področju povezanosti z drugimi osebami, čustvenih odnosov z drugimi ljudmi (vključno s partnerskimi in odnosi z lastnimi otroki). Ravno zaradi primanjkljajev v ego stanju Starša imajo te osebe pogosto težave, da bi bili odgovorni starši svojim otrokom. Simbiotski primanjkljaj se pogosto prenaša med generacijami, ker se oseba, ki je sama doživela simbiotski primanjkljaj, vede do svojih otrok na enaka način.



PATOLOGIJE SIMBIOZE

SINDROM INFANTILNE MATERE

Infantilna mati ni pripravljena, da rodi otroka in je v času nosečnosti v kroničnem notranjem konfliktu: njen Odrasli in Starš želita otroka, materino ego stanje Otroka pa otroka doživlja kot oviro za realizacijo svojih trenutnih življenjskih načrtov ali kot konkurenco pri njej pomembnih osebah. Z drugimi besedami lahko rečemo, da mati z enim delom sebe (Starš in Odrasli) otroka ljubi, medtem ko je z drugim delom sebe (Otrokom) do otroka sovražna. Zaradi notranjega konflikta se občasno vede do otroka iz ego stanj Starša in Odraslega, kot da je dobila otroka (sina ali hčer), občasno pa iz svojega ego stanja Otroka, kot da je dobila mlajšega brata ali sestro. Včasih je materino ego stanje Otroka aktivno samo na subtilni psihološki ravni komunikacije. Med materinim Otrokom in stvarnim otrokom se lahko vzpostavi dinamika, ki je polna konfliktov, tekmovalnosti v smislu občutenja ljubosumnosti, zavisti in celo sovraštva. Ni redkost, da takšne matere z močnim Otrokom zanemarjajo in celo zlorabljajo svojega otroka in mu pošiljajo skriptno3 prepoved na življenje in obstajanje. Včasih je to glavni psihološki razlog za detemor.

Slika: Ambivalenten odnos infantilne matere do otroka: ljubezen iz Odraslega in Starša ter zavist, ljubosumnost in sovraštvo iz njenega Otroka.



PATOLOGIJA SIMBIOZE: SINDROM »POPOLNE« MATERE

Popolnoma nasprotna patologija izključitve materinega Otroka je njegova trajna izključitev in v tem primeru govorimo o sindromu »popolne« matere. Nekatere ženske napačno razumejo materinstvo in ga enačijo z zanikanjem sebe v drugih družbenih vlogah in identitetah, oziroma s popolnim žrtvovanjem sebe v korist otroka. V okviru takšnega razumevanja se mati poistoveti z vlogo, v kateri se v celoti odreče svojim pomembnim ciljem in hrepenenjem in to vse do otrokove popolne odraslosti in osamosvojitve – to pomeni za nadaljnjih dvajset let ali celo za vedno. Takšna mati je prepričana, da mora za vzgojo otroka zanemariti vse druge vloge in se posvetiti vzgoji otroka. Njena logika je: »ali živim za otoka ali za sebe«, torej ali sem egoistična, grozna mati ali pa sem dobra in požrtvovalna mama. Zaradi takšnih kontaminacij (zablod) v njenem Odraslem, se počuti krivo in slabo mamo, takoj ko malo izstopi iz vloge matere in si vzame malo časa samo zase. Čeprav se zelo trudijo za svoje otroke, te matere praviloma mislijo, da so slabe mame, saj menijo, da bi se morale stalno z radostjo neprekinjeno žrtvovati za svojega otoka ali otroke neprekinjeno 24 ur na dan najmanj 18 let.

Številne matere s sindromom »popolne matere« so v preteklosti imele kakšen ženski lik, ki je bila popolna mati in to v okviru patriarhalnih družbenih odnosov, kjer je bila ženska poistovetena le z vlogo matere in soproge. Sodobna ženska, ki se identificira s številnimi vlogami, pa ne more tekmovati s popolnimi materami in babicami starega kova, ki so v teh vlogah preživele polni »delovni čas«.

»Popolna mati« je seveda daleč od popolnosti. Te matere usmerjajo svoje otroke v smeri pretirane socializacije, prevarovanosti ali razvajenosti ter je zato moten proces separacije in individualizacije otroka.

