ZDRAVJEZDRAVJE E-KNJIGEZDRAVJE PREHRANAZDRAVJE ODNOSIZDRAVJE VZGOJATERAPIJE ZDRAVJEZDRAVJE DUHOVNOST

MODEL EGO STANJ

Ego sestavljajo ego stanje Otroka, Odraslega in Starša.

Otrok –  Kadar se vedem, razmišljam in občutim, kot takrat ko sem bil še otrok,  sem v ego stanju Otroka. To je arhaični ego iz prejšnje razvoje faze, ki zajema fiksirane potrebe, čustva in zaključke.

Odrasli – V ego stanju Odraslega sem, kadar se vedem, mislim in čutim v skladu s starostjo in dogajanjem tukaj in sedaj. Gre za neposredne odzive na dogodke okoli mene tukaj in zdaj, kjer uporabljam vse svoje sposobnosti in vire informacij, ki jih imam kot odrasla oseba.

Starš – Kadar se vedem, razmišljam in občutim na načine, ki sem jih povzel od staršev ali starševskih figur, rečemo, da sem v ego stanju Starša. Ta zajema ponotranjena stališča, čustva, vedenje in obrambe od pomembnih drugih oseb.

Ego stanje Starša in Otroka sta odmev preteklosti. V Otroku ponavljam vedenja, misli in občutke iz otroštva. V Staršu ponavljam vedenja, misli in občutke, ki sem jih kopiral v preteklosti od staršev in starševskih figur. Le kadar sem v Odraslem se odzivam na situacijo tukaj in zdaj z vsemi svojimi sposobnostmi in viri informacij, ki jih imam kot odrasla oseba.

Za zdravo in uravnovešeno osebnost potrebujemo vsa tri ego stanja. Odraslega potrebujemo za reševanje problemov tukaj in sedaj, saj nam omogoča, da se učinkovito in kompetentno spoprimemo z življenjem. Da se počutimo udobno v družbi, potrebujemo zbir pravil, ki jih nosimo v svojem ego stanju Starša. V svojem ego stanju Otroka pa imamo dostop do spontanosti in kreativnosti, ki smo jo uživali v otroštvu.

V TA praksi pogosto enostavno rečemo, da sem v Otroku, Odraslem ali Staršu. Vsa tri ego stanja skupaj sestavljajo tri-delni model ego stanj, ki predstavljaje samo jedro TA teorije. Običajno je prikazan kot v sliki 2.1.

 

 

Ego stanje Starš

Vedenja, misli in občutki povzeti od staršev in starševskih figur.

 

Ego stanje Odrasli                                                                   Vedenja, misli in občutki, ki so neposreden odziv na dogajanje tukaj in zdaj.

 

Ego stanje Otrok                                                                                 Vedenja, misli in občutki, ki jih ponavljamo iz otroštva.

 

               

 

 

Slika 2.1. Model ego stanj – strukturalni model prvega reda

 

Enostavna verzija diagrama, v katerem krogi niso še podrobneje razčlenjeni se imenuje strukturalni model prvega reda. Bolj podroben strukturalni model drugega reda bomo spoznali v kasnejših poglavjih.

 

 

Primeri prehajanj med ego stanji

 

Ana vozi avto po prometni cesti. Opazuje položaj in hitrost avtomobila, kot tudi druga vozila in udeležence v prometu. Opazuje prometne označbe in prilagaja vožnjo dani situaciji. Kontrolira svoj avto glede na situacijo tukaj in zdaj. Je v svojem ego stanju Odraslega.

Nenedoma ostro pred njo zavije voznik drugega avtomobila. Za trenutek se Ana prestraši, da se bo zaletela. Zavre in v vzratnem ogledalu opazuje, če je voznik za njo ustrezno reagiral. Še vedno je v svojem ego stanju Odraslega. Njen strah, pred nevarnostjo je ustrezen odziv na situacijo tukaj in zdaj, da lahko njeno telo reagira hitreje.

Ko je nevarnost mimo Ana zmaje z glavo in naredi grimaso neodobravanja. Obrne se k sopotniku in reče: “Takšnim voznikom ne bi smeli dati vozniškega dovoljenja!” V tem trenutku je Ana prešla v svoje ego stanje Starša. Ko je bila otrok je pogosto sedela zraven očeta, ko je vozil in ga opazovala, da je izkazoval svoje neodobravanje pri napakah drugih voznikov, tako da je zmajeval z glavo in delal grimase neodobravanja, podobno kot je pravkar storila Ana.

