Spletna stran uporablja piškotke. Z nadaljevanjem brskanja po naši strani se strinjate s pravili uporabe piškotkov.V redu


 

ZDRAVJEZDRAVJE E-KNJIGEZDRAVJE PREHRANAZDRAVJE ODNOSIZDRAVJE VZGOJATERAPIJE ZDRAVJEZDRAVJE DUHOVNOST

IZZIVI IN PASTI SODOBNE VZGOJE         

 

PROBLEMATIKA SODOBNE VZGOJE

 

Ključni dejavniki vzgoje, ki imajo škodljive posledice na vedenje in razvoj osebnosti otrok in mladostnikov, ter smernice in načini, kako te dejavnike korigirati.

 

 

Avtor: Blaž Ferlinc, univ. dipl. socialni delavec.

 

POVZETEK

Namen dela je narediti sintezo in opredeliti ter izpostaviti poglavitne dejavnike, ki neugodno vplivajo na vzgojo in razvoj otrok in mladostnikov, ter pokazati smernice in poti, kako te dejavnike korigirati.

Na ravni družine nejasne spolne, generacijske in družinske vloge ter delitev dela povzročajo otrokom težave z identiteto, kar posledično negativno vpliva na izoblikovanje občutka varnosti in lastne vrednosti, povečuje usmerjenost in odvisnost od vrstnikov in medijev ter slabo opremi mlade za bodoče zahteve partnerskega in družinskega življenja.

Ob izginjanju tradicionalnih vlog pa izginja tudi privzgojena starševska odgovornost. Posledično številni starši prepuščajo otroke v vzgojo in oskrbo drugim (starim staršem, varuškam, inštitucijam, vrstnikom, medijem ...).

Neustrezni vzgojni pristopi, na primer permisivna vzgoja, vzpodbujajo izoblikovanje razvajene osebnosti, na drugi strani pa so posledice avtoritarne vzgoje ustrahovani, podredljivi in neodločni posamezniki. Starši in učitelji imajo pomanjkljivo znanje o obetavnejših vzgojnih stilih.

Starši z lastnimi razvojnimi primanjkljaji in pomanjkljivim znanjem o razvojnih potrebah otrok ne zmorejo otrokom omogočiti realizacije njihovih razvojnih nalog.

Neustrezna hierarhija vrednot, kjer so v ospredju pred moralnimi in izpolnitvenimi vrednotami hedonistične vrednote (zadovoljevanje čutnih užitkov) in potenčne vrednote (materialno blagostanje in družbeni status), se odraža v narušenih odnosih in krizi družine, na družbeni ravni pa vzpodbuja korupcijo in kriminal. Ateizem ter zmanjšanje vloge cerkve in vere te tendence še vzpodbuja.

Ljudje se ne zavedajo dovolj pomembnosti osrečujočih odnosov ter so slabo opremljeni z znanjem, potrebnim za vzpostavljanje, ohranjanje in razvijanje dobrih medsebojnih odnosov. To znanje bi moralo biti posredovano tudi skozi vzgojno-izobraževalni sistem, ki pa pogosto pomanjkljivo opravlja celo svoje poslanstvo glede vzgoje.

Danes je gotovo izziv vzgoja za odgovornost z vzgledom in pristopi, ki ohranjajo dober odnos in spoštovanje med starši in otroki, učitelji in učenci ter vsemi ljudmi v človeški skupnosti. Ravno glede tega lahko svetovalni delavci pri delu z ljudmi odigramo pomembno vlogo ter z lastnim vzgledom in strokovnim znanjem vzgajamo otroke, mladostnike in opremljamo starše in družine za učinkovitejšo in bolj osrečujoče sožitje.

 

UVOD

Pri mojem večletnem profesionalnem delu kot svetovalni delavec v Kriznem centru za mlade Maribor, se neprestano srečujem z nezadostno opremljenostjo staršev glede znanja o vzgoji, vzgojnih stilih, potrebah otrok in mladostnikov, komunikacijskih veščinah. Ravno tako so pogosto glede tega pomanjkljivo opremljeni tudi učitelji. Tudi v vsakdanjem življenju opažam, da se vzgojni stili, pristopi in vedenjski vzorci v glavnem prenašajo medgeneracijsko, kar pa pogosto povzroča pri otrocih in mladostnikih odpore, razvojne primanjkljaje in konflikte v družini. Vse to me je spodbudilo, da sem s sintezo lastnega razmišljanja in spoznanj pri svojem strokovnem delu, ki sem jih dopolnil s sorodnimi mnenji strokovnjakov aktualnih področij, poskušal zaobjeti ter pojasniti poglavitne dejavnike vzgoje na nivoju družine in širše družbe, ki neugodno vplivajo na razvoj osebnosti in vedenje otrok in mladostnikov, kot tudi na njihove medsebojne odnose v družini, šoli in v širši družbeni skupnosti. Navajam pa tudi obetavnejše vzgojne pristope ter smernice in poti, kako te dejavnike korigirati.

1 FLUIDNA IDENTITETA STARŠEV

V sodobni zahodni družbi (tudi v slovenski) tradicionalne vloge moškega in ženske izginjajo, nove pa še niso izoblikovane. Govorimo o tako imenovani fluidni identiteti. Starša jo prevzemata glede na lastne trenutne potrebe. Razen težav, ki jih to povzroča v sodobnem zakonu oziroma partnerstvu, ko je potrebno vsako malenkost na novo in pogosto vedno znova doreči, se pojavljajo tudi dodatne težave ob vzgoji otrok. 

V tradicionalni družini je oče predstavljal in nudil otrokom zaščito, odločnost in pogojeno ljubezen, mati pa varnost, skrbnost in brezpogojno ljubezen. Emancipacija žensk je prinesla enakovrednost spolov, vendar tudi nekaj slepih peg (Haralambos, Holborn, 1999). Ozka in toga spolna vloga ogroža celovit osebnostni razvoj, saj preprečuje posamezniku, da bi v celoti razvil svoje potenciale. Psihologi so že pred časom ugotavljali, da je posameznik, ki ima izražene obojne (tako tipično moške kot tudi tipično ženske) lastnosti, bliže osebnostni zrelosti. Vendar lahko povečana negotovost in nejasnost v oblikovanju spolne identitete vpliva na kakovost medsebojnih odnosov in ogroža intimnost in partnerstvo ter tudi kakovost družinskega življenja

Razlikujemo tradicionalne družbe s stabilnimi odnosi, vlogami in identitetami, s stabilnimi in ponavljajočimi se vzorci prehoda med generacijami; od modernih, dinamičnih družb, kjer so poklicne, delovne, spolne, generacijske in družinske vloge veliko bolj nestalne, spremenljive in prehodne (Musek, 1995).

Živimo v obdobju, za katerega je značilno spoznanje o odsotnosti kakršnihkoli trdnih tal, ki bi omogočala brezskrbno oziroma univerzalno identifikacijo (Praprotnik, 1999). Predvsem fluidne spolne, generacijske in družinske vloge staršev predstavljajo za otroke frustracijo, težave z identiteto, s posledičnimi neugodnimi vplivi na izoblikovanje občutka lastne vrednosti in varnosti. Danes oče občasno prevzema tradicionalno materinsko vlogo, mati očetovsko, ponekod prevzemata oba tradicionalno očetovsko ali materinsko vlogo. Gotovo pa je razvoj otrok najbolj ogrožen, kadar roditelja starševsko vlogo opuščata ali je ne prevzemata, kar se vse pogosteje pojavlja v moderni družbi. Tudi zato je v moderni družbi iskanje modelov vlog najstnikov posledično bolj usmerjeno k vrstnikom in medijem.

2 ODKLANJANJE STARŠEVSKE VLOGE IN ODGOVORNOSTI TER PREZAPOSLENOST STARŠEV

Ob izginjanju tradicionalnih starševskih vlog , družinskih oblik in delitev dela, izginja tudi privzgojena starševska odgovornost. Pogost fenomen sodobne družine je, da roditelja ne prevzameta starševske vloge in prepuščata otroke v vzgojo in oskrbo inštitucijam, starim staršem, televiziji, računalniku in drugim pomočnikom. Sama pa preživita večino časa v nujnih službenih in manj nujnih obslužbenih aktivnostih ter iščeta številne druge izhode iz družine.  Otroci se ob tem počutijo ogrožene. Izpostavljeni so nestimulativni vzgoji in ena od oblik je zanemarjanje, ko se z otrokom premalo ukvarjamo. Posledično se takšni otroci kažejo kot vzgojno zahtevni, težko vodljivi, ki iščejo negativno pozornost, saj jim pozitivne primanjkuje. Tako živijo v primanjkljaju povezanosti, varnosti, pripadnosti, stabilnosti in ljubezni v družini. Te psihološke potrebe otrok so pogosto spregledane in zanemarjene.

Odsotnost matere razbija simbiozo in emocionalno gotovost otroka. Odsotnost očeta pa pušča otroka na cedilu, ko ta potrebuje podporo za separacijo od matere, zgled in vzpodbudo za dejavnosti izven toplega gnezda materinega naročja, pa tudi mati nima opore nekoga, ki bi varoval zunanje meje družine in urejal odnose med družino in okoljem. Tako ni dobre možnosti za identifikacijo z očetom, ki otroku omogoča prepotrebno prodornost ter iniciativnost (Praper, 1995). Otroku je tako onemogočeno tudi oblikovanje čvrstih psiholoških identifikacij z njegovimi starši (Lasch, 1992).

