Spletna stran uporablja piškotke. Z nadaljevanjem brskanja po naši strani se strinjate s pravili uporabe piškotkov.V redu

ZDRAVJEZDRAVJE E-KNJIGEZDRAVJE PREHRANAZDRAVJE ODNOSIZDRAVJE VZGOJATERAPIJE ZDRAVJEZDRAVJE DUHOVNOST     


 

PSIHOTERAPIJA, SVETOVANJE, PSIHOLOGIJA

REALITETNA TERAPIJA

POVZETKI IZ LITERATURE:

1. TEORIJA IZBIRE: NOVA PSIHOLOGIJA OSEBNE SVOBODE - DR. William Glasser

 

2. SEZNAM VPRAŠANJ, KI SO NAM LAHKO V POMOČ PRI UREJANJU ODNOSOV:

 PARTNERSKA TERAPIJA

 

3. MISELNI VZOREC AKSIOMOV TEORIJE IZBIRE

 

4. ŠTUDIJE PRIMEROV DELA Z MLADOSTNIKI - DR. GLASSER: NESREČNI NAJSTNIKI

 

GEŠTALTISTIČNI PRISTOP K DELU Z MLADIMI - RAZVAJENOST, RAK SODOBNE VZGOJE Bogdan Žorž (2002)

TRANSFORMATIONAL DIALOGUES - Fleming Funch: Priročnik z navodili praktičnih tehnik za svetovanje

 

PSIHOTERAPEVTI -  PSIHOTERAPIJA, PSIHOLOŠKO SVETOVANJE

 

INTEGRATIVNA TRANSAKCIJSKA ANALIZA:

1. Ključni pojmi transakcijske analize

2. Model ego stanj

3. Strukturalni model II. reda

3. Transfer in kontratransfer

4. Simbioza in patologija simbioze

 

PSIHOPATOLOGIJA:

1. Panična motnja in agorafobija - zdravljenje

2. Bipolarne motnje, depresija

DRUGA PSIHOLOŠKE TEMATIKE:

- obrambni mehanizmi

 

OSTALE PSIHOTERAPEVTSKE MODALITETE:

http://psihoterapija.lektura.si/

Zdravljenje z naravnimi prehrambenimi dodatki   Kvalitetno in poceni lektoriranje diplomskih nalog. Pri lektoriranju brezplačen prevod povzetka diplomske naloge.   MMS – čudežni mineral

1. TEORIJA IZBIRE: NOVA PSIHOLOGIJA OSEBNE SVOBODE - DR. William Glasser

 

Legenda: PZN (psihologija zunanjega nadzora), TI (teorija izbire), SK (svet kakovosti), RT (realitetna terapija), CV (celostno vedenje)

 

Teorija izbire (TI) človeka trmasto jemlje kot subjekt; samo posameznik je sam odgovoren za svoje vedenje in odnose z drugimi.

RT se v glavnem uporablja na treh področjih:

- svetovanju,

- na področju poučevanja,

- v vodenju (negospodovalno vodenje).

Za negospodovalno vodenje je na prvem mestu dober odnos, ki zadovoljuje potrebe vseh.

Wiliam Glasser se je psihoanalizi postavil po robu, ko je dal prvenstveni pomen dobrim odnosom in usmerjenostjo terapije v sedaj in naprej.

Izhodišče: S sedanjim vedenjem tešimo sedanje potrebe.

Svetovalec je odgovoren, kako sporoča, kako pove, svetovanec pa je odgovoren za lastno vedenje in dejanja.

Občutek krivde je čustveno stanje, s katerim si lahko zmanjšuješ frustracije in ne rabiš ničesar spreminjati – biti aktiven.

TI izhaja iz namenske vzročnosti – kam hoče priti subjekt (kakšen je njegov namen!), ne pa iz dejavne vzročnosti (je takšen, ker so ga starši tepli: akcija-reakcija, dražljaj-odziv, vzrok-posledica- SR) ali tvorne vzročnosti (hiperaktiven, MCD).

Vsako vedenje je namensko – je proakcija, ne reakcija. – Organizirano (npr. tihi tedni) ali reorganizirano (psihosomatika).

TI ne priznava zunanjih motivatorjev - vedenje je vedno želja subjekta.