Čez nekaj časa pripelje Ana do službe in zaradi gostega prometa zamuja na pomemben sestanek z njenim šefom. Srce ji začne hitreje utripati in za trenutek postane panična. Roko dvigne pred usta in razširi oči.  Sedaj je Ana prešla v svoje ego stanje Otroka. Prišla je v kontakt s svojimi spomini, ko je zamujala v šolo in se je bala možnih kazni od učitelja. Njen občutek panike je odziv na stare spomine in ni v zvezi s tem kar se lahko zgodi v tej odrasli situaciji.

V tem trenutku se Ana ni zavedala, da je podoživljala občutke iz otroštva.

Čez nekaj trenutkov začne Ana razmišljati, da se nima česa bati, saj je njen šef razumen človek in bo razumel, zakaj je zamudila. Zamudo pa lahko nadoknadi tudi tako, da se odpove kavici, ki jo pijejo vedno pred sestankom. Tako je Ana nazaj v svojem ego stanju Odraslega. Se sprosti in se nasmehne.

Na pirmeru vidimo, da kadar smo v občutenju in doživljanju določenega ego stanja, tudi kažemo vedenja, ki to ego stanje definirajo (npr. grimasa neodobravanja – Starš, oziroma roka pred usti z razširjenimi očmi – Otrok)

 

 

EGO STANJA V PRIMERJAVI S SUPEREGOM, EGOM IN IDOM

 

Najpomembnejša razlika med Bernevim modelom ego stanj in Freudovimi tremi osebnostnimi strukturami superegom, egom in idom je, da so Starš, Odrasli in Otrok definirani s termini vedenj, ki jih lahko opazujemo v nasprotju z superegom, egom in idom, ki so v celoti teoretični kocepti. Nadalje so ego stanja povezana z osebami s specifičnimi identitetami, medtem ko so Freudove osebnostne strukture posplošene. Na primer, ko je oseba v svojem ego stanju Starša, ne uporablja le splošno razširjena starševskega vedenja, ampak ponavlja vedenja, občutke in misli svojih staršev ali starševskih figur.

Vsako ego stanje vsebuje vplive superega, ega in ida. Berne je poudaril, da na primer, ko je oseba v ego stanju Starša ponavlja celostno starševsko vedenje, vključno z prepovedmi, racionalzacijami, impulzi...

Freudov model in model ego stanj nista enaka, niti kontradiktorna, sta enostavno različna modela razlage osebnosti.

 

 

FUNKCIONALNA  ANALIZA EGO STANJ

 Strukturalni model nam pokaže vsebino - kaj je v vsakem ego stanju. Funkcionalni model pa nam pokaže proces - kako jih uporabljamo.

 

 

 

Kontrolirujoči;

nadzorujoči starš

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Prilagojeni otrok

 

  

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Negujoči starš

 

 

Odrasli

 

                                                                                         Svobodni otrok

 

 

 

Slika 3.1.: Funkcionalna analiza ego stanj – funkcionalni model

 

 

Prilagojen Otrok in Svoboden Otrok

 

Že zelo zgodaj v otroštvu smo na primer ugotovili, da nas ima mama raje, če se smejimo in nas ne mara, če se jočemo ali če smo jezni, torej smo se v prisotnosti mame večino časa smejali. Pri očetu pa smo videli, da nas ima raje, če smo tiho, zato smo se tako tudi vedli v njegovi bližini.

Sedaj kot odrasli pogosto ponavljamo ta vedenja, za katera smo se odločili v otroštvu, da smo ugajali staršem. Kadar se tako vedemo, pravimo, da smo v Prilagojenem Otroku svojega Otroškega ego stanja.