Zaradi vse večje spremenljivosti dela, oblik zaposlitve in delovnega časa staršev postaja vprašljiva delitev na delovni čas, čas za oskrbovanje in čas počitka, s tem pa tudi vprašljiva kompenzacijska vloga prostega časa in družinskega življenja. Prosti čas posameznika postaja vse bolj prazen, pasiven, stresi in stiske iz javnega življenja pa se v njem lahko vse manj kompenzirajo z morebitnimi sprostitvami, solidarnostno pomočjo in emocionalnimi podporami bližnjih oseb, velikokrat se zgolj »pometejo pod preprogo« (Ule, 2000: 65). Otrok oziroma mlad človek potrebuje skupen čas, soočenje s starši. In to je prav gotovo več kot pet kvalitetnih minut na dan (Čačinovič-Vogrinčič, 2004).

Za nekatere mladostnike tako družina in starši ne predstavljajo trdnega in zanesljivega psihološkega ozadja, ki pa je za mladostnika nujno potrebno. Poveča se odvisnost od vrstnikov. Vrstniška orientacija je za najstnike in mladostnike nekaj povsem normalnega, a le takrat, če dopolnjuje še vedno pomembno vlogo staršev. Te vloge vrstniki ne morejo enakovredno nadomestiti. Z veliko odvisnostjo od vrstnikov se poveča verjetnost, da posameznik prevzame negativne oblike obnašanja, ki jih goji vrstniška skupina. Poveča se tudi verjetnost, da se tak posameznik vključi v izrazito negativno skupino ali subkulturo (npr. delikventno skupino) (Musek, 1995).

3 NEUSTREZNI VZGOJNI PRISTOPI

Živimo v času, ko so medsebojni odnosi in s tem tudi družina v krizi. Očitno so otroci najšibkejši člen v družbi, saj se na njih odslikavajo vse napake, ki jih delamo.

Najpomembnejši, najtrajnejši in najbolj zaupen odnos v otrokovem življenju je odnos s starši. Starši so tisti, ki lahko otroku pomagajo pri vrednotenju življenjskih doživljajev in ga vodijo mimo nevarnih čeri življenjskih izzivov ter ga pomagajo oblikovati v čustveno zdravega človeka (Shapiro, 2003). Znani in običajni vzgojni prijemi, ki so se jih starši naučili od svojih staršev, ne prinašajo več zaželenega učinka. Nimajo pa dovolj znanja in moči, da bi uporabili nove, obetavnejše vzgojne metode (Žgavc, 2000).

Pri vzgoji je še vedno zelo razširjen avtoritaren pristop, kjer prevladujejo ustrahovanja, kazni, zapovedi in prepovedi ali po drugi strani permisivna, svobodna, vsedopuščujoča vzgoja (Shapiro, 2003). Avtoritarni starši so prepričani, da vse vedo ali da najbolje vedo, kaj je za otroke dobro. Otroci morajo brezpogojno ubogati in izpolnjevati njihove ukaze, zapovedi in prepovedi ter se povsem podrejati njihovemu mnenju. Pri tem vzgojnem pristopu se starši čutijo odgovorne za vse; za vse, kar je njihova odgovornosti, in za vse, kar to ni, saj o vsem odločajo sami. Otroci nimajo možnosti odločanja, kaj šele, da bi lahko občutili posledice svojih odločitev, o njih razmišljali in jih predvideli. Otroci se zato ne čutijo odgovorne za nekaj, za kar so se odločili starši. V tem vzgojnem stilu se otroci staršev predvsem bojijo in v glavnem ravnajo tako, kot rečejo starši, samo da imajo pred njimi mir. Ne naučijo se razmišljati s svojo glavo, saj nenehno pričakujejo pobude od zunaj, sebe pa doživljajo kot nezmožne česarkoli. V otroke se bo naselil nemir, strah, groza in bojazen pred svetom in ljudmi v njem. Ko ti otroci postanejo mladostniki, se skoraj vedno z veliko previdnostjo ali pa z izrecno upornostjo odločajo, ker nenehno dvomijo vase in v svoje sposobnosti.

Mnogi avtoritarni starši se poslužujejo kaznovanja s fizičnim nasiljem in grožnjami, kar pa je tudi zakonsko nesprejemljivo in kaznivo. Otroci pogosto fizične kazni ne povežejo z lastnim neustreznim vedenjem, ampak na primer z nasilnežem in se pričnejo nasilnega starša kar se da izogibati. Lahko na primer povežejo kazen z neučinkovito lažjo in se trudijo, da bi lagali še bolj, da jih ne bi odkrili pri neustreznem ravnanju … Še posebno v odraščanju pa so psihološke potrebe po samostojnosti, svobodi, moči in individualnosti tako močne, da dosega fizična kazen ravno nasproten učinek in močan upor, tudi na račun lastne škode po načelu: »Ni pomembno, koliko bom škodil sebi, samo da ne bo tako, kot hoče starš!«

Pri permisivni vzgoji otrok postavlja pogoje, njegove želje postanejo zahteve za njegove starše. Otroka pretirano razvajajo, z ničimer ga ne omejujejo. Starši tako na videz postanejo »samopostrežna trgovina« (Gostečnik, 1999). Otrok ne razvije zmožnosti prilagajanja, odrekanja, napora v dobro drugega. V svoji družini se ne nauči, da je ljubezen dajanje in da dajanje osrečuje. Otrokova slika ljubezni je prejemanje, jemanje. Pa tudi veliko moči ima, ki se ji ne želi odreči (Glasser, 2002). Nekoč bo moral vse plačati v dvojni meri, in sicer tedaj, ko bo kot mladostnik postavljen pred odgovornosti in zaplete življenja, ki mu jih starši ne bodo uspeli več razrešiti. V tem načinu vzgoje mladostnik odloča po svojih željah, vendar pa odgovornost za njegovo ravnanje prevzemajo starši. Mladostnik zato ne začuti povezave med svojo odločitvijo in posledicami te odločitve. Mladostnik v zahtevnosti dokaj hitro preraste zmogljivosti svojih staršev in postane terorist lastnih staršev, ki se na vso moč trudijo, da bi mu v vsem ustregli, saj s tem kupujejo ljubezen. Mladostnik na ta način ne postaja samostojen, prav tako pa tudi ne odgovoren, zato kmalu naleti na omejitve in težave, ki jih ni vajen. Ta brezmejnost mladostniku ne daje občutka varnosti, v brezmejnem svetu se ne znajde ter pogreša strukturo in omejitve. Mladostnik ima občutek, da ga starši kljub razvajanju nimajo zares radi, da se zanj dejansko ne zanimajo. Neomejenost, ki je ni sposoben prenašati, ga žene v stisko in vedenje, ki naj bi starše prisililo, da bi mu postavili meje, zato da bi se počutil bolj varnega.

Večina mladostnikov, ki zaidejo v slabo družbo, v razvrat in svet mamil, namreč izhaja iz družin, kjer je bilo vse dovoljeno oziroma iz družin, kjer se za mladostnika nihče v resnici ni zanimal ali se zanj ni zanimal na pravi način.

Za avtoritativno vzgojo - vzgojo za odgovornost - je značilno obojestransko spoštovanje; tako spoštovanje staršev kakor tudi mladostnikov. Starši želijo mladostnika vzgojiti v zdravo, zrelo in samostojno osebnost. Mladostnik zelo jasno ve, kje so meje, kaj se sme in kaj ne, pozna strukturo v obliki pravil, vrednost, norm, kar mu daje občutek varnosti. Starši tako vedno vedo, kje je njihov mladostnik, s kom se druži, kdo je tam od odraslih in predvsem, kdaj pride domov. Gre za t. i. »starševsko abecedo pravil«. Pri teh odločitvah mladostnik sodeluje v skladu s svojimi zmožnostmi. Starši si ne lastijo problemov, ki niso njihovi, ampak jih prepustijo otroku, da se ukvarja z njimi. To ne pomeni, da ga problemu prepustijo, ampak so ob njem in mu pomagajo videti tisto, česar sam ne zmore videti, vendar se ne odločajo namesto njega. Ko se odloči, mu pustijo, da doživi tako pozitivne kakor tudi negativne posledice svoje odločitve. Vsekakor pa bodo starši nemudoma posredovali, če vidijo, da se bo mladostnik z določenim vedenjem ranil in bodo to odločno preprečili. Če npr. mladostnik pride domov prepozno, potem bo moral naslednji dan ostati doma in bo zaradi tega trpel … Po možnosti otroka in mladostnika vključimo tudi v načrtovanje omejitev oziroma posledic, če se dogovorov ne bo držal, saj s tem tudi v večji meri prevzame odgovornost za zanj neugodne posledice. Ta proces učenja odgovornosti je naporen, vzame veliko časa in zahteva potrpljenje, ki ga tako mladostniku kot tudi staršem večkrat primanjkuje. Odgovoren odnos temelji na spoštovanju in zaupanju, saj mladostnik ve, da ima možnost izbirati po svoji zamisli in da se to od njega tudi pričakuje (Gostečnik, 1999). Starši ne morejo nadzorovati vedenja mladostnika, ko niso z njim, in le malo, ko so z njim. Lahko pa nadzorujejo svoje lastno vedenje. Zato je smiselno prenehati početi tisto, kar ne deluje, in začeti s tistim, kar deluje. Pomembno je obdržati bližino, ki jo imajo, in jo še povečati. Napredek se lahko meri s srečo, koliko bolj so srečni vsi: starši in najstnik. Teorija izbire pravi, da lahko nadzorujemo le lastne misli in dejanja. Z veliko zunanje prisile lahko začasno nadzorujemo dejanja drugih, nikoli pa ne njihovih misli, takoj ko nas ni zraven, bo oseba naredila, kar se ji zljubi. Morda iz kljubovanja ravno tisto, česar se kot starši najbolj bojimo. Kako daleč od tega bo to, kar mi želimo, je odvisno od jakosti (bližine) našega odnosa. Čim močnejši je ta odnos, bolj se bo oseba vedla po naši volji, tudi ko bo sama. Ko se najstnik zave, da je tudi pogajanje možno, se lahko tudi zave, da je njegov odnos s starši ravno tako pomemben zanj kot za njegove starše.

