ZDRAVJEZDRAVJE E-KNJIGEZDRAVJE PREHRANAZDRAVJE ODNOSIZDRAVJE VZGOJATERAPIJE ZDRAVJEZDRAVJE DUHOVNOST

 

 

II.  POLEPŠAJMO NAŠE ČUSTVENO ŽIVLJENJE

 

Na naša čustva lahko vplivamo le posredno s spremembo aktivnosti in/ali spremembo načina razmišljanja.

 

ZMANJŠEVANJE STRESA IN ZADOVOLUJOČE AKTIVNOSTI

Biološki stres se da izmeriti v laboratoriju in pomeni vsoto vseh učinkov številnih dejavnikov, zaradi katerih si porušimo notranjo ravnotežje organizma, ki je potrebno za dobro zdravje. Medicina šteje k stresnim dejavnikom vsakodnevno izčrpavanje in obrabljanje organizma, stranske učinke zaradi jemanja zdravil, čustvene pretrese, razne bolezni... Zaradi preobremenitve žleze z notranjim izločanjem izločajo več hormonov, da bi obdržale telo v ravnovesju, vendar ima to dolgoročno škodljive posledice. Ob stresu nadledvična žleza izloča tako imenovani morilski hormon kortizol, ki nas sicer pripravi na boj ali beg, vendar pa ta horman razjeda telesne beljakovine, slabi imunski sistem, blokira mišljenje in povzroča odmiranje možganskih celic. 

Stresi, ki se kopičijo več let, povzročajo degenerativne spremembe, kot je npr. arterioskleroza, bolezni srca in ožilja in številne druge bolezni: rane na želodcu, dvanajsterniku, visok krvni pritisk, alergične reakcije, ledvične bolezni...

Naj naštejem nekaj nasvetov za zmanjševanje stresa:

1. Poleg skrbi za telo in rekreacijo je priporočljivo, da se ne priganjamo in načrtujemo svoje delo, torej se bolje organiziramo in ne delamo kampanjsko. To je pomembna navada, ki omogoča, da obvladamo svojo duševno energijo podobno kot športnik svojo fizično energijo.

2. Poskrbimo za razvedrilo. Zabava in aktivnosti, ki nas sproščajo. Smeh je pol zdravja.

3. Po možnosti ne delamo zvečer, ko je dobro, da se telo pripravi na počitek in zmanjšujmo svoje miselne procese, saj bo spanec boljši.

4. Potrebno se je naučiti izključiti samega sebe, tako, da ne nosimo poklicnih težav in obremenitev domov. Tako omogočimo telesu in duhu ter naši družini, da si odpočije.

5. Zdravila jemljimo samo v nujnih primerih po navodilih zdravnika, saj so stranski učinki zdravil hud stresni dejavnik za organizem.

6. Izogibajmo se vremenskim skrajnostim, predvsem dolgotrajnemu mrazu.

7. Izkoristimo svoje zmožnosti s poklicem, ki nas zadovoljuje, s hobiji in delom v različnih aktivnostih, kjer se lahko izražamo in potrjujemo. Če se bomo izražali čim bolj popolno v okviru svojih zmožnosti, bomo srečnejši. Strokovnjaki s področja geriatrije menijo, da zadovoljstvo v poklicnem delu pripomore k telesni pomladitvi. Torej, če uživate v svojem poklicu, vam to podaljšuje mladostnost. Zadovoljstvo v poklicnem delu je tudi eden ključnih dejavnikov uspeha. Znani primeri: Leonardo da Vincy, Henry Ford, Winston Churchill in mnogi drugi so nadaljevali svoje delo z zadovoljstvom tudi do 90 leta.

8. Zmanjšajmo čustvena vzburjenja in pretrese, kot so prepiri, sovražnosti, nezadovljstva, ki močno obremenijo naše psihično ravnovesje, kot tudi žleze z notranjim izločanjem (hormoni, encimi). Jeza človeka ne sprošča, ampak ga samo utrudi. Razburjenje je praviloma hujši stresni dejavnik, kot so bolezni, mraz in večji telesni napori.