Ob drugih priložnostih smo se upirali tem pravilom in pričakovanjem staršev. In samo, da bi staršem pokazali, smo delali ravno kontra njihovim pričakovanjem. Občutili smo skrito zadovoljstvo, ko smo jim pokazali, da nas ne morejo prisiliti, da naprimer pojemo zadnji krompirček iz krožnika. Ko smo odrasli, se morda še vedno občasno vedemo uporniško, ne da bi se tega zavedali. Ko nam šef da težko nalogo, morda občutimo skrito zadovoljstvo v smislu “ti bom že pokazal”in mu povemo, da je nismo mogli narediti do predvidenega roka. Ko smo aktivni v takšni obliki uporništva, se še vedno odzivamo na pravila iz otroštva, torej smo še vedno v Prilagojenem Otroku. Starejši avtorji so uporništvo imenovali kot samostojno ego stanje – Uporniški Otrok.

Občasno pa smo se v otroštvu vedli neodvisno od starševskih pritiskov. Na primer, ko smo se igrali in prebirali slikanice, risali po svoji želji, jokali ko smo bili žalostni...

Ko smo v Otroškem ego stanju kot odrasle osebe, se včasih še vedno vedemo na te necenzurirane otroške načine in takrat smo v Svobodnem Otroku.

V funkcionalnem modelu je ego stanje Otroka razdeljeno na Prilagojenega Otroka in na Svobodnega Otroka.

 

 

Pozitivni in negativni Prilagojeni Otrok:

 

Kot odrasli smo veliko časa v Prilagojenem otroku. Sledimo tisočim pravilom kako živeti in biti sprejeti v svetu. Pri vsakodnevnih opravilih o njih ne razmišljamo zavestno preden jim sledimo.  Ko prečkam cesto pogledam desno in levo, kot so od mene zahtevali starši in učitelji. Za mizo rečem prosim, če želim, da mi kdo poda kakšno jed. Če kot otrok tega nisem storil sem bil kregan in trajalo je dalj časa predno sem dobil želeno. Ko se vedemo na ta način prihranimo ogromno mentalne energije, saj jih počnemo avtomatično. Ko uporabljamo te produktivne načine vedenja rečemo, da smo v Pozitivnem Prilagojenem Otroku ali OK Prilagojenem Otroku.

Nasprotno rečemo, da smo v Negativnem Prilagojenem Otroku, kadar ponavljamo vedenja iz otroštva, ki niso več primerna za situacije tukaj in sedaj, ko smo odrasli. Naučili smo se, da kot otroci pridobimo pozornost od staršev, če smo se kujali in kazali slabo voljo. Tudi kot odrasli se občasno še kujamo, v upanju, da bomo dobili, kar želimo. Ko tako ravnamo, ignoriramo možnost, da enostavno naravnost prosimo za to kar želimo.

Morda pa smo se kot otroci odločili, da se ni varno nastopati pred ljudmi. Morda nas je mati udarila, ali pa so se sošolci norčevali, ko smo recitirali pred razredom. Kot odraslim nam je nerodno govoriti v javnosti, postanemo rdeči in se tresemo in menimo, da nismo dobri govorniki. V resnici pa smo v celoti zmožni govoriti in situacija v resnici za nas ne predstavlja rizika.

 

 

Pozitivni in negativni Svobodni Otrok

 

Vedenje Svobodnega Otroka se lahko označi kot pozitivno - OK ali negativno ne-OK. Da smo v Svobodnem Otroku pomeni, da se udejstvujemo v vedenjih iz svojega otroštva, ko nismo bili pozorni na starševska pravila in omejitve.

Na primer, če smo se kot otroci odločili, da se bomo prilagodili staršem tako, da ne bomo nikoli kazali svoje jeze, morda kot odrasli še vedno sledimo isti strategiji. Ko potlačujemo svojo jezo smo lahko posledično potrti ali depresivni. V terapiji se na primer odločimo pokazati, kako jezni v resnici smo in z udarci po blazini necenzorirano sprostimo svojo potlačeno energijo Svobodnega Otroka. Po tem najverjetneje ugotovimo, da se počutimo bolj sproščeno in olajšano.  Podobno številni odrasli potlačujemo občutke žalosti, strahu ali želje po telesnem kontaktu. Ko izrazimo te občutke v varnem okolju se udejstvujemo v Pozitivnem Svobodnem Otroku.

Ob drugih priložnostih pa so vedenja Svobodnega Otroka razvidno negativna. Če glasno rigamo na formalni zabavi, zadovoljujemo svoje necenzurarane potrebe Otroka. Vendar so socialne posledice za nas bolj neugodne. V bolj ekstremnih primerih se npr. udejstvujemo v vedenju Negativnega Svobodnega Otroka, ko divjamo z motorjem po prometni cesti in ogrožamo svoje življenje in življenje drugih.