Če poskušamo ljudi pretirano nadzirati, nas nikoli ne bodo spoštovali ali nam zaupali. Kadar nekoga spoštujemo, mu zaupamo in s tem povzročamo, da se počuti močnega – ta potreba po moči in svobodi je namreč pri najstnikih v ospredju.

Ker je zelo pogosto vir spora med starši in mladostniki šolski neuspeh, je zelo pomembno, da šolskega ne/uspeha starši ne vzamejo za merilo spoštovanja in ljubezni do svojega otroka. Če uporabljajo veliko zunanjega nadzora (uničujoče navade: grajanje, očitanje, sitnarjenje, obtoževanje, kaznovanje, prepovedi, podkupovanje), ne morejo iz odnosa dobiti toliko ljubezni in pripadnosti, kot bi si to vsi želeli. Uničujoče navade je potrebno zamenjati s povezovalnimi (poslušanje, podpora, pogajanje, skrbnost, prispevanje, prijateljstvo, spodbujanje, pohvala) (Glasser, 2002).

Dobra vzgoja je vzgoja z načrtom. Temelji na akciji namesto na reakciji, na vedenju namesto na naključju, na skrbi namesto na jezi in zdravem razumu namesto na nerazumnosti (Pantley, 2001). Tudi družina, v kateri ni treba le ubogati na besedo, potrebuje moč staršev, ki zmorejo oboje: ustaviti, varovati, odločiti ter se pogovoriti in sodelovati (Čačinovič, 2004). Pomembno je, da se ponovno postavi partnerstvo pred starševstvo. Drugače se partnerski primanjkljaj pogosto kompenzira v starševstvu, za kar pa morajo otroci plačati ceno z vlogo nadomestnega zakonca oziroma čustvenega partnerja. Odnos z otroki naj ne bi bil odvisen od partnerskega medsebojnega razumevanja. Če sta odtujena kot partnerja ali se nimata rada, težko delujeta ubrano, si ne zaupata in ne nastopata enotno. Če so v partnerskem odnosu konflikti, ki jih ne rešujeta, pogosto otrok vstopi med njiju kot rešitelj. Otroci vidijo namreč grožnjo za lasten obstoj, če bi družina razpadla. Močnejši so konflikti med partnerjema, močnejše bodo razne vloge otrok za zmanjševanje napetosti. To so vloge odraslih, ki jim otroci niso kos.

Razhajanja naj bi starša uskladila brez prisotnosti otrok, saj skušajo razhajanje otroci »unovčiti«. Kadar ni možnosti za predhoden dogovor, naj bi partner praviloma drugega pri njegovi reakciji pred mladostniki podprl. Nestrinjanje naj razrešita kasneje. Sporočilo enotnosti je veliko močnejše, kot pa bi bil popravek napake. To je jasno znamenje otrokom, da ne morejo vsiliti svoje igre ter razdvojiti in zmanipulirati staršev. Še huje je, ko skušajo starši z otroki razpravljati o napakah zakonskega partnerja. Kjer starša tega ne zmoreta razrešiti sama, ga oropata očeta ali matere. Da bi dobili podporo enega, se morajo odločati proti očetu ali materi. Očeta in mater spoštujejo vse manj, najprej izgubijo enega, kasneje najverjetneje oba. Enotnost staršev pomeni trdnost, varnost, jasno usmeritev. Enotnost kot kompas, ki kaže eno smer, neenotnost pa dve smeri, zbega mladostnike, ki ostanejo prestrašeni, izgubljeni, polni dvomov in brez prepotrebne usmeritve. Enotnost staršev je velika moralna sila za mladostnike (Gostečnik, 2000).

Danes si številni starši redko vzamejo čas za pogovor, poslušanje, razlago ter dogovore o skupnem življenju, o tem, kako bodo živeli, kaj bo kdo počel v skupnosti ter za druge skupne aktivnosti z otroki. Več pozornosti pa bi morali nameniti tudi usmerjanju otrok s tako pomembnim pozitivnim zgledom, kar je pomemben element vzgoje za odgovorno življenje.

Raziskava kažejo, da so družine s tako imenovano optimalno stopnjo zdravja, družine, kjer starša zmoreta dovolj moči, da sta povezana med sabo, da upoštevata drug drugega pri ravnanju z otrokom, si v vlogi staršev ne nasprotujeta in omogočata odprto komunikacijo, ki omogoča, da lahko vsak v družini pove, kdo je in kaj želi, da ima otrok pravico do svojih čustev in lahko izreče svoje misli ter se jih skozi izkušnjo nauči tudi obvladati, da je čisto blizu drugemu in se lahko tudi umakne k sebi in te poti ponavlja (Čačinovič-Vogrinčič, 2004).

Pomembno je tudi, kakšne pogoje ima otrok za socialno igro. Obstaja riziko pri otrocih edincih, ki jih starši premalo vodijo med vrstnike. V teh pogojih manjka stimulans, ki otroka vleče iz diade v skupinske odnose. Ne samo da otrok ne oblikuje dovolj dobro socialnih spretnosti, ampak tudi nima možnosti za oblikovanje dela lastne identitete, ki mu pravimo »skupinski jaz«. Odnosi z odraslimi so praviloma vertikalni (po principu večji – manjši, nadrejeni – podrejeni). Šele v skupini vrstnikov se ustvarijo pravi pogoji za oblikovanje enakopravnih, demokratičnih odnosov. Za predšolskega otroka, ki nima družbe vrstnikov, velja, da nima koordinatnega sistema, v katerem bi lahko iskal svoje mesto po vertikali in horizontali (Praper, 1995).

 

4 NARAŠČANJE ŠTEVILA RAZVAJENIH IN NARCISOIDNIH OSEBNOSTI IN POSLEDIČEN VPLIV NA DRUŽINSKO ŽIVLJENJE

Kaj je razvajenost? Nasprotno od vaditi: je način vzgoje, ki ne vodi k temu, da bi se otrok naučil osnovnih pravil, omejitev, je torej permisivna, vsedopuščujoča vzgoja brez jasnih mej.

Starša ne moreta imeti »preveč rada« ali da bi otroku »preveč nudila«, problem ni v količini, temveč načinu, kako dajemo, nudimo otroku, kako mu izkazujemo ljubezen. Pogosto je varnost zamenjana z odvisnostjo in ljubezen s posesivnostjo. Razvajeni otroci postanejo zasvojeni z željo po čedalje več pozornosti, navadijo se na sprejemanje pretirane naklonjenosti. Prikrajšani so za razvoj obrambnih sposobnosti proti fizičnim nevarnostim okolja in  razvoju obrambnega sistema fizičnega organizma. Tudi glede prehranjevanja lahko pride do težav: otrok, ki so ga s hrano razvajali, odraste v človeka z izrazito neustreznimi prehranjevalnimi navadami. Razvajeni otrok ne spozna osnovnih zakonitosti odnosov in komunikacije med ljudmi, ki jo sestavljata stik in umik (ustvarjalno oz. soustvarjalno prilagajanje). Ne nauči se, kdaj potrebuje stik, kako vzpostaviti stik in sprejemati napor, prav tako se ne nauči varne prekinitve umika iz stika in prepoznave, kdaj drugi ni pripravljen na stik z njim, sprejeti njegovo odločitev in prenesti razočaranje, poraz. Zato ne zmore vzpostaviti zdravih socialnih stikov v okolju, ni zmožen napora, pričakovanja do okolja so nesorazmerno velika in je stalno razočaran. Razvajeni otroci so nedružabni, netolerantni, zahtevni do okolja, zamerljivi, v skupini ne zmorejo ustvarjalnega sodelovanja, ne znajo se podrejati skupnim pravilom. Razočaranja doživljajo kot krivice in reagirajo nasilno ali pa z umikom in zapiranjem vase.

Starši se tudi na čustva razvajenca ne odzivajo ustrezno. Za zadovoljevanje potreb takšni otroci uporabljajo jok, saj so starši takoj pripravljeni ustreči, da le ne bi jokal. Tako žalost več ni prava žalost in veselje tudi ne, saj prehitro vse dobi. Razvajeni ljudje so čustveno otopeli in torej niso zmožni globokega čustvovanja.

Zatrta je tudi ustvarjalnost, saj v nič ni bilo potrebno vlagati napora oziroma mu te možnosti niso dali, saj so takoj starši naredili tisto, kar je želel sam (npr. doseči igračo), zato ni občutil slasti in zadovoljstva ob dosežku. Za vse poskrbijo drugi, ustvarjalnost je odveč. Temeljna bivanjska vprašanja, oblikovanje osebnih stališč do vprašanj: kdo sem, zakaj sem, svoboda in odgovornost ter ljubezen in sreča ga ne zanimajo ter se mu zdijo brez smisla. Razvajeni otroci ne zmorejo prave ljubezni do sebe in tudi ne do drugih. Hvalijo se s svojo svobodo, kdo mi kaj more, vendar so popolnoma odvisni od drugih, da jim zadovoljujejo njihove želje, ki jih sami dobro ne poznajo, zato se odločajo za drogo, mejne ali celo delikventne družbene skupine, računalnik, televizijo … Pozornost usmerijo v materialni svet in jim je svet vrednot tuj.