Med osemdesetletniki ni ljudi, ki bi zagovarjali vzkipljivi značaj in razlog temu je, da so takšni že pomrli. 

Vsaka misel, občutek in čustvo sproži v telesu biokemične reakcije, katerih dolgoročne posledice so lahko zdravje ali bolezen, pospešeno staranje ali pomlajevanje.

 

»Negativna« čustva pogosto potlačimo ali pa nekontrolirano izražamo in tako škodujemo sebi in drugim.

Pomembno je, da jeze, ljubosumja, žalosti... ne potlačimo, ampak jih skušamo ustrezno usmerjati. Naučimo se jih situaciji ustrezno izražati in se naučiti primernega ravnanja s svojimi čustvi kot tudi čustivi drugih.

Poskusimo tudi prepoznati, zakaj nastajajo, kaj nam sporočajo: v kakšni smeri je potrebno, da zrastemo! Kažejo nam, kateri deli naše osebnosti potrebujejo spremembo ali sprejemanje.

Če se zavedamo, da imajo tudi »negativna« čustva svoj namen, jih najverjetneje ne bomo potlačili in jih bomo bolj ustrezno usmerjali.

Jeza nima samo razdiralnega učinka, ampak nam lahko v določenem trenutku pomaga, da se postavimo zase in rečemo »ne«, ali se branimo, kadar smo ogroženi...

Strah nas obvaruje pred nevarnostmi, da se jim po nepotrebnem ne izpostavljamo.

Žalost nam olajša prebolevati izgube, da se lažje poslovimo od preteklosti.

Podobno je tudi z ostalimi čustvi.

Čustvena vzburjenja in pretrese je gotovo najtežje nadzorovati. V veliki meri se jim lahko izognemo tako, da gojimo dobre medsebojne odnose.

 

IZBOLJŠAJMO MEDSEBOJNE ODNOSE

K stabilnejšemu čustvenemu življenju v največji meri doprinesejo zadovoljujoči in harmonični medsebojni odnosi z ljudmi, ki so nam v življenju pomembni. 

Raziskave kažejo, da so bolj zdravi in živijo dlje tisti ljudje, ki imajo tesne medsebojne stike, se zanimajo za mnoge reči in si znajo urediti življenje.

Zelo pomembna je tudi »dobra družba«, v kateri so ljudje bolj pozitivno naravnani. Že stari rek pravi: »Povej mi, s kom se družiš in povem ti, kdo si«.

 

Po W. Glasserju nezadovoljstvo izvira iz nezadovoljenih, v dedno zasnovo zapisanih potreb, ki so:

1.  Preživetje posameznika in vrste je temeljnja fiziološka potreba (kamor lahko uvrstimo tudi spolnost).

Temeljne psihološke potrebe pa so:

2.      Potreba po ljubezni oziroma pripadnosti, torej da ljubimo in da smo ljubljeni in da nekomu pripadamo - posamezniku ali skupini in se počutimo sprejete.

3.      Potreba po moči oziroma (samo)spoštovanju, da se uveljavljamo in da se cenimo kot tudi, da nas cenijo in spoštujejo drugi.

4.      Potreba po prostosti oziroma svobodni izbiri, da imamo prostor za »dihanje«, zasebnost, izražanje sebe in svojih interesov...

5.      Potreba po zabavi oziroma razvedrilni, ustvarjalni radovednosti, da se zabavamo, igramo, učimo in  ustvarjamo.

Potešitev potreb se sicer lahko preloži, a prej ko slej jih moramo zadovoljiti. Če smo nezadovoljni ali nesrečni, se lahko vprašamo, katero potrebo slabo zadovoljujemo in razmislimo o možnostih, kako jo zadovoljiti.

 

V sodobni tehnološko razviti družbi kvaliteta odnosov stagnira, če ne celo nazaduje, zato  imamo ljudje gotovo največ težav z zadovoljevanjem potrebe po pripadnosti in ljubezni. Za zadovoljevanje te potrebe potrebujemo namreč sodelovanje, pripravljenost drugega oziroma dober odnos z drugo osebo. Tudi Ivan Minatti pravi, da nekoga moraš imeti rad, pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen.