Izhodišče: Svetovalec ne ve, kaj je za svetovanca dobro. Še posebej pri mladostnikih je pomembno, da mu pustimo samostojnost, da ima občutek izbire. Cel svet pa razmišlja: če bomo dobro zadeli (pritisnili na pravi gumb), bodo igrali (plesali), kot bomo hoteli. Zato je dandanes napačen tudi kriterij za učinkovitost: Če uspeš, si uspešen, če ne, pa nisi. Dejansko pa je uspeh, če si naredil najboljše, kar si znal in zmogel, ne pa rezultat!

Nikogar ne moreš rešiti, saj se subjekti sami odločajo in delujejo ter vzamejo od nas, kar želijo.

Človek deluje celostno: kako si deloval, razmišljal, čutil, in kaj se je dogajalo v telesu (fiziologija).

Svoje potrebe v glavnem zadovoljujemo v odnosu z drugimi ljudmi.

Dandanes je razširjeno potrošništvo odnosov – daj-dam. Tako vzgajamo svoje otroke. Rad te imam, dokler mi daješ – otroke bi morali čim prej aktivno vključiti v pomoč v družini (pospravljanje, čiščenje, gospodinjska opravila…), da se čuti potreben in tako razvija pripadnost in ljubezen. Kajti drugače vzgajamo egoista, praznega človeka, za katerega so osebe objekti za zadovoljevanje lastnih potreb, ne pa subjekti. Tudi odvisniki so »potrošniki«, ki iščejo bližnjice.

Ko nam kaj ne uspeva, so krivi drugi, ko pa nam uspeva, pripišemo zasluge sebi. Človek, ki ima nasprotna prepričanja kot TI, deluje po sistemu zunanjega nadzora ali psihologiji zunanje kontrole.

Napačna prepričanja dejavne vzročnosti:

Moje vedenje je odgovor na zunanje okoliščine, jaz lahko dosežem, da ti (z veseljem) tako ravnaš kot jaz želim, moje vedenje je dražljaj za tvoje vedenje in moje vedenje je odgovor na tvoje vedenje. Jaz sem odvisen od tega, kar ti počneš.

Potrebno se je nehati veseti kot suženj drugih ljudi – potrebno je prevzeti iniciativo zase.

Psihologija zunanje kontrole:

1. Ti pričakuješ od mene, da bom naredil nekaj, kar nisem pripravljen narediti.

2. Jaz pričakujem od tebe, da narediš nekaj, kar nisi pripravljen narediti.

3. Drug od drugega pričakujeva, kar nisva pripravljena narediti.

4. Jaz pričakujem od sebe, kar nisem pripravljen narediti.

7 škodljivih navad: grajanje, obtoževanje, pritoževanje, sitnarjenje, grožnje, kaznovanje in podkupovanje ljudi, da bi jih nadzorovali.

7 povezovalnih navad: skrbnost, zaupanje, poslušanje, podpiranje, prispevanje, prijateljstvo, spodbujanje.

Odnosi so nezadovoljujoči, ker uporabljamo psihologijo zunanje kontrole.

Svetovalec mora pri svetovancu prepoznati iz katerih prepričanj izhaja, kakšne izgovore ima, in katera vedenja uporablja.

Vprašati: Trpite že 20 let, hočete še 40, kaj sedaj narediti?

Uporabniku vrneš odgovornost. Prepričanje, da mu lahko pomagamo, moramo zamenjati z razumevanjem, da si lahko pomaga le sam. Na začetku ustvariti odnos in ugotavljati, koliko časa rabi, boljši odnos imamo, prej bo pripravljen tvegati. Tudi svetovanec mora najprej s njemu pomembnimi osebami vzpostaviti odnos, saj drugače ni v kondiciji za reševanje problema. Delati moramo v smeri, da ozavesti lasten svet kakovosti, da ve, kaj bi rad, ne pa le kaj drugi delajo. Vsa področje življenja je dobro, da imamo enakomerno zapolnjenadružinsko, poklicno in osebno. Pomembno je, da svetovanec ozavesti, kaj lahko realno pričakuje od svojega partnerja, ko to sprejme je lahko tudi pozitivno presenečen – drugače so pričakovanja previsoka – nerealna in jih partner nikoli ne doseže (preseže). Pomembno je v družini, da je partnerstvo pred starševstvom – to je infrastruktura. Partnerja morata biti enotna v zakonu, ne toliko v vzgoji.