Niso se sposobni vključiti v pozitivno, delovno skupinsko dinamiko, nesposobni so ustvarjalnega sodelovanja, pristne komunikacije. Delujejo moteče, vendar ne disocialno, temveč je to le neko postavljanje, navidezna dejavnost brez napora, cilj je le izogibanje naporu in pristni komunikaciji. Razvajen otrok je ranljiv, neodporen, nesamostojen, mehkužen (Žorž, 2002).

Narcizem je osebnostna motnja, za katero je značilna prezaposlenost s samim seboj (zaljubljenost v sebe – ne ljubezen do sebe!), združena z zelo siromašno zmožnostjo empatije in razumevanja drugega, s čustveno hladnostjo ter s samopoveličevanjem. Narcis sebe prikazuje kot neodkritega genija, zvezdo, pogosto pa tudi vsepovsod vidi krivice, ki se mu godijo.

Narcis čustva igra, jih pa ni zmožen doživljati, razvajenec pa jih ni zmožen igrati – pri razvajencu lažje prepoznamo čustveno hladnost, nekatera čustva pa doživlja: razočaranje, jezo, sovraštvo, kadar mu ne izpolnijo njegovih pričakovanj. Narcis se vede, kot da meje ne bi obstajale, razvajenec pa jih ima pomaknjene daleč navzven, vse služi zadovoljevanju njegovih potreb. Narcis ne preraste podobe idealiziranega starša, ki jo ohranja in brani, razvajenec pa starša preobrazi v vlogo oskrbovalnega središča, katerega izključna naloga je zadovoljevanje njegovih potreb. Narcis ve, kaj vse bi on bil, razvajenec pa ne, saj nima jasno izoblikovanih želja, ciljev. Razvajenec se čuti trajno ogroženega, da bi imel vse, kar si bo zaželel, čeprav ne ve, kaj bi si želel. Ne ve, kaj bi rad in mu te želje nihče ne izpolni. Narcis življenjsko energijo troši za boj z vsem tujim, drugačnim, razvajenec pa s svojo energijo ne ve, kaj početi in jo prazni z raznimi nepomembnimi početji, ki tudi njemu ne predstavljajo nekega posebnega veselja.

Narcis in razvajenec sta si skupna v samoljubju (Žorž, 2002).

Odsotni oče in negotova mati, ki se odziva brez empatije, lahko vzpodbujata pri otroku razvoj narcisoidne osebnosti (kadar otroka poveličuje in je ne zanima otrokov pravi jaz), v ekstremnih primerih pa tudi borderline in shizofrene osebnosti.

Preobrat v običajnih odnosih med generacijami, zaton starševske discipline, »socializacija« in delegiranje mnogih starševskih funkcij drugim in »vase usmerjena, z vzgibi obvladana, odmaknjena, zmedena« dejanja staršev spodbujajo značilnosti, ki imajo lahko, če so prisotne v ekstremni obliki, resne patološke posledice, v blažji obliki pa pripravijo mlade za življenje v permisivni družbi, organizirani ob ugodju v potrošnji (Lasch, 1992).

Danes je pogosto otrokova edina dolžnost in obveznost šola ter obšolske aktivnosti, v skupno gospodinjstvo in družino pa ne prispeva praktično ničesar.

Tako se otroci razvijajo v egoistične, razvajene posameznike, ki vidijo le sebe in lasten uspeh, ki se meri z rezultati v šoli, kasneje pa z uspehom v karieri in s svobodnim življenjem, s čim manj družinskimi obveznostmi in odgovornostmi. To so tudi odlični bodoči potrošniki, ki si bodo mašili čustveno praznino z nakupovanjem in hlastanjem za čutnimi užitki.

Opravljanje domačih del je eden boljših načinov za privzgajanje samozavesti in občutka za dolžnost pri otrocih. Z rednim opravljanjem del si pridobijo delovne navade in pravilen odnos. S svojim prispevkom razvijajo zadovoljstvo skozi dajanje in pomoč v družini. To je pomemben pouk za življenje, saj spoznajo dela, ki so nujno potrebna pri vodenju gospodinjstva. Lažje bodo obvladovali zahteve odraslega življenja kot otroci, ki niso prevzemali nobenih odgovornosti (Pantley,1999: 75).

 

Pomisli na običajni delovni dan v tednu. Koliko časa (v urah) poleg šole porabiš za spodaj naštete dejavnosti?

Mladina 98 (odgovori učencev in učenk 8. razredov osnovnih šol, odgovori so v %)

                                              Manj kot                     Več kot    Ne delam
                                                      1 uro          1-2 uri        2 uri         tega

116.

 

Ucenje in priprava na šolo

 

31 

 

 

45

 

 

20

 

 

3

 

 

117.

 

Gledanje TV

 

17

 

 

36

 

 

41

 

 

4

 

 

118.

 

Poslušanje glasbe

 

36

 

 

26

 

 

32

 

 

4

 

 

119.

 

Delo z računalnikom

 

28

 

 

13

 

 

11

 

 

46

 

 

120.

 

Pomoč doma, v gospodinjstvu

 

55

 

 

17

 

 

5

 

 

21

 

 

121.

 

Dodatne zunajšolske dejavnosti

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

(jeziki, glasba, ples in tako dalje)

 

15

 

 

23

 

 

19

 

 

41

 

 

122.

 

Ukvarjanje s športom

 

24

 

 

30

 

 

26

 

 

19

 

 

123.

 

Sem zunaj s prijatelji/cami

 

24

 

 

33

 

 

34

 

 

8

 

 

124.

 

Branje, dopisovanje

 

41

 

 

16

 

 

5

 

 

36

 

 

125.

 

Lenarjenje

 

35

 

 

18

 

 

27

 

 

18

 

 

126.

 

Drugo

 

4

 

 

4

 

 

6

 

17

 

 

N = 1687

 

Rezultati ankete kažejo, da večina mladih v skupno gospodinjstvo (doma) ne prispeva skoraj ničesar. Tudi ostali podatki kažejo na dokaj brezdelno in neaktivno življenje, saj porabijo veliko časa za gledanje televizije, poslušanje glasbe, kratkočasenje na računalniku in lenarjenje, kar je vsekakor slaba podlaga za bodoče zahteve odgovornega življenja, še posebno družinskega (Ule, Rener, 2000).

Posledično se že kažejo tudi tendence sodobnih partnerskih zvez: vsak od partnerjev živi pri svoji matični družini ali samsko življenje in jima je skupno življenje ter formiranje lastne družine odveč. Komaj so zmožni poskrbeti zase, saj odrekanja, prilagajanja in skrbi za drugega, ki ga zahteva družinsko življenje, ne poznajo in ne zmorejo. Kadar pa formirajo družino, rešitev iz težav, ki jih prinese družinsko življenje, vse prehitro poiščejo v razvezi.

Število razvez in ločitev se v razvitem svetu povečuje, kaže se tendenca k vse poznejšim sklepanjem zakonske zveze in partnerja se vse pogosteje odločata za zakon z malo otroki ali celo za zvezo brez otrok.

Alternativne oblike družinskega življenja so prisotne. Kakšne posledice lahko ima pomanjkanje možnosti identifikacije z roditeljem istega spola kot tudi drugi manj vidni vplivi, je še dokaj neraziskano.

J. Musek (1995) navaja, da se v sodobnem svetu poskusi raznovrstnih alternativnih oblik družin še množijo, vendar doslej neuspešno. Tudi najsodobnejši poskusi niso nič uspešnejši od starejših, ki se niso obnesli. Nobenega alternativnega modela družine ni, ki bi izkazal življenjsko uspešnost, ki bi jo lahko približno primerjali z običajno družino. »Alternativne« družine in »kvazi« družine so še daleč od tega, da bi lahko uspešno zamenjale tradicionalno jedrno družino in njene različice. Res je, da najdemo v mnogih družinah probleme in težave, vendar pogoji življenja v večini družin še vedno presegajo življenjsko kakovost življenja v alternativnih in »kvazidružinskih« skupnostih.

 

5 RAZVOJNE NALOGE IN POTREBE

Pam Levin je avtorica teorije razvojnih ciklusov, v katerih ljudje opravimo specifične osebnostne razvojne naloge. Daljši ciklusi trajajo 18 let in če določenih razvojnih nalog nismo opravili oziroma naše razvojne potrebe niso bile zadovoljene, lahko večino teh pod določenimi pogoji nadoknadimo v naslednjem razvojnem ciklusu.