Vse ostale potrebe pa lahko zadovoljujemo tudi mimo drugih ali celo na račun drugih. Če potrebe zadovoljujemo mimo drugih ali na račun drugih, ne moremo istočasno zadovoljevati potrebe po ljubezni in pripadnosti, saj nas potem nihče ne mara in ne sprejema. Zato je tako pomembno, da ne skrbimo samo za lastno zadovoljstvo, ampak tudi za zadovoljstvo drugih.  Gotovo je to najpomembneje v družini, s prijatelji, sorodniki kot tudi v šoli, službi...

Ker ljudje ne znamo vzpostaviti in ohraniti dobrih odnosov z nam pomembnimi osebami, oziroma se pomembnosti dobrih odnosov premalo zavedamo, si postavimo napačne prioritete (na primer, bolj kot dobri odnosi v družini so nam pomembni npr. poklicna kariera, nezvestoba...) in si ravno s tem pogosto nakopljemo veliko, če ne največ nezadovoljstva in nesreče v življenju.

Zato pridejo na psihoterapijo ali svetovanje ljudje praviloma vedno zaradi nezadovoljujočih odnosov.

Po mojih izkušnjah lahko popolna zadovoljitev potrebe po ljubezni in pripadnosti v celoti zadovolji tudi ostale potrebe (več o tem je navedenega v poglavju o negovanju dohovnih razsežnosti človeka). Ker pa večinoma živimo v pomanjkanju ljubezni nas nezadovoljstvo, ki izvira iz nezadovoljenih potreb, žene, da iščemo vedno nove načine, kako zadovoljevati vse potrebe.

Potrebe bomo gotovo uspešneje zadovoljevali, če se vključimo v aktivnosti, ki nas zadovoljujejo. Prekvalifikacija oziroma opravljanje dela, ki bi nas bolj veselilo, razni hobiji, športne aktivnosti, umetniško izražanje, specifična področja, ki so nas vedno privlačila, pa se do sedaj še nismo odločili in storili potrebnega koraka; ravno sedaj je verjetno pravi čas za to.

Nekateri mladi kot seveda tudi odrasli, ki nimajo dobrih odnosov z njimi pomembnimi osebami, pogosto usmerijo vso svojo energijo v zadovoljevanje ostalih potreb – po moči, svobodi in zabavi in se zatekajo v pretirani hedonizem, uživaštvo, brezglavo in prekomerno zadovoljevanje čutnih užitkov, karierizem in kopičenje materialnih dobrin, kar zamenjujejo s srečo, ki pa je po tej poti ne morejo doseči.

Stabilnejšo in bolj trajno srečo nam dajo predvsem zadovoljujoči odnosi na vseh ravneh, ki nas polnijo z ljubeznijo.

KAKO DO BOLJ ZADOVOLJUJOČIH ODNOSOV?

Če se želimo z drugim zbližati oziroma izboljšati odnos, je pomembno, da mu znamo prisluhniti, da upoštevamo in izpolnimo tudi njegove želje, da ga sprejmemo takšnega kot je in da pokažemo razumevanje.

Na poti osebnostne in duhovne rasti ljudi vse bolj sprejemamo takšne, kot so in gojimo manj nerealnih ali odvečnih pričakovanj. Ko nam to uspeva, jim seveda lažje tudi prisluhnemo, pokažemo razumevanje in izpolnjujemo tudi njihove želje.

Kaj si drugi želi?

Poskusimo spoznati, kaj je drugemu pomembno. Seveda je ista stvar za nas mogoče popolnoma nepomembna ali nam je celo odveč. Ko spoznamo in sprejmemo, da je drugi človek popolnoma svoj svet, nam bo šlo lažje.

Delo na odnosu se vedno začne z delom na samem sebi.