Ne moreš kontrolirati drugih ljudi – ko to ugotoviš, dosežeš popolno kontrolo.

OSNOVNE POTREBE: preživetju, ljubezni, moči, zabavi, svobodi.

Tako kot ameba želi tudi človek svoje okolje prilagajati svojim potrebam, ga kontrolirati.

Vsak človek ima drugačen svet kakovosti (sličice, kaj je zanj dobro). Glede na lasten svet kakovosti (kaj mi želimo) se odločamo, kako bomo ravnali.Človek lahko neposredno vpliva predvsem na misli in dejanja na čustva in fiziologijo pa le posredno – se pa čustev in fiziologije bolj zaveda. Zato je RT usmerjena v misli in dejanja.

Stališče TI – to, kar naredim, je zame najboljša možna izbira.

Tudi užališ se sam zaradi pričakovanj v glavi (SK).

Sami smo 100 % odgovorni za graditev odnosa z drugimi.

Naše vedenje je proaktivno – z njim želimo doseči določen namen.

Prioritete potreb:

OČE:M, L, Z, S   MATI: L, M, Z, S  OTROCI IN BABICE: L, Z, S, M   ADOLESCENTI: M, S, Z , L! Zato mora imeti mladostnik možnost izbire (zaradi prioritete moči), drugače ne bo sodeloval.

Frustracija je razlika med SK in zunanjim svetom (zaznavo). Kaj sem si želel, kaj se je dogajalo – frustracija.

Svetovanec pogosto prenaša izbiro in odgovornost na strokovnjaka, mi pa moramo razmejiti: njegovo življenje - njegova odgovornost, moje življenje - moja odgovornost, svetovanec nima zadovoljenih potreb, praviloma imajo probleme z odnosi, uporablja nekatere izmed sedmih nesrečnih navad, prepričan je v psih. zunanje kontrole-motivacije, uporablja neučinkovita vedenja, ima občutek, da nima izbire, uporablja trpnike.

Vprašanja, ki jih postavljamo svetovancu:

Kaj bi vi naredili zase? Kako vi ravnate? Kako se odločate? Kaj drugi v njegovem ravnanju, vedenju vidi? – Pogledati na drugo stran – kako je njemu. Kaj dela v odnosu z drugim, kaj bi lahko. Pogledati njegov svet kakovosti in njemu pomembnih oseb. Bi lahko kaj vi spremenili? Ste prepustili odločitev drugemu? Nočete sodelovati? Želite tako naprej delati ali kaj spremeniti? Mu hočete olajšati odločitev?  Vam je do tega, kar vi hočete? Mu olajšujete to, kar ne želite? Na koncu svetovanec odloči, kako hoče! Od drugih se uči. Vi veste, kaj imajo drugi radi. Kaj bo posledica, če bo tako nadaljeval? Ne vem, kako bi vam to koristilo. Kaj pridobite, če tako ravnate? Kaj boste danes in sedaj naredili? Načrtuje le tisto, kar je od njega 100 % odvisno. Npr. Ne šla bova v kino, ampak povabil jo bom v kino. RT deluje na približevanju – je le hitrejša oblika približevanja. RT temelji na podobnem odnosu, kot je prijateljski - enakovreden, vendar je prijateljsko vedenje treba ločiti od prijateljstva.

Ljudje pridejo tja, kamor oni hočejo. Boljše je govoriti o izbiri kot o krivdi ali odgovornosti.

Pri RT se pogovarjamo o preteklosti le, če lahko izkušnje iz preteklosti pomagajo pri odločitvah sedaj.

Če ne trpimo zaradi posledic starosti, revščine ali bolezni, je večina težav posledica nezadovoljujočih medsebojnih odnosov.

Če živimo teorijo izbire, postanemo učinkovitejši, ker se posvetimo kakovosti informacij, ki jih dajemo drugim in ne sredstvom, s katerimi bi jih prisilili, da naše informacije upoštevajo.

To omogoča stalno rast kakovosti odnosov med zakoncema, starši in otrokom, učitelji, učenci, vodjo in delavci in ljudmi nasploh.

Zadovoljstvo lahko dobimo brez upoštevanja drugih, srečo pa le, če se znamo srečati z drugimi.