Prve razvojne naloge so postavljene v starostno obdobje do šestih mesecev življenja. To obdobje lahko imenujemo obdobje »BITI«. Dojenček ima na začetku potrebo po brezpogojnem sprejemanju, da dobi spoznanje, da je on OK in da je svet OK. V tem obdobju otroka ne poskušajmo spreminjati in vzgajati, ampak mu le v največji možni meri omogočimo zadovoljitev njegovih potreb in zagotovimo čim več telesnega stika. Tako bo lahko vstopil v zdravo simbiozo z mamo. Na primer, če dojenček občuti lakoto, ga nahranimo takrat, ko je lačen. Ob lakoti občuti bolečino in v tem obdobju ni sposoben razumeti, da bi bilo primerno počakati ali se hraniti le ob določeni uri, ampak bo to doživel kot lastno neustreznost in ogrožajočo informacijo s strani sveta in bližnjih. Če dojenček ne vstopi v simbiozo, lahko to povzroči razvoj psihopatologije, na primer shizofrenije ali izoblikovanja shizoidne osebnostne strukture …

Tudi za določene motnje hranjenja predvidevajo, da so povezane s tem najzgodnejšim obdobjem: npr. otrok joče, ker potrebuje bližino, starši pa mu namesto tega vsiljujejo stekleničko, ker mislijo, da je lačen ali pa ga želijo le utišati. Obstaja večja verjetnost, da bo kasneje čustveno lakoto in čustvene probleme reševal v pretiranem hranjenju, saj se bo porušila povezava med instinktom in realno potrebo.

Razvojne potrebe in naloge prvega obdobja:

-         celostna skrb za dojenčka,

-         veliko telesnega kontakta,

-         negovanje, pestovanje,

-         čustven stik in emocionalna povezava.

Drugo razvojno obdobje je od starosti šestih mesecev do leta in pol ter se imenuje obdobje »POČETI«. V tem obdobju otrok dejavno spoznava svet. Tukaj ga še ne učimo, kaj je nevarno ali nenevarno, saj tega še ni zmožen razumeti. Če mu preveč govorimo »ne«, lahko razvije pasiven odnos do sveta in ne bo naredil ničesar, ko bi moral reagirati ali kaj narediti. Če ga zastrašimo, ga bo to oviralo v zdravem raziskovanju in spoznavanju okolja. Ne smemo zavirati naravne radovednosti in omogočimo izkusiti tudi neprijetne izkušnje, ki pa ga seveda ne smejo ogroziti. Zato moramo prostor ustrezno zaščititi oziroma pripraviti, da si ne more storiti kaj hujšega. Otroka učimo discipline po starosti leto in pol, saj bo šele takrat sposoben to pravilno razumeti in sprejeti. Trma je od drugega do tretjega leta zdrava, ni pa dobro dovoliti, da jo pretirano uveljavlja (npr. preusmerimo pozornost), da ni vedno po njegovo, saj mu drugače lahko postane vedenjski vzorec.

Razvojne potrebe in naloge drugega obdobja:

-         želja po raziskovanju okolja, ne da bi o tem moral razmišljati,

-         razvoj čutnega zavedanja skozi početja, aktivnosti.

Tretje razvojno obdobje je od starosti leta in pol do treh let in je imenovano obdobje »ZNANSTVENIK«. To je obdobje, ko se mora otrok naučiti struktur in pričnemo z vnašanjem discipline. V tem obdobju še nima razvite morale, kaj se sme in kaj ne. Postavljamo mu meje, ki jih preizkuša na veliko načinov. Na primer na veliko načinov preizkuša, kaj pomeni besedica »ne«.

V tem obdobju ga učimo učinkovitih oblik vedenja. Ob neustreznih reakcijah staršev razvije neustrezne vzorce vedenja. Na primer nauči se, da je agresija učinkovita in dobra, če z njo doseže določene ugodnosti …

Razvojne potrebe in naloge tretjega obdobja:

-         testiranje realnosti,

-         zoperstavljanje drugim,

-         vzpostavljanje neodvisnosti,

-         izražanje nestrinjanja,

-         učiti se razmišljati.

Naslednje razvojno obdobje od treh do šestih let je obdobje »IDENTITETE«. V tem času otrok spoznava, kdo je, kako se obnaša v svetu, kako se drugi odzivajo, ponotranji prepovedi, nevarnosti, do neke mere loči med seboj in drugimi, tudi zmore misliti drugače kot drugi. Oblikuje si stališče, kaj se takšnim, kot je on, dogaja, kakšna so pravila, oblikuje spolno identiteto, lahko preizkuša identitete, tudi oblačenje oblačil drugega spola. Identitete se mu ne sme vsiljevati. Značilne so igre v zvezi z identiteto, igranje raznih poklicnih vlog. Tudi starši so lahko posledično posredno soočeni s svojo identiteto. V tem obdobju je zelo velika potreba po vrstnikih, saj drugače vsega tega ne more preverjati. Na primer odnos do pospravljanja se izoblikuje v tem obdobju. Če ga naučimo pospravljati do takrat, postane to del njegove identitete in bo za seboj pospravljal. Kasneje se bo še vedno lahko naučil pospravljati, vendar bo potrebno mnogo več truda, da bo pospravljanje postalo del njegove identitete, kar pomeni, da praviloma za seboj ne bo pospravljal ali le občasno po dogovoru.

Pred starostjo treh let je lahko daljša ločitev od mame zelo travmatična izkušnja, saj še nima dovolj razvite lastne identitete in ne zmore razumeti, da bo prišla nazaj in da ga ne bo zapustila. To doživlja kot grožnjo lastnemu obstoju, saj je izpostavljen grožnji izničenja. Pomembno je, da so starši skupaj z manjšimi otroci, kadar so le-ti hospitalizirani in v podobnih situacijah.

Razvojne potrebe in naloge četrtega obdobja:

-         razločevanje fantazij od realnosti,

-         preverjanje realnosti skozi posledice,

-         razvijanje moči za vpliv na odnose.

Obdobje od šestega do dvanajstega leta je namenjeno učenju in »RAZVIJANJU VEŠČIN«, da je lahko uspešen v socialnem okolju. V tem obdobju se z lahkoto in veseljem učijo vsega novega na vseh področjih življenja. Starši naj izkoristijo to obdobje in otroka naučijo najrazličnejših veščin, tudi vseh gospodinjskih opravil … Motiviramo ga s pohvalami in mu dajemo potrditve, da zmore. Tudi pričetek organiziranega izobraževalnega procesa je postavljen v to obdobje. V tem obdobju so otroci emocionalno najmanj občutljivi. Celo smrt starša doživijo v tem obdobju manj emocionalno.

Razvojne potrebe in naloge petega obdobja:

-         preizkušanje različnih načinov izvedbe stvari,

-         delanje napak, da vidi, kaj učinkuje,

-         konflikti in soočanje z drugimi, ki počnejo stvari drugače.

Od dvanajstega do osemnajstega leta je obdobje »REGENERACIJE«, ko se vse razvojne naloge ponovijo v dvakrat hitrejšem času. Torej od dvanajstega leta se nekaj mesecev ponovno ukvarja z vprašanjem BITI. Njegovo vedenje in funkcioniranje se lahko v celoti spremeni, še posebno, če v najzgodnejšem obdobju te razvojne potrebe niso bile zadovoljene.

Od dvanajstega do osemnajstega leta poleg vseh ostalih razvojnih potreb, ki jih ponovno evalvira, integrira tudi potrebo po samostojnosti in spolnosti.

Razvojne potrebe in naloge tega obdobja:

-         eksperimentiranje s tem, kaj pomeni biti seksualen,

-         razvijanje lastne življenjske filozofije,

-         najti prostor med odraslimi.

Naslednje razvojno obdobje, ki se začne pri devetnajstih, je obdobje »PREDELAVE«, ko izkuša vse simptome prejšnjih razvojnih faz in doživlja več kot eno razvojno fazo istočasno.

Razvojne potrebe in naloge tega obdobja:

-         razvijanje in ohranjanje odnosov, ki jih potrebujemo za podporo,

-         zahtevanje svoje moči v odraslosti,

-         prenova in izvajanje življenjskega načrta,

-         reševanje življenjskih problemov in izzivov.

 

6 SIMBIOZA IN PATOLOGIJA SIMBIOZE

V psihologiji izraz simbioza označuje takšno skupnost dveh ali več oseb, v kateri je medsebojna odvisnost tako močna, da član simbioze verjame, da ne bi mogel preživeti brez drugih članov simbiotske skupnosti. Kadar sta dve osebi v simbiozi takrat, druga drugo zajemata s svojo ego mejo in širita svoj jaz na drugo osebo. Zato govorimo o simbiozi, kadar dve osebi v psihološkem smislu predstavljata skupaj eno osebnost.

ZDRAVA IN PATOLOŠKA SIMBIOZA

O zdravi simbiozi govorimo, kadar je simbiotski odnos nuja in je ena oseba resnično nesposobna za samostojno življenje, kot je primer otroka in skrbnika ali primer fizično in/ali mentalno hendikepirane osebe, za katero skrbi druga oseba.

O patološki simbiozi govorimo, kadar sta obe osebi sposobni za samostojno življenje, a je vzpostavljen simbiotičen odnos. Pri patološki simbiozi osebe vedno odpisujejo[1] določene vidike sebe, drugih ali situacije. Lahko se pojavi med staršem in otrokom (podaljšana, inverzna simbioza), med dvema otrokoma (pogosto v primeru dvojčkov) ali med odraslimi ljudmi (najpogosteje v ljubezenskih odnosih).

SIMBIOZA MAME IN OTROKA

Novorojenček je popolnoma nesposoben za samostojno življenje in tako je za njega simbioza z mamo ali skrbnikom enostavno potreba. Simbioza pa ni samo nujna za preživetje otroka, ampak brez kvalitetne simbioze tudi ni ustreznega psihičnega in emocionalnega razvoja ter socializacije.

Dokler je otrok nesposoben za samostojno življenje, je odvisen in mora biti v simbiozi z mamo ali skrbnikom. Šele ko postane sposoben za samostojno življenje, je dovolj odrasel, da lahko zapusti simbiozo. Obstaja več kriterijev odraslosti:

·         Po biološkem kriteriju je to takrat, ko je oseba sposobna, da ustvari potomstvo (med 12. in 13. letom starosti).