 

Nekateri ljudje so bolj vizualni in jim je pomembno, da vidijo, da naredimo za njih nekaj, kar jim je pomembno, auditivnim (slušnim) tipom ljudi je zelo pomembno, da slišijo za njih pomembne stvari (npr. da jim povemo, da jih imamo radi) in bolj kinestetični tipi ljudi, dajo veliko na občutke in dotik (objem, poljub...). Gotovo pa je ustrezna kombinacija vsega naštetega najboljša.

Z ljudmi se bomo tudi boljše razumeli, če bomo uporabljali podobne izraze: npr. če ti nekdo razlaga, da vidi takšno situacijo, tudi ti uporabljaj enaki izraz, torej da vidiš na primer drugače. Težko te bo razumel, če mu boš povedal, da imaš drugačen občutek.

 

Dr. G. Chapman govori o petih jezikih izražanja ljubezni drugemu:

  1. spodbujajmo jih z dejanji in besedami,
  2. hvalimo jih in občudujmo,
  3. posvetimo jim čas (skupno preživljanje časa),
  4. dajmo jim darila,
  5. naredimo jim usluge,
  6. dotik.

Razmislimo ali vprašajmo partnerja, katera dejanja in vedenja njemu pomenijo izražanje ljubezni.

Nekaj idej za družinske člane:

-         pripravimo drugemu zajtrk in mu ga prinesimo v posteljo (morda bo potem lažje vstal iz postelje – ali pa tudi ne☺; splača se poskusiti - odnosu bo koristilo),

-         partnerja povabimo na zmenek na primer v petek zvečer (kino, večerjo, gledališče, ples...), še posebno, če sta skupaj že dalj časa,

-         napišimo drugemu  listek z besedami, ki jih rad sliši in mu ga nastavimo na primerno mesto,

-         naredimo ali kupimo mu simbolično darilo (če drugega jezi naše zapravljanje, darilo raje naredimo sami, tako da ne porabimo denarja in mu ga poklonimo kar tako – ne samo za rojstni dan!)

-         poslušajmo ga, ne da bi mu vsiljevali svoje mnenje in mu povejmo, da ga razumemo pobožajmo ga, objemimo ga, bodimo v fizičnem stiku (¨cartanje¨¸...),

-         povejmo mu, da ga ljubimo, imamo radi, koliko nam pomeni in zakaj...

  

Razen tega, da druge razvajamo, je pomembno tudi, da jim damo informacijo, kaj nas moti, oziroma kaj želimo, saj nam ne morejo videti v glavo (čeprav si pogosto mislimo, da bi že zdavnaj lahko vedeli, kaj mi želimo, ali ne?).

Gotovo je dobro tudi večkrat povedati, kaj želimo, da drugi opazi, da mislimo resno, oziroma da nam je to pomembno.

S postavljanjem meja drugim sporočamo, kako naj ravnajo z nami, kaj smo pripravljeni storiti, pod kakšnimi pogoji in tudi to, kaj za nas ni sprejemljivo.

Če pa nam drugi ne ustreže ali ne upošteva niti po daljšem času (upam, da ni minilo že 20 let), lahko naredimo sledeče:

Vztrajamo še 20 let in čakamo na boljše čase, da se bo čudežno kaj spremenilo ali prekinemo odnos in morda poiščemo drugega kandidata.

Ker pa naš odnos s to osebo zato ni nič bolj zadovoljujoč, mi pa si to želimo, lahko naredimo še dvoje:

  1. Spremenimo naša vedenja in ravnanja do te osebe in/ali
  2. spremenimo naša pričakovanja in sprejmemo, kar se spremeniti ne da (njegovo vedenje je očitno stvar njegove izbire – in izbral je, da določenih ravnanj ne bo spremenil).

Ker drugih ne moremo spreminjati, je gotovo smiselno, da se vprašamo, kaj lahko storimo mi? Ko smo dali drugim ustrezno informacijo, oziroma povedali, kaj mi želimo, ponavadi stopnjevanje pritiska pogosto le škodi odnosu, spremembe pa ni.

Znano je, da določena vedenja in ravnanja odnos slabšajo, nekatera pa odnos ohranjajo in izboljšujejo.

Želimo izboljšati odnos, kljub temu da drugi verjetno ne bo ničesar spremenil?