 

POTREBUJEMO NOVO PSIHOLOGIJO:

Teorija izbire pravi, da si izbiramo prav vse, vključno z nezadovoljstvom, ki ga občutimo. Drugi nas ne morejo niti onesrečiti niti osrečiti. Vse, kar nam drugi dajo, je le informacija, vendar nas ne more pripraviti do tega, da bi nekaj naredili ali občutili. Gre le v naše možgane, kjer jo obdelamo in nato odločimo, kaj bomo.

Seme naše nesreče je posejano zgodaj, ko se začnemo srečevati z ljudmi, ki so spoznali, kaj je dobro tudi na nas. Čutijo se poklicani prisiliti nas k tistemu, kar vedo, da je prav.

TI  je poskus odgovora na vprašanje: Kako naj si izborim pravico, da živim tako, kot hočem, a se še vedno dobro razumem z ljudmi, ki jih potrebujem?

To univerzalno psihologijo, ki razdira medsebojne odnose, saj uničuje osebno svobodo, imenujem psihologija zunanjega nadzora. Ta nadzor je lahko rahel, kot je to neodobravajoč pogled,  ali očiten kot grožnja s smrtjo. To je poskus prisiliti nas, da naredimo nekaj, kar nočemo narediti. Tega je toliko, da že verjamemo, da nas drugi prisilijo k počutju, v kakršnem smo, ali v tisto kar počnemo. Ta vera nam jemlje osebno svobodo, ki jo vsi potrebujemo in hočemo.

Predpostavka psihologije zunanjega nadzora sveta: Kaznuj ljudi, ki grešijo, da bodo delali tako, kot pravimo, da je prav, nato pa jih nagradi, da bodo nadaljevali kot hočemo. Predstavniki države, učitelji, vodstveni delavci idr, jo povsem podpirajo. Imamo jo celo za zdravo pamet, saj je z nami že tako dolgo. Vendar je uničujoča za medsebojne odnose.

TI pa je psihologija notranjega nadzora; razlaga zakaj in kako sprejemamo izbire, ki določajo našo življenjsko pot. Pri poskusih, kako v življenju uporabljati psihologijo notranjega nadzora se bomo stalno spraševali: »Ali me bo to, kar nameravam storiti, z ljudmi zbližalo ali razdvojilo?«

Terapevti bi lahko namesto sistemskega pristopa, ki uči kako najti način, po katerem bi družinski sistem deloval bolje za vse vpletene, uporabljali TI, ki uči vsakogar, ne le nesrečne, kako se bolje razumeti z ljudmi okoli nas.

Načini psihologije zunanjega nadzora:

1. Od nekoga pričakuješ nekaj, kar on noče narediti. Skušaš ga nekako prisiliti. »Ti me žalostiš, zato hočem, da se spremeniš.«

2. Nekdo drug te skuša prisilite k nečemu, česar nočeš.

3. Drug drugega sta hotela prisiliti v nekaj, kar ni hotel nobeden. V svoj SK vstaviš sliko, ki presega odnos in je že lastitev. Vsak lastitev je začetek propada odnosa.

4. Samega sebe skušaš prisiliti v nekaj, kar je boleče ali povsem nemogoče.

 

Le pri prijateljih praviloma ne uporabljamo PZN, ampak nezavedno uporabljamo TI.

Pri ostalih odnosih je pogosto prisotno lastništvo – lastimo si otroke, soproge, učence, zaposlene... in jih silimo, da delajo tako, kot hočemo mi.

Mnoge matere se zanašajo na PZN, da bi prisilile svoje otroke v občutke krivde. Vendar je tudi izbira občutka krivde – izbira. Uporaba in ponotranjenje TI nas občutka krivde osvobodi in izbiramo boljše odločitve.

Pogosto je to, da smo nesrečni, posledica našega obtoževanja drugih za našo nesrečo ali naših poskusov nadzorovati druge, čeprav nam to v bistvu škoduje.

Svojemu otroku je dobro povedati (PNN-TI), da ga ne bomo več kaznovali, da je vajin odnos pomembnejši od njegovih šolskih obveznosti in da bi radi z njim počeli tiste prijetne stvari, ki sta jih že nekoč. Njemu je jasno, da hočete, naj opravlja svoje šolske obveznosti; to ste že več kot nazorno pokazali. Nadaljnje ponavljanje enega in istega je povsem neproduktivno. Če se lahko zbližata, so možnosti, da bo zopet začel opravljati svoje šolske obveznosti in vse drugo, kar od njega pričakujete, veliko večje, kot pa če si ostaneta tujca.

