ZDRAVJEZDRAVJE E-KNJIGEZDRAVJE PREHRANAZDRAVJE ODNOSIZDRAVJE VZGOJATERAPIJE ZDRAVJEZDRAVJE DUHOVNOST

TRANSFER IN KONTRATRANSFER

 

TRANSFER

 

Zadnjih devetdeset let si psihoterapevti prizadevajo razmejiti transakcije, ki so v celoti odziv na trenutno situacijo (skladni s trenutno realno situacijo) in na transakcije, ki so odraz arhaičnih odnosnih konfliktov (neskaldni s trenutno situacijo).

Anna O., Breuer in Freud so najprej smatrali transfer kot odpor pacienta pred razkritjem potlačenih travm iz otroštva.

Freudova opredelitev transferja je, da klient prenese zgodnje emocionalne izkušnje s pomembnimi osebami na odnos s psihoterapevtom – terapevta pacient torej doživlja kot osebo iz preteklosti: npr. kot je doživljal svojega starša.

V kasnejših letih sta Freud in kasneje tudi Anna Freud zastopala stališče, da so projekcije v transferju eksternalizacija instinktivnih drajverjev (gonov, nagonov?), ki služijo kot obramba pred zavedanjem teh specifičnih bioloških gonov.

Objektno relacijski teoretiki opisujejo transfer kot pacientov poskus oživitve temeljnih potreb po objektih (osebah in stvareh - plišaste igrače, hrana...), ki niso bile zadovoljene v procesu razvoja.

Kohut (1971) je razločeval dva tipa transferja – prvi temelji na instinktivnih gonih in drugi predstavlja nezadovoljene zgodnje razvojne potrebe, kot so: dobiti priznanje, pohvalo, potrditev, odziv – zrcaljenje in posnemanje. Cilj terapevta je delo s transferjem z namenom zaključiti prekinjen – zaustavljen razvojni proces.

Anna Ornstein (1989) je zastopala stališče, da vsebuje transfer veliko elementov iz preteklosti, ampak ne vsebuje le arhaičnih reakcij, temveč tudi odziv tukaj in zdaj – v skladu z dano situacijo na vedenje terapevta. Tudi Baker (1982) je mnenja, da vsebuje transfer tako elemente realnega odnosa med pacientom in terapevtom, kot tudi bolj iracionalne komponente prejecirane in ekstrenalizirane iz pacientove zgodovine.

Greenson (1967) je opisoval dva odnosa, ki ju ne gre zamenjevati s transferjem in sicer delovno alianso in realen odnos – oba sta nearhaična in vključujeta pacientov razumni ego.

Po transakcijski analizi obstajata dva tipa transferja:

a) transfer poteka tako, da klient reagira iz svojega „otroka“ in projecira vsebine „starša“ na terapevta. Transfer ima lahko obliko otroških vlog: popustljivost (voljnost, uslužnost), predrznost (nesramnost) - uporništno (neposlušnost),

b) klient reagira iz „starša“ in prenese del svojega „otroka“ na terapevta. Primer: kadar klient pretirano skrbi za počutje terapevta – ne zmore pa skrbeti zase; za svojega „otroka“. Starševske vloge: tolažilen (olajševalen), kontrolirujoč (vodilen, oblasten).

 

Razumevanje transferja po intergrativni intrapsihični prespektivi v transkakcijski anlalizi:

Na transfer lahko gledamo kot:

  1. sredstvo s katerim nam pacient demonstrira njegovo preteklost, razvojne potrebe, ki so bile zatrte in obrambe, ki so bile aktivirane zaradi kompenzacije?,
  2. odpor do polnega spominjanja in paradoksalno: nezavedna uprizoritev otroških izkušenj,
  3. izraz intrapsihičnega konflikta in želje, da doseže intimnost v odnosih,
  4. izraz univerzalne psihološke težnje po organizaciji izkušenj in oblikovanja smisla.

 

Kaj nam sporoča transfer:

  1. Govori nam pomemebno zgodbo o odnosih iz preteklosti – kakne odnose je imel klient z njemu pomembnimi osebami.
  2. Repeated relationship: Klient pričakuje ponovitev odnosov – torej klient „sili“ drugo osebo, da bo reagirala tako, kot je bil vajen.
  3. Needed realtionship: Kljub temu, da pričakuje, da se bo ponovila ista negativna stvar v odnosu, vendar upa, da bo tokrat nekaj novega – da bi prišlo do reparacije.
  4. Transfer pomeni osmišljanje odnosa – on je takšen, čeprav ga ne poznamo – takšno prepričanje nastane zaradi težnje (potrebe) po organizaciji, stukturi, smislu (structural hunger).

 

 

                 

KONTRATRANSFER

 

Po klasični psihoanalizi kontratransfer predstavlja nepredelane vsebine terapevta (slepa pega pri terapevtu), ki negativno vpliva na terapijo.

Sodobna razlaga: pa označuje za kontratransfer katerokoli emocionalno reakcijo terapevta na klienta. Lahko gre za nepredelane vsebine terapevta ali za čutenje nečesa kar je v klientu – kar se dogaja v njem. Zato lahko terapevt tudi čuti, kar so npr. klientovi starši delali ali čutili do klienta.

 

DELO S TRANSFERJEM

 

Psihoterapija trasferja se začne, ko terapevt poskuša pogledati v nezavedni pomen tega, kar je pacient rekel ali ni rekel oz. njegovega vedenja. Terapevtsko delo v transfernem odnosu zajema omogočanje priložnosti  klientu, da podoživi v sedanjosti s terapevtom emocije, konflikte in odnosna hrepenenja iz preteklosti. Občutki morajo biti podoživeti in izaženi v sedanjosti do terapevta. Terapevt postane žarišče za stara občutja in mora biti voljan odreagirati ne-obrambno in nuditi priznanje in uglašen empatičen, sočuten odziv. (Gill, 1982) S tem omogoča reparacijski odnos.

V terapiji naj bi terapevt pustil (dovolil), da se zgodi ta projekcija, nato pa omogočil nek nov odnos – izkušnjo drugačnega odnosa klientu: reparacijsko izkušnjo oziroma korektivno emocionalno izkušnjo, ki deluje kontra pacientovemu skriptu, njegovim prejšnjim izkušnjam.

Sodobnejše teorije pravijo, da vsaj v majhnem delu terapevt sokreira transfer: ima oziroma kaže nekatere lastnosti, kot jih je doživel pacient v preteklih odnosih. Ravno s priznavanjem naših (terapevtovih) napak pride do reparacije: da se terapevt opraviči, da se je zmotil.

 

Mnogi današnji terapevti verjamejo da je uspeh terapije povezan z uspešno obdelavo in ponovnim ovrednotenjem vzorcev odnosov, ki postanejo dostopni skozi analizo transfer-kontratransfer fenomena.

 

 

 

  PSIHOTERAPIJA - POMOČ: http://psihoterapija-svetovanje.com/

Zdravljenje s Svetlobo in psihoterapevtsko svetovanje. Poceni in kvalitetno lektoriranje diplomskih nalog. Pri lektoriranju brezplačen prevod povzetka diplomske naloge. MMS – čudežni mineral