·         Po pravnem kriteriju je to s polnoletnostjo (z osemnajstim letom).

·         Najtežje pa je določiti psihološki kriterij. Oseba je v psihološkem smislu odrasla, ko je sposobna za samostojno življenje v človeški skupnosti. V časovnem kriteriju je to možno že pred polnoletnostjo, vendar pa se v naši kulturi to pomika na veliko poznejše obdobje.

Simbioza je odnos odvisnosti, katere razvoj je usmerjen k doseganju neodvisnosti. Cilj odraščanja je doseči odraslost. Dober starš je tisti, ki ve, da je njegov glavni cilj priprava otroka za samostojno življenje v človeški družbi, ki sledi temu cilju in ko pride čas za to, otroku tudi dovoli, da se osamosvoji. Ko postaja otrok v procesu odraščanja vse bolj sposoben v različnih vidikih življenja, se s tem menjava tudi kvaliteta simbioze.

Tako govorimo o:

·         primarni simbiozi (od rojstva do četrtega leta),

·         sekundarni simbiozi (od četrtega do sedmega leta),

·         terciarni simbiozi (od sedmega do trinajstega leta),

·         kvartarni simbiozi (od trinajstega leta pa do zrelosti za samostojno življenje).

Simbioza med mamo in otrokom je takšen odnos, kjer so potrebe otroka na prvem mestu. To pomeni, da je ženska pripravljena, da postane mama, ko je zrela, da se odreče nekaterim svojim željam in se za določen čas postavi v vlogo zadovoljevanja potreb otroka. Če mati ni pripravljena na samoodrekanje, kot je to primer pri infantilnih mamah ali pri nezaželenih nosečnostih, je odnos mame do otroka ambivalenten. Po eni strani kaže skrb in ljubezen do otroka, po drugi strani pa sovražen odnos.

Da lahko simbioza deluje, je neobhodno, da mati do določene mere izključi svoje potrebe. Izključitev je energetski manever, s katerim se energija odstrani iz določenega ego stanja. To v praksi pomeni, da materi niso več najbolj pomembne njene osebne želje (potrebe njenega ego stanja otroka), ampak so ji pomembnejše potrebe njenega pravega otroka.

Otrok ima potrebo po stabilni in kvalitetni simbiozi, ker je od tega odvisno njegovo preživetje ter njegov razvoj. Za otroka so posebno travmatične situacije, ko je bolan in mora v bolnišnico. Sodobna pediatrija že poudarja pomembnost otrokove pravice do simbioze, tako da številne bolnišnice majhne otroke sprejmejo skupaj z mamo.

Obstajajo tudi številne raziskave, ki dokazujejo, da otroci, ki so v inštitucijah ločeni od svojih mater, razvijejo številne motnje, onemogočen pa je tudi vsestranski razvoj otroka.

V času simbioze otrok ponotranji mamo in te ponotranjene predstave postanejo osnova za izgradnjo psihičnih struktur, ki so predpogoj za zdrav razvoj njegove osebnosti. Glavna problematika, ki se pri osebah, ki kot otroci niso bili v kvalitetnem simbiotičnem odnosu, pojavlja kasneje v življenju, je deficit na področju povezanosti z drugimi osebami, čustvenih odnosov z drugimi ljudmi (vključno s partnerskimi in odnosi z lastnimi otroki). Ravno zaradi teh primanjkljajev imajo te osebe pogosto težave, da bi bili odgovorni starši svojim otrokom. Simbiotski primanjkljaj se pogosto prenaša med generacijami, ker se oseba, ki je sama doživela simbiotski primanjkljaj, vede do svojih otrok na enak način.

 

PATOLOGIJE SIMBIOZE

SINDROM INFANTILNE MATERE

Infantilna mati ni pripravljena, da rodi otroka in je v času nosečnosti v kroničnem notranjem konfliktu: po eni strani želi otroka, določeni deli njene osebnosti pa otroka doživljajo kot oviro za realizacijo njenih trenutnih življenjskih načrtov ali kot konkurenco pri njej pomembnih osebah. Z drugimi besedami lahko rečemo, da mati z enim delom sebe otroka ljubi, medtem ko je z drugim delom sebe do otroka sovražna. Zaradi notranjega konflikta se občasno vede do otroka, kot da je dobila otroka (sina ali hčer), občasno pa iz drugega dela osebnosti, kot da je dobila mlajšega brata ali sestro. Včasih je ta ambivalenca aktivna samo na subtilni psihološki ravni komunikacije. Med mamo in otrokom se lahko vzpostavi dinamika, ki je polna konfliktov, tekmovalnosti v smislu občutenja ljubosumnosti, zavisti in celo sovraštva. Ni redkost, da takšne matere zanemarjajo in celo zlorabljajo svojega otroka in mu pošiljajo sporočila prepovedi na življenje in obstajanje. Včasih je to glavni psihološki razlog za detomor.

PATOLOGIJA SIMBIOZE: SINDROM »POPOLNE« MATERE

Popolnoma nasprotna patologija je sindrom »popolne« matere. Nekatere ženske napačno razumejo materinstvo in ga enačijo z zanikanjem sebe v drugih družbenih vlogah in identitetah oziroma s popolnim žrtvovanjem sebe v korist otroka. V okviru takšnega razumevanja se mati poistoveti z vlogo, v kateri se v celoti odreče svojim pomembnim ciljem in hrepenenjem in to vse do otrokove popolne odraslosti in osamosvojitve – to pomeni za nadaljnjih dvajset let ali celo za vedno. Takšna mati je prepričana, da mora za vzgojo otroka zanemariti vse druge vloge in se posvetiti vzgoji otroka. Njena logika je »ali živim za otoka ali za sebe«, torej - ali sem egoistična, grozna mati ali pa sem dobra in požrtvovalna mama. Zaradi takšnih kontaminacij (zablod) se počuti krivo in slabo mamo, takoj ko malo izstopi iz vloge matere in si vzame malo časa samo zase. Čeprav se zelo trudijo za svoje otroke, te matere praviloma mislijo, da so slabe mame, saj menijo, da bi se morale stalno z radostjo neprekinjeno žrtvovati za svojega otoka ali otroke neprekinjeno 24 ur na dan najmanj 18 let.

Številne matere s sindromom »popolne matere« so v preteklosti imele kakšen ženski lik, ki je bil popolna mati in to v okviru patriarhalnih družbenih odnosov, kjer je bila ženska poistovetena le z vlogo matere in soproge. Sodobna ženska, ki se identificira s številnimi vlogami, pa ne more tekmovati s popolnimi materami in babicami starega kova, ki so v teh vlogah preživele polni »delovni čas«.

»Popolna mati« je seveda daleč od popolnosti. Te matere usmerjajo svoje otroke v smeri pretirane socializacije, prevarovanosti ali razvajenosti ter je zato moten proces separacije in individualizacije otroka.

Pogosto se zaradi tega sindroma številne ženske ne odločajo za rojevanje otrok, ker menijo, da bi bila žrtev prevelika. Sindrom popolne matere je tudi pogost razlog za poporodne depresije in samomore, pa tudi za nastanek obsesivnih motenj pri mladih materah, kjer pretirano požrtvovalna mati dobi impulze, da ubije ali kako drugače ogrozi otroka.

PATOLOGIJA SIMBIOZE: PREMOČNA ALI FIKSIRANA SIMBIOZA

Za razliko od normalne razvojne simbioze, pri kateri vidimo, da starša stimulirata otrokov razvoj v smeri postopnega osvajanja avtonomnosti, je premočna ali fiksirana simbioza takšna motnja, v kateri mati tesno drži otroka v simbiozi in s tem blokira njegov razvoj.

Tipičen primer za fiksirano simbiozo je preveč zaščitniška mati, ki ne pusti otroku, da se loči od nje ali druge osebe, kateri mati naloži nalogo kontrole in zaščite njenega otroka. Takšna mati otroku prepoveduje različne normalne aktivnosti, ker v njih vidi različne nevarnosti.

Ko se otrok prilagodi takšnemu odnosu, lahko odraste v osebo z diagnozo pasivno-odvisne osebnosti. Ta oseba je pasivna, ker se boji sveta, ki jo obkroža in odstopi od kakršnekoli aktivnosti. Ker si sama ne upa v svet, išče okrog sebe kakšno močno osebnost, ki bo skrbela zanjo in bo od nje odvisna. Tako ponovno vzpostavi simbiotičen odnos.

Fiksirana simbioza je problem mater, ki imajo sindrom popolne matere in ki »preveč« ljubijo. Problem je v enačenju ljubezni in zaskrbljenosti, iz česar sklepajo, da če ljubi, tudi skrbi, in bolj ko ljubi, bolj skrbi, ter analogno mati, ki ne skrbi, tudi ne ljubi in nikakor ne more biti dobra mati. Prevarovanje je pogosto značilno za matere, ki so iz kateregakoli razloga zaskrbljene za otrokovo življenje – ali so otroka dobile pozno ali po več neuspelih poskusih nosečnosti, imajo občutek krivde, ker so želele splaviti, ali je bil otrok v prvih letih zelo bolan, so vraževerne, da če bodo nehale skrbeti, se bo otroku zgodila kakšna katastrofa in podobno.