Zavedati se moramo, da če nekoga predolgo silimo v nekaj, prestopimo točko možne vrnitve. S to osebo si morda ne bomo nikoli več blizu. Ob pomanjkanju te bližine se začno nekateri otroci odpovedovati odnosom z ljudmi in nekega dne se za vedno podajo na iskanje užitka brez odnosa (droge, sex brez ljubezni, zloraba hrane, nasilje...) Potrebno je razumeti razliko med iskanjem sreče v odnosu in iskanjem zadovoljstva brez odnosa – zato je tudi tako težko pomagati nesrečnim ljudem, ki iščejo zadovoljstvo in ne sreče, saj sami več ne poskušajo imeti odnosov.

Za vzpostavitev in ohranitev odnosov moramo prenehati izbirati prisilo, siljenje, kaznovanje, nagrajevanje, manipuliranje, ukazovanje, motiviranje, kritiziranje, valjenje krivde, pritoževanje, zbadanje, nadlegovanje, razvrščanje, zmerjanje ali umikanje in jih nadomestiti z izbiranjem skrbi, prisluha, podpore, pogajanj, spodbud, ljubezni, pomoči, zaupanja, sprejemanja, dobrodošlice in spoštovanja. Ti pojmi definirajo razliko med psihologijo zunanjega nadzora in teorijo izbire.

OSNOVNE POTREBE IN OBČUTKI

Ko se rodimo, jočemo in sitnarimo in to je naš način s katerim skušamo prisiliti mater, da bi poskrbela za nas. To nas uvede v doživljenjsko prakso poskusov nadzorovanja drugih.

Imamo predvsem fiziološko potrebo po PREŽIVETJU in štiri psihološke potrebe: po LJUBEZNI in PRIPADNOSTI, po MOČI, po SVOBODI in po ZABAVI.

Vse naše vedenje je vedno naša najboljša izbira tistega trenutka, ko izbiramo zadovoljujemo eno ali več od teh potreb.

Potreba po preživetju vključuje tudi reprodukcijo, potrebo po spolnosti. Svoje gene za preživetje lahko zadovoljujemo s spolnostjo brez ljubezni. Ko nekoga prizadenemo, lahko tudi uživamo in to zadovolji našo potrebo po moči, čeprav obenem frustrira našo potrebo po ljubezni in pripadnosti.

Pazite se ljudi, za katere se zdi, da zlahka dosegajo zadovoljstvo, a nimajo tesnih prijateljev. Njihov humor je le na račun drugih. Kdor nima dobrih prijateljev, tudi ne zna ljubiti.

Bolečina in bolezen nam pove, da je ogrožena potreba po preživetju. Če nas zapusti partner, otroci... je nezadovoljena potreba po pripadnosti in ljubezni. Če si v službi živčen pred napredovanjem, je ogrožena potreba po moči. Če računaš, da boš prost, pa pride kaj vmes, je ogrožena potreba po svobodi, če hočeš igrati tenis, pa začne deževati se počutiš slabo, zaradi potrebe po zabavi.

Če izgubiš svobodo, izgubiš sposobnost konstruktivne kreativnosti. Naša nekonstruktivna kreativnost nam lahko prinese med drugim tudi bolezen.

»Če boš storil, kot ti pravim, te bom zaščitil pred silami zla«, je delovno geslo vsakega tirana.

Zabava: Dan, ko se prenehamo igrati, je dan, ko se prenehamo učiti.

Kadarkoli pride v zakonu do napetosti, pomeni, da se je ravnotežje med potrebami po ljubezni, moči in svobodi podrlo. Eden ali drugi hoče več moči ali več svobode, če naj vloži v zakonsko zvezo toliko ljubezni, kot je zakon potrebuje.