 

 

Nadzorujoči in Negujoči Starš

 

V otroštvu so nam starši govorili, kaj naj storimo in česa ne, so nas kontrolirali ali kritizirali. “Pojdi v posteljo! Ne tekaj po cesti! To je pametno, neumno, smešno, dobro, poredno, pošteno, nepošteno...” Ko se vedemo na načine, ki kopirajo naše staršev v teh vlogah, rečemo da smo v Nadzorujočem Staršu, ki ga nekateri avtorji imenujejo tudi Kritični Starš.

Ob drugih priložnostih so nam starši izkazovali skrb in nego. Mati nas je cartala, oče nam je bral pravljice za lahko noč. Ko smo padli in si poškodovali koleno, so nas oskrbeli. Ko ponavljamo vedenja, ki so jih starši izkazovali, ko so nas negovali, rečemo, da smo v Negujočem Staršu.

 

Pozitivni in negativni Nadzorujoči in Negujoči Starš

V Pozitivnem Nadzorujočem Staršu smo, kadar so naša navodila drugim z namenom zaščite ali izboljanja stanja. Ko zdravnik reče pacientu: “Prenehajte s kajenjem, to je za vas slabo,” morda ponavlja zapovedi, ki jih je dobil od svojih staršev, ko je odraščal.

Negativni Nadzorujoči Starš označuje Strševka vedenja, ki odpisujejo sposobnosti druge osebe. Šef, ki zavpije na na tajnico:”Ponovno ste naredili narobe!” lahko ponavlja geste in ton nervoznega učitelja, ki mu je govoril enako, ko je bil star sedem let.

Pozitivni Negujoči Starš izkazuje iskreno skrb za drugo osebo. Negativni Negujoči Starš pa nudi pomoč iz vzvišene pozicije in odpusuje sposobnosti druge osebe.

Vedenje iz Pozitivnega Negujočega Starša je lahko ponudba sodelavcu: “Želiš pomoč pri tej zadevi? Če želiš, mi sporoči.” Na podobnem primeru bi iz Negativnega Negujočega Starša prišli do sodelavca, prevzeli njegovo delo in jo končali namesto njega. Tudi preveč zaščitniški straši so dober primer delovnja iz Negativnega Negujočega Starša.

 

Egogrami

Kako pomembni so navedeni deli funkcionalnih ego stanj v naši osebnosti, lahko prikažemo z egogramom, katerega je predlagal Jack Dusay.

Vpišemo kratice petih glavnih funkcionalnih ego stanj. Npr. KS – kritični starš in tako naprej.

 

  KS

NS

O

SO

PO

 

Vsakemu ego stanju nato vrišemo navpični stolpec, katerega višina prikazuje, koliko časa preživimo v vsakem ego stanju. Pričnemo pri tistem, za katerega menimo, da preživimo v njem največ časa, nato nadaljujemo s tistim ego stanjem, v katerem menimo, da preživimo najmanj časa. Nato doplnimo še ostale tri stolpce. Natančna višina stolpcev ni pomembna, pomembna je relativna višina glede na ostale stolpce.

Narisan je en primer egograma, lahko pa narišete tudi svojega.

 

 

 

Jack Dusay je predlagal hipotezo konstantnosti, kar pomeni, da ko določenemu ego stanju naraste intenziteta, se drugim zmanjša. Kljub preobratu v psihični energiji ostane celotna količina energije enaka.

Spremembo v egogramu lahko dosežemo z zavestnim hotenjem, da bomo določene dele ego stanj ojačali. Ob tem se ostali deli ego stanj zmanjšajo. 

Na primer, želimo, da bili več v Negujočem Staršu kot v Kritičnem Staršu. Ko začnemo prakticirati vedenja, ki so značilna za Negujočega Starša smo s tem avtomatično manj v Kritičnem Staršu.

 

 PSIHOTERAPIJA - TERAPEVTI

Zdravljenje s Svetlobo in psihoterapevtsko svetovanje. Poceni in kvalitetno lektoriranje diplomskih nalog. Pri lektoriranju brezplačen prevod povzetka diplomske naloge. MMS – čudežni mineral