Nezavedne prepovedi, ki jih te matere sporočajo svojim otrokom, so v prvi vrsti prepoved na sposobnost »Ne!«, prepoved fizičnega zdravja »Ne bodi zdrav!«, prepoved odraščanja »Ne odrasti!« in prepoved separacije »Ne me zapustiti!«

PATOLOGIJA SIMBIOZE: INVERZNA SIMBIOZA

V normalni razvojni simbiozi je mati ta, ki kot odrasla oseba skrbi za otroka in zadovoljuje njegove potrebe. Ko pa je situacija obrnjena, tako da majhen otrok skrbi o materi in zadovoljuje njene potrebe ali potrebe drugih odraslih, govorimo o inverzni simbiozi.

Inverzna simbioza nastane, kadar mati ali kdo od skrbnikov pričakuje od otroka, da skrbi zanjo. Ker gre za zadovoljevanje materinih psiholoških potreb – potreb materinega notranjega otroka, se inverzna simbioza najpogosteje vzpostavi na subtilni psihološki ravni komunikacije. Mati vstopa v odnos z otrokom z otroškimi pričakovanji in pričakuje, da bi poskrbel za njene potrebe. Tako obstajata dve simbiotični membrani: normalna razvojna simbioza na socialni ravni (mati skrbi za fiziološke potrebe otroka) in inverzna simbioza na psihološki ravni (otrok skrbi za čustvene potrebe matere). To so oblike najbolj odvisnih odnosov.

To se lahko nanaša na sledeče situacije:

·         ko je mati sebi rodila »igračko«, od katere pričakuje, do jo razveseljuje in zabava ter nikakor ne sme odrasti,

·         ko je mati osamljena in je sebi rodila svojega malega zaščitnika ali svojo malo prijateljico,

·         ko mati sebe doživlja kot osebo, ki ni uspela v življenju in to pričakuje od otroka, da doseže uspeh, ki bo njenemu življenju dal smisel.

Glavni problem je v tem, da starš oblikuje otroka v skladu s svojimi egoističnimi zahtevami.

Inverzna simbioza je pogosta v družinah z enim staršem, v katerih starš zavestno ali nezavedno pričakuje od svojega odraslega otroka, da mu ostane lojalen in skrbi zanj v starosti in zanemarja svojo sekundarno družino – partnerja in otroka. Glavne strategije čustvenega izsiljevanja so poskusi izzivanja občutkov krivde, dolžnosti in hvaležnosti.

Glavni problem oseb, ki so odrasle v inverzni simbiozi, je, da so pretirano vezane na svoje starše. Te osebe lahko pogosto delujejo zelo odraslo in odgovorno, tako da se problem pojavlja na skrivnem psihološkem nivoju. Tipično je, da v svojem intimnem življenju nimajo partnerjev ali imajo partnerje, ki jim ne pomenijo toliko kot njihov starš, s katerim so v simbiozi. Če vzpostavijo trdno vez z neko osebo, potem je to praviloma ponovno simbioza.

IZKLJUČITEV OČETOVEGA EGO STANJA OTROKA

Podobno kot mati je tudi moški pripravljen na očetovstvo, ko je pripravljen, da se za določen čas odreče potrebam svojega notranjega otroka.

V nasprotnem primeru se zgodi podobno kot pri infantilni materi: s svojim sinom ali hčerjo vzpostavi ambivalenten odnos, po eni strani ljubi otroka, iz drugega dela osebnosti pa razvije sovražen odnos do otroka, ker ga vidi kot brata ali sestro, s katerim tekmuje za ljubezen žene - matere. Pri takšni dinamiki govorimo o sindromu infantilnega očeta. V tem primeru se lahko zgodi, da mora mati skrbeti za dva »otroka«, za svojega pravega otroka in ego stanje otroka svojega partnerja, ki je ljubosumen na njeno ljubezen do otroka.

Analogno sindromu »popolne matere« obstaja tudi sindrom »popolnega očeta«. Takšen oče postane po rojstvu otroka preveč odgovoren in preveč skrben oče.

Oče naj bi za določen čas izključil svoje potrebe in skrbel za potrebe matere, ki se posveča otroku (Milivojević, 2004).

Vrednost ali kvarnost vzgoje označuje predvsem to, ali je odnos usmerjen k otroku ali k tistemu, ki vzgaja. Lahko bi tudi rekli, da gre za vprašanje, ali je vzgoja naravnana na otrokove potrebe in razvoj ali na potrebe tistega, ki vzgaja. Neprimerna je tista vzgoja, ki preveč izhaja iz nekdaj nepotešenih otroških potreb staršev (Praper, 1995).

 

8 KRIZA MORALNIH VREDNOT IN ATEIZEM

Sodobna potrošniška in storilnostno naravnana družba vzpodbuja vrednote, ki človeka oddaljujejo od zadovoljujočih medsebojnih odnosov in s tem od sreče. Vzpodbuja se hedonizem, tekmovalnost in uspeh, ki se meri z družbenim statusom, oblastjo in materialnim blagostanjem. Nagon po moči in napredku nas je potegnil v svoj vrtinec.

Gre za usodno zamenjavo vrednot: življenjskega standarda s smislom življenja in užitka s srečo (Divjak, 1996).

Poudarjajo se vrednote individualnosti, različnosti, drugačnosti, pluralnosti in svobodne izbire. Tradicionalne vrednote so sprejete kot zastarele in toge. Tako se vzpodbuja svoboda, vendar pogosto na račun odgovornosti.

Spregledali smo, da se sreča skriva v drugih vrednotah. Da prava in dolgoročno osrečujoča moč izhaja iz povezanosti in sodelovanja med ljudmi. Da je skrb za druge in za dober odnos tudi skrb zase in na ta način lahko premagamo protislovje med potrebo po moči in ljubezni. Z zlorabo moči ljubezen uničimo. A tega se zavedamo ponavadi prepozno, ker se ob tešenju potrebe po moči dobro počutimo (Glasser, 1998).

Vloga cerkve in vere, ki postavlja vrednote družine in skrbi za sočloveka na sam vrh v hierarhiji vrednot, je v primerjavi s preteklostjo majhna. Že seznam desetih božjih zapovedi, ki ga vsebuje stara zaveza Svetega pisma, je kodeks odnosov do sočloveka, ki vsebuje osnovna privila etike, ki bi morala biti aktualna tudi danes (Globokar, 2003).

Tako pa ateizem vzpodbuja človeka, da si lestvico vrednot in usmeritev določa sam. Na vrh si zato pogosto postavi poklicni uspeh, svobodo in moč, še prepogosto celo na račun poštenja.

Družina in otroci pa nimajo potrebnega mesta. Zgled, ki ga ima s tem današnja mladina, je uničujoč.

Seveda ne smemo pozabiti vloge medijev. Poročanje o nasilju je preplavilo medijsko sceno. Najhuje pri tem je, da je največ nasilja v filmih, na televiziji in računalniku. To so mediji, ki imajo največji vpliv in ki najbolj spodbujajo k posnemanju. Povsem gotovo je, da opazovanje nasilja vzpodbuja agresivnost. Žal je v medijih veliko več modelov agresivnosti kot pa prosocialnega obnašanja, npr. altruizma. Otroci presedijo v povprečju dve uri na dan pred televizijskim sprejemnikom in računalnikom, mnogi tudi več. In že otroški televizijski programi so skrajno agresivni, v povprečju nudijo 25 nasilniških prizorov na uro (Musek, 1995). Povečuje se tudi čas, ki ga preživljajo za računalnikom in internetom, ki je seveda glede vsebin neselektiven.

Raziskave kažejo, da imajo mladi dokaj fluidno in spremenljivo strukturo vrednostno-osebnih usmeritev. Razvijajo vrednote in odnos do njih v neločljivi zvezi z vsakdanjimi dejavnostmi, zlasti kot sestavinami svojega življenjskega stila (Ule, 1996).

Številni ne vidijo smisla, kar vzpodbuja zlorabo drog in spolnosti ter neodgovorno, egoistično življenje v smeri prekomernega iskanja užitkov brez odnosov.

 

9 SLABA OPREMLJENOST LJUDI Z ZNANJEM, POTREBNIM ZA OHRANJANJE OSREČUJOČIH ODNOSOV

Komunikacijske vzorce, vedenja in ravnanja, načine soočanja s konflikti in reševanje konfliktov se v največji meri naučimo v družini. Znanje o teh veščinah se nezavedno prenaša iz roda v rod in le s težavo jih zamenjamo z drugačnimi, pa čeprav mnogo obetavnejšimi.

Preveč uporabljamo kritiziranje in premalo pohvalo. Vsi ljudje hrepenimo po pozornosti, odnosu, kontaktu z nam pomembnimi osebami in priznanju. Če na primer otroka neprestano kritiziramo in mu govorimo, da ne pospravlja sobe, bo to sprejel kot del svoje identitete – jaz sem pač takšen, da ne pospravljam sobe, pa še pozornost dobi od starša, ker je ni pospravil. Mnogo obetavnejše se izkažejo pohvale pri vedenjih in ravnanjih, ki jih pri drugih želimo. Pogosto je že samo pohvala in pozornost na pozitivna vedenja in ravnanja ter popolna ignoranca neustreznih vedenj dovolj za spremembo, ki si jo tako želimo. To bi vsekakor morali upoštevati starši pri vzgoji svojih otrok, partnerji v medsebojni komunikaciji kot tudi šefi v komunikaciji s svojimi sodelavci.