VAŠ SVET KAKOVOSTI

TI razlaga, da je razlog, da zaznava svet oziroma dobršen del resničnosti vsak drugače notranji svet posameznika imenovan svet kakovosti. SK – ljudi, stvari, ideje ali sisteme prepričanj. Vsakič, ko se zelo dobro počutimo, izbiramo takšno vedenje, da se nekdo, nekaj ali določeno prepričanje v resničnem svetu približa sliki te osebe, stvari ali prepričanja v našem SK. Vsakič, ko uspemo zadovoljiti sliko iz tega sveta, uživamo, vsakič, ko ne, trpimo. Nagnjeni pa smo k temu, da ohranjamo tiste slike, pri katerih obstaja kakršna koli možnost, da nam bodo koristile.

Primer: Učence neke srednje šole je potrebno prepričati, da te uvrstijo v svoj SK, in preko tebe učenje, tako da ravnaš z njimi lepo, ne glede na to, kako se obnašajo do tebe. S TI vzpostaviš medsebojne odnose, s pomočjo katerih si začnejo slikati sebe pri zadovoljevanju svojih potreb z ljudmi v šoli.

Vse dokler imajo ljudje kakršno koli antisocialno sliko zadovoljstva (droge, spolnost brez ljubezni…) v svojem svetu kakovosti je vse kar lahko naredimo in ima vsaj malo možnosti za uspeh, vzpostavljanje medsebojnih odnosov in prodor v njihov svet kakovosti.

Če v svojem svetu kakovosti nimamo ljudi, ki bi dajali zadostno oporo, pogosto sledimo ekstremni različici četrte oblike nesreče: poskušamo se prisiliti k nečemu, kar nasprotuje eni ali večim našim osnovnim potrebam: anoreksiki nikoli niso zadovoljni, ne glede na to koliko skrbi in nege dobijo. V resnici nadzorujejo ljudi, ki zanje skrbijo. Starševsko skrb pa si razlagajo kot nadzor. V svojem svetu kakovosti imajo sliko samih sebe vedno bolj suhih kot je podoba v ogledalu. Ko nemočna mladostnica nenadoma pridobi nadzor nad celotno družino, to dene tako dobro, da preprosto ne more začeti jesti. Postane zasvojena od notranjih endorfinov in ne začuti bolečine lakote. Če bi začela jesti, bi izgubila nadzor. S TI dobi otrok že v zgodnjih letih dovolj moči, tako da nima potrebe po nenormalni moči, ki mu jo da anoreksija in je ne zna obvladati.

Da bi se z drugo osebo bolje razumeli, moramo poskušati ugotoviti, kaj vsebuje njen svet kakovosti in ga nato poskušati podpirati. To početje nas bo zbližalo s to osebo bolj kot kar koli drugega.

Ni vedno lahko ugotoviti, kaj se skriva v svetu kakovosti drugega človeka. Večina okleva, ko naj bi razkrila vsebino svojega SK, pa četudi ljudem, ki so jim blizu, saj se bojijo, da ne bodo deležni podpore svojih hotenj, morda bodo celo kritizirani ali se bodo drugi norčevali iz stvari, ki so jim pomembne. Vedo, da si bodo izbrali čustva prizadetosti, jeze ali celo obojega, če bi se to zgodilo.

Če poznate TI, je najboljše svojemu partnerju razložiti SK in povedati, česa se najbolj bojite.

Povedati po resnici (odraščajočemu najstinku): »Rad te imam, a ne morem podpirati vsega, kar hočeš storiti.«

TI uči, da je moj SK jedro mojega življenja in ne življenje koga drugega.

V svojem SK imamo ljudi ker menimo ali vsaj upamo, da se bomo dobro počutili z njimi, oziroma slabo brez njih. Skoraj vse stvari, ki jih izbiramo za svoj SK, so na neki način povezane z ljudmi, saj ravno povezanost ustvarja dobro počutje, ki si ga vsi tako želimo. Posedovanje lepe hiše, hitrega avtomobila ali dragocene slike ne prestavlja takšnega zadovoljstva, če nimamo nikogar, s katerim bi v tem uživali. naši sistemi prepričanj, ki so pomembni za nas, pomenijo kaj malo, če ne moremo prepričati še koga, če ga uspemo prepričati, ga uvrstimo v svoj SK.

Ne glede na grožnje in kazni, ne moremo nikogar prisiliti, da zamenja sliko v svojem SK.

Mlajši učenci se posvečajo učenju, imajo še učitelje v svojem SK. V svoj SK vstavljamo ljudi, stvari in prepričanja, ki so prinašali večje zadovoljstvo od česar koli drugega  znanega.