1.       Opustimo torej neučinkovita oziroma za odnos škodljiva vedenja in ravnanja

in

2.       uporabimo povezovalna vedenja in ravnanja, ki so že bila kdaj za odnos koristna.

 

Če želimo odnose izboljšati, moramo torej:

  1. prenehati izbirati, oziroma vsaj zmanjšati: prisilo, siljenje, kaznovanje, nagrajevanje, manipuliranje, ukazovanje, motiviranje, kritiziranje, valjenje krivde, pritoževanje, zbadanje, nadlegovanje, razvrščanje, zmerjanje, umikanje,  (depresiranje, jezenje, bolezni)

in jih nadomestimo z izbiranjem

  1. povezovalnih vedenj: skrbi, prisluha, podpore, spodbud, ljubezni, pomoči, zaupanja, sprejemanja, dobrodošlice, spoštovanja, pogajanj in iskanj rešitev.

 

Vprašanje, ki sledi, je najverjetneje: »Zakaj bi moral vse spremeniti le jaz?«

Med ravnanji, ki izboljšujejo odnos sta tudi pogajanje - iskanje kompromisov (vsak nekaj popusti in nekaj dobi) in iskanje rešitev, kar pa je seveda lahko vzajemno.

Gotovo se lahko drugemu (na primer partnerju) najhitreje približamo in izboljšamo odnos, če ga podpremo ali delamo tisto, kar je njemu pomembno. Seveda je ob tem lahko ogrožena naša potreba po moči (tako, da trpi naš ponos), svobodi (imamo še manj časa za stvari, ki bi jih radi delali) ali zabavi (saj nas morda ne zabava to, kar drugega). Zato redko delamo to, kar je drugemu pomembno, oziroma drugega velikokrat ne podpremo, vendar s tem naš odnos z njim slabšamo. Na žalost se ob tem pogosto ne zavedamo, da z upadanjem kvalitete odnosov , ki so nam najbolj, izgubljamo največ. Oziroma obratno, z izboljšanjem kvalitete pomembnih odnosov dobimo ravno sami največ. Ko to vemo, smo pripravljeni vložiti v odnos, ki je nam pomemben tudi več energije, na primer 70%, pa čeprav drugi prispeva le 30%, saj smo s tem dosegli naš cilj.

Ljudje, pri katerih vsi več ali manj uporabljamo za odnos koristna vedenja in minimalno za odnos škodljiva vedenja, so naši prijatelji. Pri naših najbližjih pa na to pozabimo, ker si jih lastimo in mislimo, da morajo ravnati tako, kot mi hočemo. Morda tudi menimo, da je dober odnos samoumeven in zagotovljen.

Tako pretirano uporabljamo za odnos uničujoča vedenja s katerimi si odnos zapravljamo.

 

Pri težavah v odnosih so torej praviloma v konfliktu zadovoljevanje potreb po ljubezni in na drugi strani po moči in/ali svobodi, zabavi:

 

 


 

LJUBEZEN

                              popuščanje, prilagajanje                   ISKANJE REŠITEV

                             (zgubim:zmagaš) 0+1=1                      (zmagam:zmagaš~zmagava) 1+1+1=3

 

 

 

 

                                                                         POGAJANJE

                                            (zgubim,zmagam:zgubiš,zmagaš~zmagava) ½+½+1=2

 

 

 

 

                                      PASIVNOST

                             nezainteresiranost, zanikanje                              zahtevanje                

                             (zgubim:zgubiš~zgubiva) 0+0+0=0        (zmagam:zgubiš) 1+0=1                           

                                                                                              MOČ, SVOBODA, ZABAVA

                                                                                                 

 

Primer: Če imajo posamezniki v skupnem gospodinjstvu različna pričakovanja glede prehranjevanja, higiene, pospravljanja... izberejo na primer, da se s tem ne bodo soočali, in bodo drugega ignorirali ali trdili, da tega sploh ni in se bo konflikt poglabljal. Morda se odločijo, da bodo postavljali zahteve ali pa popuščali. V življenju je pomembno, da znamo postavljati tako zahteve, kot tudi popuščati, vendar kadar je le možno, se poslužujmo pogajanj, da dosežemo kompromis, v katerem vsak nekaj prispeva (se nečemu odreče in nekaj pridobi) ali pa poiščimo rešitev in npr. najemimo gospodinjo za opravljanje hišnih opravil; potem moramo seveda tudi vsi prispevati denar☺!