Že od rojstva se trudimo kontrolirati našo okolico in pripraviti druge, da bodo zadovoljevali naše potrebe. Tukaj pa je tudi izvor naše nesreče. To univerzalno psihologijo, ki razdira medsebojne odnose, saj uničuje osebno svobodo, imenujemo psihologija zunanjega nadzora. To je poskus prisiliti nekoga, da naredi nekaj, kar noče. Ta nadzor in prisila je lahko rahla, kot je npr. neodobravajoč pogled, ali očitna, kot je grožnja s smrtjo.

Zavedati se moramo, če nekoga predolgo silimo v nekaj, prestopimo točko možne vrnitve. S to osebo si morda ne bomo nikoli več blizu. Tako si zapravimo odnos s partnerjem, z otroki … Ob pomanjkanju te bližine se začnejo nekateri otroci odpovedovati odnosom z ljudmi in nekega dne se za vedno podajo na iskanje užitka brez odnosa (droge, spolnost brez ljubezni, zloraba hrane, nasilje ...). Potrebno je razumeti razliko med iskanjem sreče v odnosu in iskanjem zadovoljstva brez odnosa – zato je tudi tako težko pomagati nesrečnim ljudem, ki iščejo zadovoljstvo in ne iščejo sreče, saj sami več ne poskušajo imeti odnosov.

Za vzpostavitev in ohranitev odnosov moramo prenehati izbirati prisilo, siljenje, kaznovanje, nagrajevanje, manipuliranje, ukazovanje, motiviranje, kritiziranje, valjenje krivde, pritoževanje, zbadanje, nadlegovanje, razvrščanje, zmerjanje ali umikanje in jih nadomestiti z izbiranjem skrbi, prisluha, podpore, pogajanj, spodbud, ljubezni, pomoči, zaupanja, sprejemanja, dobrodošlice in spoštovanja.

Pri težavah v odnosih so praviloma v konfliktu zadovoljevanje potreb po ljubezni in na drugi strani po moči in/ali svobodi, zabavi.

Otrok potrebuje učenje v obliki vzgleda, usmerjanja, vodenja in izkušenj, da se nauči uspešno zadovoljiti pogosto nasprotujoči si potrebi po avtonomiji (moči, svobodi) in povezanosti (ljubezni).                         

V družini naj bi dobil otrok možnost (predvsem od staršev, ki ga tega naučita), da razvije svojo temeljno sposobnost za ljubezen, ki ni samo čustvo in sreča, ampak tudi sposobnost imeti rad. Naučil naj bi se sposobnosti za konflikt, da ga začuti, se z njim sooči, da ga zna artikulirati, z njim živeti in se ga naučiti reševati. S tem pa razviti sposobnost za pogajanje in iskanje rešitev, ko nobeden ne izgubi (Glasser, 1998).

 

10 PREMAJHNA VZGOJNA VLOGA IZOBRAŽEVALNIH SISTEMOV

Vzgojni programi v šolah v skladu z mentaliteto moderne družbe pogosto spodbujajo čutne in materialne vrednote na račun moralnih, etičnih in duhovnih. Tehnični čut izrinja čut za človeka. Ljudje začenjajo marsikje jemati drug drugega brezosebno, kot stvar ali celo kot sredstvo. Permisivni pristopi z ohlapnimi in nejasnimi mejami, ki jih imajo nekatere šole glede nasilja, motenja pouka, neopravičenega izostajanja in drugih kršitev pravil pri otrocih jačajo neustrezne načine funkcioniranja in vedenja. V duhu takšne mentalitete in ideologije se zdi nasilje sprejemljiv način za uveljavljanje v življenju, posebno ker posameznik obenem pomanjkljivo oblikuje vrednote, ki bi temu nasprotovale.

Znanje o tem, kako pomembni so za srečno življenje zadovoljujoči medsebojni odnosi, še posebno v družini, kako te odnose vzpostaviti, ohraniti in razvijati ter ostale potrebne veščine za kvalitetno družinsko življenje in zadovoljujoče odnose nasploh, bi moral omogočiti in podati tudi izobraževalni sistemi v okviru obveznih izobraževalnih vsebin že od osnovne šole naprej (Marinček, 1998).

Izobraževalni sistemi izobražujejo predvsem za poklic, ne pa za življenje. Znanje in veščine, potrebne za zadovoljujoče odnose in srečno življenje, so gotovo pomembnejše od številnih na pamet naučenih podatkov, ki jih hitro pozabimo in jih praviloma v življenju tudi ne potrebujemo. 

Danes pa je to znanje na žalost v veliki meri še vedno omejeno na določene strokovne kroge.

  

SKLEPNE UGOTOVITVE

V delu sem na podlagi večletnih opazovanj in izkušenj pri lastnem svetovalnem delu z otroci, mladostniki in starši izpostavil ključne dejavnike vzgoje, ki neugodno vplivajo na vedenje in oblikovanje osebnosti otrok in mladostnikov. Dodal sem še vplive vzgojno-izobraževalnih inštitucij in druge družbene vplive, predvsem prevladujoče moralne norme in ideale, ki vzgojno neustrezno vplivajo na mlade ter posledično povzročajo disfunkcionalne medsebojne odnose v družini in širši skupnosti.

Ljudje se ne zavedajo dovolj pomembnosti osrečujočih odnosov ter so slabo opremljeni z znanjem, potrebnim za vzpostavljanje, ohranjanje in razvijanje dobrih medsebojnih odnosov. To znanje bi moralo biti posredovano tudi skozi vzgojno-izobraževalni sistem, ki pa pogosto pomanjkljivo opravlja celo svoje poslanstvo glede vzgoje. V okviru primarne in sekundarne preventive socialnega dela pa bi bilo potrebno ponuditi staršem kvalitetna brezplačna izobraževanja o vzgoji, komunikacijskih veščinah in reševanja konfliktov na nenasilen način, še posebno sedaj, ko je vsaka oblika nasilja kot vzgojnega sredstva kazniva, starši pa ne poznajo alternativnih vzgojnih pristopov.

Danes je gotovo izziv vzgoja za odgovornost z vzgledom in pristopi, ki ohranjajo dober odnos in spoštovanje med starši in otroki, učitelji in učenci ter vsemi ljudmi v človeški skupnosti.

Ravno tukaj lahko svetovalni delavci pri delu z ljudmi odigramo pomembno vlogo ter z lastnim vzgledom in strokovnim znanjem vzgajamo otroke, mladostnike in opremljamo starše in družine za učinkovitejšo in bolj osrečujoče sožitje.

 

Literatura:

 

- Čačinovič-Vogrinčič, G. (2004). Družina danes. Ljubljana: Glasilo mestne občine Ljubljana.

- Globokar, R. & Fajdiga, S. & Šverc, A. (2003). Za človeka gre. Ljubljana: Mohorjeva družba.

- Gostečnik, C. (1999). Srečal sem svojo družino. Ljubljana: Brat Frančišek in Frančiškanski družinski center.

- Gostečnik, C. & Pahole, M. & Ružič, M. (2000). Biti mladostnikom starši. Ljubljana: Brat Frančišek in Frančiškanski družinski center.

- Glasser, W. (2002). Nesrečni najstniki. Radovljica: Mca.

- Glasser, W. (1998 ). Teorija izbire. Nova psihologija osebne svobode. Radovljica: TOP.

- Kolborn, M. & Horalambus, M. (1999). Sociologija. Teme in pogledi. Ljubljana: DZS.  

- Lasch, C. (1992). Socializacija reprodukcije in zlom avtoritete. V: Bahovec, D. E. (ured.), Vzgoja med gospostvom in analizo. Ljubljana: Krt, str. 182-209.

- Levin-Landheer, P. (1982). TA and Developmental Theory; The Cycle of Development. Transactional Analysis Journal. Vol. 12, No. 2, April 1982.

- Marinček, A. (1998). Vzgoja za družino. Osebnostna vzgoja. Vzgoja za življenje. Celje: Cilion.

- Milivojević, Z. (2004). Materiali za izobraževanje v transakcijski analizi.

- Musek, J. (1995). Ljubezen, družina, vrednote. Ljubljana: Educy.

- Pantley, E. (2001). ABC odlične vzgoje. Zakladnica nasvetov za starše. Ljubljana: Mladinska knjiga.

- Praper, P. (1995). Tako majhen pa že nevozen!? Nova Gorica: Educa.

- Praprotnik, T. (1999). Ideološki mehanizmi produkcije identitet. Ljubljana: ISH, ŠOU.

- Shapiro, L. (2003). Ščepec preventive. Kako preprečimo težave, preden se sploh pojavijo. Ljubljana: Mladinska knjiga.

- Ule, M. & Rener, T. & Mencin Čeplak, M. & Tindar, B. (2000). Socialna ranljivost mladih. Aristej.

- Ule, M. (1996). Mladina v devetdesetih. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.

- Zalokar-Divjak, Z. (1996). Vzgoja JE...NI znanost. Ljubljana: Educy.

- Žgavc, D. (2000). Sodobna vzgoja I. Ljubljana: Vrem.

- Žorž, B. (2002). Razvajenost, rak sodobne vzgoje. Celje: Mohorjeva družba.

- Žvelc, G. (2006). Zapiski predavanj integrativne transakcijske analize.

 

 


 

[1] Odpisovanje je intrapsihični mehanizem, s katerim oseba minimalizira ali ignorira nek aspekt sebe, drugih ali situacije. Gre za nezavedno ignoriranje informacij, ki so potrebne za rešitev problema. Vsako odpisovanje spremlja precenjevanje nekega aspekta realnosti.

 

 

 

Zdravje s Calivito