Pogosto se zaradi tega sindroma številne ženske ne odločajo za rojevanje otrok, ker menijo, da bi bila žrtev prevelika. Sindrom popolne matere je tudi pogost razlog za poporodne depresije in samomore, kot tudi za nastanek obsesivnih motenj pri mladih materah, kjer pretirano požrtvovalna mati dobi impulze, da ubije ali kako drugače ogrozi otroka.



PATOLOGIJA SIMBIOZE: PREMOČNA ALI FIKSIRANA SIMBIOZA

Za razliko od normalne razvojne simbioze, pri kateri vidimo, da starša stimulirata otrokov razvoj v smeri postopnega osvajanja avtonomnosti, je premočna ali fiksirana simbioza takšna motnja, v kateri mati tesno drži otroka v simbiozi in s tem blokira njegov razvoj.

Tipičen primer za fiksirano simbiozo je preveč zaščitniška mati, ki ne pusti otroku, da se loči od nje ali druge osebe, kateri mati naloži nalogo kontrole in zaščite njenega otroka. Takšna mati otroku prepoveduje različne normalne aktivnosti, ker v njih vidi različne nevarnosti.

Takšen pristop pripelje do tega, da je otrok stalno v ego stanju Otroka in da se ne vzpodbuja razvoj otrokovega Odraslega in Starša. Ko se otrok prilagodi takšnemu odnosu, lahko odraste v osebo z diagnozo pasivno-odvisne osebnosti. Ta oseba je pasivna, ker se boji sveta, ki jo obkroža in odstopi od kakršnekoli aktivnosti in ker si sama ne upa v svet, išče okrog sebe kakšno močno osebnost, ki bo skrbela zanjo in bo od nje odvisna. Tako ponovno vzpostavi simbiotičen odnos.

Fiksirana simbioza je problem mater, ki imajo sindrom popolne matere in ki »preveč« ljubijo. Problem je v enačenju ljubezni in zaskrbljenosti, iz česar sklepajo, da če ljubi, tudi skrbi in bolj ko ljubi, bolj skrbi, ter analogno mati, ki ne skrbi, tudi ne ljubi in nikakor ne more biti dobra mati. Prevarovanje je tipično za matere, ki so iz katerega razloga zaskrbljene za otrokovo življenje – ali so otroka dobile pozno; ali po več neuspelih poskusih nosečnosti; imajo občutek krivde, ker so želele splaviti; ali je bil otrok v prvih letih zelo bolan; so vraževerne, da če bodo nehale skrbeti, se bo otroku zgodila kakšna katastrofa in podobno.

Skriptne prepovedi, ki jih te matere sporočajo svojim otrokom, so v prvi vrsti prepoved na sposobnost »Ne!«, prepoved fizičnega zdravja »Ne bodi zdrav!«, prepoved odraščanja »Ne odrasti!« in prepoved separacije »Ne me zapustiti!«



PATOLOGIJA SIMBIOZE: INVERZNA SIMBIOZA

V normalni razvojni simbiozi je mati ta, ki kot odrasla oseba skrbi za otroka in zadovoljuje njegove potrebe. Ko pa je situacija obrnjena, tako da majhen otrok skrbi o materi in zadovoljuje njene potreba ali potrebe drugih odraslih, govorimo o inverzni simbiozi.

Inverzna simbioza nastane, kadar mati ali kdo od skrbnikov pričakuje od otroka, da skrbi zanjo. Ker gre za zadovoljevanje materinih psiholoških potreb – potreb materinega Otroka, se inverzna simbioza najpogosteje vzpostavi na subtilni psihološki ravni komunikacije. Mati vstopa v odnos z otrokom z otroškimi pričakovanji in pričakuje, da bi poskrbel za njene potrebe. Tako obstajata dve simbiotični membrani: normalna razvojna simbioza na socialni ravni in inverzna simbioza na psihološki ravni. To so oblike najbolj odvisnih odnosov.

Gre za matere, ki so navidezno izključile svojega Otroka, ki nato funkcionira na psihološkem nivoju komunikacije. To se lahko nanaša na sledeče situacije:

Glavni problem je v tem, da starš oblikuje otroka v skladu s svojimi egoističnimi zahtevami – (z egoističnimi zahtevami svojega Otroka).

Inverzna simbioza je pogosta v družinah z enim staršem, v katerih starš zavestno ali nezavedno pričakuje od svojega odraslega otroka, da mu ostane lojalen in skrbi zanj v starosti in zanemarja svojo sekundarno družino – partnerja in otroka. Glavne strategije čustvenega izsiljevanja so poskusi izzvanja občutkov krivde, dolžnosti in hvaležnosti.