 

Medsebojno privlačnost bi lahko lahko opredelili kot ocenjevanje drugega na pozitiven način.  Če ocenjujemo drugega na pozitiven način, čutimo naklonjenost, simpatijo, altruizem in ljubezen in obratno, če ocenjujemo drugega na negativen način se usmerjamo v sebičnost, tekmovalnost, agresivnost in celo sovraštvo. Torej dokler drugega ocenjujemo na pozitiven način, se bomo z njim povezovali in obratno, če ga ocenjujemo negativno, se bomo od njega odtujevali. Velja torej pazljivost pri ocenjevanju drugega!

V pomoč, da lažje sprejmemo drugačnost drugega kot tudi njegove »slabosti«, je lahko razmislek o tem, kako nas razlike bogatijo  (pestrost v življenju, sprejemanje drugačnosti...), kako se zaradi tega morda dopolnjujemo, tako da jih ne vidimo le kot ovire.

Če ne gre drugače, poskusimo uvideti, da vsakega človeka njegove slabosti zelo omejujejo in je v bistvu zaradi tega nezadovoljen in nesrečen. Ko bomo spoznali, da so ljudje v bistvu nesrečni zaradi pohlepa, sovraštva, jeze, ljubosumja, posesivnosti..., bomo čutili sočutje in ne več nenaklonjenosti. Sočutje in empatija pa je že nadgradnja simpatije in izvira iz srca, ki je lahko sočutno do vsakega bitja, saj vidi stvari bolj celostno.

 

Če ne veš, kaj bi storil, odnosa pa ne bi želel poslabšati, sta lahko sledeči vprašanji v veliko pomoč:

Ali se s tem, kar delam, drugemu približujem ali se oddaljujem od njega? Se bo s tem najin odnos izboljšal ali poslabšal?

Za medosebni konflikt sta potrebna vsaj dva. Težko je biti v konfliktu z nekom, ki je s teboj prijazen, ne goji zamer in te ne obsoja kot seveda tudi obratno.

Zakaj gojiti zamero?

Da drugega kaznujemo, da bi se čutil kriv, da bi spremenil svoja vedenja, da zadovoljimo svojo potrebo po moči? Smo dosegli svoj namen?

V vsakem primeru je cena zelo visoka. Gojimo sovražnost, uničevalnost, zadirčnost, grobost... Ni več prostora za zaupanje, odprtost... Tako omejujemo in dušimo svoje lastno življenje. S tem pa najbolj škodimo sebi. Je prav, da škodimo sebi zaradi napačnih dejanj drugih? Tako spoznamo tudi vrednost odpuščanja in za ceno lastne svobode drugi osebi odpustimo. To še ne pomeni, da odobravamo dejanja drugega, do njegovih ravnanj smo lahko kritični, le zamere več ne gojimo.

Če se čovek do nas vede neprijazno ali uporablja katera od zgoraj naštetih vedenj, ki nas motijo, se mi do njega lahko vedemo drugače. Če se na primer on z nami ne pogovarja, ga lahko mi pozdravimo. Morda nam ne bo odvrnil, zelo verjetno pa čez nekaj časa bo, ko ga bomo večkrat pozdravili.

Se sliši čudno? Svoja vedenja lahko izbiramo. In gotovo se boljše počutimo, če do drugih ne gojimo zamer. Pa še veliko več možnosti je, da se bo odnos popravil, če bomo uporabljali povezovalna vedenja, čeprav jih drugi morda ne uporablja.

»Kaj si bodo pa drugi mislili o nas, če se bomo tako vedli?« Pomembno je, kaj sami mislimo o sebi, kot tudi, da vemo, zakaj tako ravnamo. Če se spoštujemo, nas bodo prej kot slej tudi drugi spoštovali.

