ZDRAVJEZDRAVJE E-KNJIGEZDRAVJE PREHRANAZDRAVJE ODNOSIZDRAVJE VZGOJATERAPIJE ZDRAVJEZDRAVJE DUHOVNOST

 

VI.  NEGOVANJE DUHOVNIH  RAZSEŽNOSTI ČLOVEKA  

 

 

NESEBIČNA LJUBEZEN

Zakaj največ pesmi, romanov in filmov govori o ljubezni? Zakaj mora biti v vsakem uspešnem filmu ljubezenska zgodba?

Zakaj so najbolj prikrajšani ravno otroci, ki niso bili ljubljeni, pa čeprav živijo v materialnem izobilju?

Mnogi se celo življenje neizmerno trudijo za pozornost in ljubezen drugih ali pa menjavajo partnerje in iščejo svojo »pravo« ljubezen in ne vedo, da je ljubezen v njih ter so vedno znova razočarani.

Zelo številni so obupali in ne iščejo več ljubezni. Nadomestili so jo z mašilom moči, svobode in zabave, ki jo ponujajo droge, bogastvo, spolnost..., ki pa so brez ljubezni prazni.

Ljubezen vrti Svet, ne pa denar, slava ali spolnost.

Vsi si želimo brezpogojne, nesebične ljubezni. Pri ljudeh je nesebična ljubezen še najbolj razširjena pri materah, ki jo dajejo svojim otrokom in v povračilo ne pričakujejo ničesar.

Nesebična ljubezen izvira iz samega bistva človeka.

Nesebično ljubezen do vsega stvarstva lahko imenujemo tudi univezalna Ljubezen. Ljubezen v tem obsegu lahko enačimo z besedo višji jaz, blaženost, nirvana, univerzalna inteligenca, Bog...

Nekateri ljudje imajo urejeno družinsko življenje, so uspešni v službi, imajo številne hobije in ostale aktivnosti, v njih pa se še vedno oglaša nezadovoljstvo.

To nezadovoljstvo je lahko posledica ločenosti od svojega bistva, višjega jaza, oziroma Ljubezni.

Begajoči um nas oddaljuje od samih sebe, saj se neprestano ukvarja s preteklostjo ali prihodnostjo. Življenje in sreča pa sta v sedanjem trenutku. Zato usmerjena pozornost v sedanji trenutek omogoči, da se um umiri, razširi se zavedanje in omogoči pretok ljubezni.

Psihiatri pravijo, da je sreča, če se naučimo uživati v tistem, kar moramo opravljati v vsakdanjem življenju. Nekateri duhovni učitelji pa to nalagajo kot duhovno disciplino ali trening. Torej, da z zadovoljstvom delamo stvari, ki jih moramo. Ko to zmoremo, postane naše življenje sreča.

Gotovo pa je to lažje povedati kot storiti. Pri tem nam lahko malo pomaga ustrezna miselna naravnava in usmerjena pozornost. Odločilen vpliv pa ima količina Ljubezni, ki je v nas. Namreč bolj, ko Ljubimo vse v življenju, lepše nam je življenje. Stvari vidimo v drugačni luči in barvi, z veseljem delamo stvari, ki so nam bile prej odveč, prazne in puste, poveča se nam kreativnost in ustvarjalnost, tudi tam, kjer smo mislili, da je sicer ni. Torej pri običajnih dnevnih opravilih, ki jih nato opravljamo z drugačnim občutkom, odnosom in nežnostjo.

Ker o količini Ljubezni, ki jo imamo, ne moremo neposredno odločati, se poslužujemo raznih aktivnosti, s katerimi si pomagamo pri odpiranju srca.

Na razpolago so nam številne metode, tehnike in pristopi, s katerimi dosežemo večjo povezanost in Ljubezen, ki nas izpolnjuje.

Pot Ljubezni je tudi najhitrejša ter najbolj varna pot, da razširimo svoje zavedanje in srečo.

Duhovna disciplina, ki najhitreje odpira srce, je pomoč sočloveku z nesebičnim namenom, brez želje po pridobitvi nagrade, družbenega priznanja, denarja ali pohvale. Nagrada je Ljubezen, ki nas osrečuje in s katero osrečujemo druge. Ko nekaj iskreno in od srca dajemo, tudi prejemamo in se naše srce širi. Kadar s hvaležnostjo sprejemamo, tudi dajemo. Zato za Ljubezen velja: več, ko je razdajamo, več je imamo.

Raziskave kažejo, da je celo možnost srčnega infarkta manjša pri ljudeh, ki so manj egoistični in bolj usmerjeni na dajanje kot jemanje.

Številne meditativne tehnike imajo podoben namen. Stranski pozitivni učinki so umiritev in harmonizacija biokemičnih procesov v telesu, duševnosti in uma. Primarni cilj pa je razširitev zavesti, Ljubezni in zavedanja v sedanjem trenutku ter samorealizacija.

Dokazano je, da tudi managerji, ki se sproščajo in zmanjšujejo stres s kakšno tehniko meditacije, delajo bolje in učinkoviteje.

Raziskave na ljudeh, ki prakticirajo tehniko transcendentalne meditacije so pokazale, da imajo odvisno od dobe prakticiranja meditacije, od 5 do 12 let nižjo biološko starost od kronološke.

Tudi pri odvajanju od zasvojenosti je lahko v veliko pomoč meditacija, ki z mirom, občutkom ugodja in zavedanjem, ki ga podari, dobro izpolni nastalo praznino, ki je nastala, ko se na primer odpovemo škodljivi razvadi.

(Postopek »meditacije na svetolobo« sem opisal v knjigi Ko pridejo težki dnevi.)