Glavni problem oseb, ki so odrasle v inverzni simbiozi je, da so pretirano vezani na svoje starše. Te osebe lahko pogosto izgledajo zelo odraslo in odgovorno (močna ego stanja Odraslega in Otroka), tako da se problem pojavlja na skrivnem psihološkem nivoju. Tipično je, da v svojem intimnem življenju nimajo partnerjev ali imajo partnerje, ki jim ne pomenijo toliko, kot njihov starš, s katerim so v simbiozi. Če vzpostavijo trdno vez z neko osebo, potem je to praviloma simbioza, kjer oni investirajo svoje ego stanje Starša in Odraslega.



Slika: Inverzna simbioza: otrok skrbi za mater (materinega Otroka) s svojima primitivnima ego stanjema Starša in Odraslega



IZKLJUČITEV OČETOVEGA EGO STANJA OTROKA

Podobno kot mati je tudi moški pripravljen na očetovstvo, ko je pripravljen, da za določen čas izključi svoje ego stanje Otroka.

V nasprotnem primeru se zgodi podobno kot pri infantilni materi: s svojim sinom ali hčero vzpostavi ambivalenten odnos – njegov Starš in Odrasli ljubita otroka, medtem ko njegov Otrok razvije sovražen odnos do otroka, ker ga vidi kot brata ali sestro, s katerim tekmuje za ljubezen žene-matere. Pri takšni dinamiki govorimo o sindromu infantilnega očeta. V tem primeru se lahko zgodi, da mora mati skrbeti za dva »otroka«, za svojega pravega otroka in Otroka svojega partnerja, ki je ljubosumen na njeno ljubezen do otroka.

Analogno sindromu »popolne matere« obstaja tudi sindrom »popolnega očeta«. Takšen oče postane po rojstvu otroka preveč odgovoren in preveč skrben oče.

Oče, ki za določen čas izključi svoje ego stanje Otroka, skrbi za potrebe matere, ki se posveča otroku.

Slika: Dokler je mati v simbiozi z otrokom, oče skrbi za njene zatrte potrebe.











LITERATURA:


Milivojević, Zoran: Materiali za izobraževanje v transakcijski analizi, 2004


Žvelc, Gregor: Zapiski predavanj integrativne transakcijske analize, 2006


Bowlby, John (1965) Maternal care and the growth of love. Second edition. London: Penguin, 1990.

Schiff, Jacque Lee et al. (1975) Cathexis reader: Transactional analysis of psychosis. New York: Harper & Row.

Spic, Rene A. (1945): Hospitalism, The Psychoanalytic Study of Child, 1:53-74, New York: International Universities Press.

Spic Rene A. (1946): Anaclitic depression: an inquiry into genesis of psychiatric conditions in early childhood II, The Psychoanalytic Study of the Child, 2:313-342, New York: International Universities Press.












1 Odpisovanje je intrapsihični mehanizem, s katerim oseba minimalizira ali ignorira nek aspekt sebe, drugih ali situacije. Gre za nezavedno ignoriranje informacij, ki so potrebne za rešitev problema. Vsako odpisovanje spremlja precenjevanje nekega aspekta realnosti.

2 Z veliko začetnico napisani „Otrok, Starš, Odrasli“ predstavljajo ego stanja in ne dejanskih oseb.

Ego sestavljajo ego stanje Otroka, Odraslega in Starša.

Otrok – to je arhaični ego iz prejšnje razvoje faze, ki zajema fiksirane potrebe, čustva in zaključke.

Odrasli – čustva, misli in vedenja v skladu s starostjo in dogajanjem tukaj in sedaj.

Starš – ponotranjena stališča, čustva, vedenje in obrambe od pomembnih drugih oseb (staršev…).

3 »Skript«: Vse definicije, ki jih ima oseba o sebi, drugih in svetu ter so izkrivljene in so odpisovanje realnosti.


 

 

Basic page  DRUŽINSKA TERAPIJA: http://psihoterapija-svetovanje.com/druzinska_terapija.html

Zdravljenje s Svetlobo in psihoterapevtsko svetovanje. Poceni in kvalitetno lektoriranje diplomskih nalog. Pri lektoriranju brezplačen prevod povzetka diplomske naloge. MMS – čudežni mineral