 

 

SEZNAM VPRAŠANJ, KI SO NAM LAHKO V POMOČ PRI UREJANJU ODNOSOV:

  

Smo ljudje objekti ali subjekti? -

Kaj je narobe z odnosom?

Lahko drugega v kaj prisilim? Če to poskušam, kaj s tem dosežem?

Kdo je edina oseba, ki jo lahko nadzorujem?

 

1. Kaj hočem, želim?

Sem pripravljen še delati na odnosu? Kateri so razlogi za vztrajanje v odnosu?Kaj je dobrega v tem odnosu?

Koliko časa sem še pripravljen vlagati v odnos, če se nič meni pomembnega ne bo spremenilo?

Želim dolgoročno dober odnos s to osebo?

 

2. Kaj delam?

Zakaj si izbiram takšno vedenje do njega? Čemu to koristi oziroma škodi?

Kaj sem do sedaj naredil za dosego mojih ciljev, želja, pričakovanj?

Kaj imajo od mene drugi v tem trenutku, takšen kot sem? Ali drugi ve, kaj hočem; kaj dosežem, če to neprestano ponavljam?

Ali to kar delam, pomaga, da sem bližje ljudem, ki jih potrebujem? So moja vedenja in ravnanja izboljšala ali poslabšala odnos?

Sem dosegel cilj, zaradi katerega sem ta vedenja in ravnanja uporabljal?

a) Če sem, kaj se je zgodilo z najinim/našim odnosom in kako dolgo bo drugi zaradi najinega odnosa še pripravljen tako ravnati? Bi se lahko sam vedel tudi drugače?

Bi lahko sprejel, da drugi morda želenega ne bo več delal ali da se vedel drugače, kot jaz želim?

b) Če z vedenji in ravnanji namena nisem dosegel in ga verjetno tudi ne bom, zakaj ne bi s tem prenehal in odnosa prekinil ali začel izgrajevati odnos z vedenji, ki odnos izboljšujejo in/ali s pogajanji ter iskanjem rešitev? Lahko sprejmem pomanjkljivosti drugega? So pomanjkljivosti lahko v določenih okoliščinah tudi prednosti? Katerih okoliščinah?

Katera vedenja, ravnanja sem uporabljal v preteklosti, ko sva se še dobro razumela? Kaj ima več izgledov, da se situacija izboljša: če se dobro razumem z njim ali če se odtujujeva? Ali lahko imava dober odnos, če je drugi nesrečen?

Ali me bo to, kar nameravam storiti, z ljudmi zbližalo ali razdvojilo? Je možno, da do te osebe uporabljam za odnos koristna vedenja kot do prijatelja (vsaj nekaj dni)?

 

3. Načrt

Kaj je drugemu pomembno, kako ga lahko razveselim? Ali vem, da drugemu pogosto niso pomembne enake stvari kot meni? Kaj je pomembno njemu?

Kaj načrtujem za danes?Kaj načrtujem za ta teden? Kaj lahko storim sam, ne glede na to, kaj bo storil drugi?

Si lahko izberem kakšno zadovoljujoče početje, aktivnost, ki nima nobene zveze s konfliktom, medtem ko čakam na njegovo razrešitev?

Mi kaj preprečuje, da bi preživel še nekaj lepih trenutkov s to osebo, potem pa odnos prekinil? Kakšni trenutki dajo boljše izglede za prihodnost najinega odnosa, lepi ali neprijetni?

Dober sedanji odnos lahko vodi v dober prihodnji odnos, slab odnos pa v slab prihodnji odnos ali nikakršen odnos.

 

Kadar nam pri urejanju odnosov ali težavah z ljudmi ta vprašanja in smernice niso dovolj v pomoč, je priporočljivo, da poiščemo svetovalno oziroma terapevtsko pomoč.

 

Razen izbojšanja odnosov, ki gotovo odločilno vplivajo na čustveno stabilnost in ravnovesje v življenju, je pomembno tudi zmanjšati stres na vseh ostalih področjih življenja.

 

 

 

ZDRAVJE - DOMOV