Nekatere telesne vaje (asane) in dihalne vaje je priporočljivo izvajati pred tehniko meditacije, saj pomagajo, da se uskladijo telesne in čustvene energije, da je zatem umirjanje misli lažje.

S predajanjem in petjem pobožnih pesmi, ponavljanjem božanskih imen in molitvijo - s srčno usmerjenostjo na podobo Boga-Ljubezni, ki je nam blizu in harmonično vibracijo, ki jo ustvarja zvok, omogočamo širjenje Ljubezni.

S transcendentnim načinom razmišljanja in predanostjo vzdržujemo raven zavedanja in občutke miru, izpolnjenosti, povezanosti, oziroma Ljubezni po izvajanju duhovnih praks, dokler vse naše aktivnosti in dejavnosti ne postanejo duhovna disciplina oziroma Ljubezen.

Pomagamo si z načinom razmišljanja, da moramo sami delovati najbolje, kar zmoremo, posledice in vse ostalo pa prepustimo Vesoljni modrosti..., da je bivanje v tem telesu le prehodna oblika in se bivanje po smrti fizičnega telesa nadaljuje..., kar sejemo, to žanjemo..., vse ima svoj evolucijski namen...

 

Vendar, ko stopamo zavestno po »duhovni poti«, lahko zabredemo v številne pasti, kot so beg pred realnostjo in odgovornostjo, neprizemljenost, inertnost ter le čakanje na »boljše čase« fanatizem in vse ostale oblike ekstremizma ter izrabe moči, ki so vidne povsod. V primeru pretiravanja ali eksperimentiranja z bolj agresivnimi tehnikami pa se lahko tudi poškodujemo.

Zato je nabolj priporočljiva zmernost, preizkušene in enostavne tehnike, razširjeni in odprti duhovni sistemi in kompetentni učitelji. 

Zelo pomembno je, da živimo vedno bolj etično življenje, saj niti družbeno moralno, ni vedno etično (na primer masovno trpinčenje in klanje živali za pridobivanje mesa).

Razvijamo in gojimo torej temeljne človeške vrednote, kot so nenasilje, poštenost (resnicoljubje, zvestoba...) in polagamo zdrave temelje, da se lahko izraža Ljubezen in sočutje.

Ko začnemo izvajati duhovne prakse, je pomembna samodisciplina, dokler ne postanejo duhovne prakse navada in potreba. Tako premostimo prvo oviro na poti izražanja Ljubezni in to je lenoba, utrujenost in premalo motivacije.

Kasneje, ko postane izvajanje duhovnih tehnik in etično življenje ustaljena navada in potreba, je vedno bolj pomembno, da samodisciplino preusmerimo v sprejemnaje in samonegovanje. Tukaj je pomembno sprejemanje sebe in drugih, torej da opustimo predstave in pričakovanja, ki nas ovirajo.

Raven predanosti in sprejemanja življenja se dviga, s tem pa tudi način razmišljanja in dojemanja življenja.

Podobno je z Ljubeznijo. Na začetku morda nimamo radi niti sebe niti drugih. Ko že malo sprejemamo sebe, gojimo tudi do bližnjih več Ljubezni. Zatem teče Ljubezen k vsem, tudi tistim, s katerimi smo bili v  konfliktu. In na koncu je le Ljubezen.

Ker takšne Ljubezni ne poznamo, jo včasih zamenjujemo s človeškimi slabostmi, kot so šibkost, popustljivost ali naivnost. Poznamo predvsem sebično in pogojeno ljubezen, ki je v bistvu trgovina daj-dam. Če delaš ali se vedeš po mojih predstavah in hotenjih, te ljubim, drugače pa te ne ljubim ali celo sovražim.

Vendar je Ljubezen predvsem dajanje, sprejemanje drugačnosti, razumevanje, nesebičnost, odprtost, usmerjanje, izpolnjenost, hvaležnost, odgovornost, potrpežljivost, zadovoljstvo, sočutje, svoboda, radost, mir, blaženost... To je sreča, ki ne potrebuje zunanjega razloga za svoj obstoj.

Podobno je s hvaležnostjo. Na začetku nismo za nič hvaležni, (saj nam pripada vse, kar smo si zaslužili), kasneje smo hvaležni za nam prijetne stvari in dogodke, ko pa zmoremo biti hvaležni za vse, je naša sreča že zelo stabilna.

Trpljenje in neugodje nam pomagata, da rastemo hitreje. Če smo verni, krepi našo predanost in usmerjenost na Boga.

Podobno kot naraščanje hvaležnosti in Ljubezni bi lahko seveda opisal rast potrpežljivosti, zadovoljstva...

Več ko je v nas Ljubezni, manj smo navezani in odvisni od ljudi in minljivih stvari. Bolj smo svobodni in vsakodnevni dogodki nas več ne vznemirijo. Zato smo manj izpostavljeni stresu in trpljenju.

Jezus je učil pot Ljubezni.

Tudi Buda je pokazal, da vodi pot iz trpljenja v svobodo tako, da se odpovemo hotenju in željam, torej po poti nenavezanosti ter razvijanju sočutja.

Raziskave so pokazale, da živijo verni ljudje manj stresno in bolj umirjeno življenje, kar pomeni, da so manj bolni in bolj zadovoljni. Razlog temu je predanost in sprava z življenjem. Lažje sprejmejo določene okoliščine, ki jih ne morejo spremeniti, kot tudi nepredvidljive okoliščine, ki jih ne morejo kontrolirati. V bistvu so manj navezani na posvetne stvari in izzide lastnega delovanja in zato bolj svobodni.

Vera oziroma odnos z Bogom je v našem razburkanem morju življenja edina stalnica, jambor ali otok, kjer lahko vedno najdemo zatočišče in ni podvržen minljivosti.

 

 

 

 

 

ZDRAVJE - DOMOV