Bolj ko nam drugi iz našega SK dovolijo opravljati stvari samostojno, hitreje se učimo skrbeti sami zase.

Pri dveh letih hoče otrok nekaj moči in starši so ravno pravi, da se mu pomagajo znebiti tega novega neugodja.

Dobri starši jasno povedo kaj morajo storiti oni, kaj drugi in kaj morajo storiti otroci sami.

Ob vstopu v šolo se zunanji nadzor stopnjuje in to od strani staršev in učiteljev. Vendar, če so starši dovolj modri in pričakovanja podkrepijo z razlago in dovolj močni, da na otrokova upora vedenja ne odgovarjajo maščevalno stvari tečejo, kljub vsemu pa se v najstniških letih številni odnosi starši otroci skrhajo in to ravno v času, ko so dnevno izpostavljeni vrsti priložnosti, da zaidejo v težave in bolj kot kdaj prej potrebujejo svoje starše v svojem svetu kakovosti. Starši se ponavadi poslužujejo prisliljevanja ali pa se uklonijo. Po TI se uklonijo in skušajo sebe obdržati v svetu kakovosti mladostnika. Kako: »Pazljivo spremljaj, kaj počno, ne da bi se oziral, kaj govore.«

CELOSTNO VEDENJE

Primer: Najprej vzpostaviti odnos. RT se osredotoča na izboljševanje, nadgradnjo trenutnih odnosov. Uspeh odvisen od odnosa, ki se vzpostavi med stranko in svetovalcem. Preteklost ni nikoli problem. Razložil mu bom, da ni zadovoljen s trenutnim odnosom. Sam si izbira nesrečo zaradi katere trpi, on pa misli, da se nesreča kar dogaja. Razkril mu bom, da si izbira depresiranje, da bi tako opravil s tistim, kar počne njegova žena, njemu pa to ni všeč. Razložil tudi to zakaj sem spremenil pridevnik depresiven v glagol depresirati. Ta sprememba nas uči, da aktivno izbiramo to, nad čemer se pritožujemo in da se naučimo izbirati drugače ter znebiti se pritoževanja.

Ponudiš mu dve možnosti, ki mu ne bosta všeč:

1. lahko se odloči spremeniti svoja pričakovanja, hotenja do žene in/ali,

2. lahko spremeni svoje obnašanje, (to kar dela) do nje,

3. spremeni oboje.

Vprašanja terapevta: »Ali kogar koli obtožujete za svoje počutje?« »Ali si jo/ga želite nazaj?« »Kaj ste počeli, odkar vas je zapustila?« »Odkar je odšla, ste se odločili za naslednja ravnanja…« »Ali vam to vedenje pomaga obvladovati položaj, kaj bi lahko izbrali bolj učinkovitega?« »Ali je pomembno, od koga ste se naučili takšne dominance? - Vaši starši me ne zanimajo.« »Odrasli ste, zanima me, kaj boste storili zdaj. Zanima me, kaj hočete vi? In, če vam lahko pomagam izbrati pot, ki vas bo pripeljala tja. Ali mislite, da je odšla za vedno?« »Kaj bi ji rekli, če bi se lahko ta trenutek z njo pogovorili?« »Napišite ji pismo, ne pozabiti povedati, da ste se pripravljeni spremeniti in iz srca.« »Še dolgo bom nesrečen« reče pacient, - »Vzemite si koliko časa hočete..« »Kaj načrtujete za danes?«

RT vključuje razlago TI uporabnikom. Vse kar lahko počneš od rojstva do smrti je, da se vedeš in to tako, da nam daje najučinkovitejši nadzor nad našim življenjem – tako, da čim bolj zadovoljujemo slike v našem SK.

Depresiramo daljši čas: poimenujemo klinična depresija in se jo obravnava kot duševno bolezen – neravnovesje v kemiji možganov. Depresiranje si izbere kot poskus soočanja s položajem in pomagati mu izbirati boljše možnosti brez zdravil.

Vsa naša čustva in občutja so posredno izbrana (preko razmišljanj in dejavnosti) – tudi posredna izbira je izbira.

Celostno vedenje: vedno ga sestavljajo vse štiri komponente- mislim, čutim, delujem, telujem – razmišljanje, delovanje, čutenje in fiziologija. Celostno vedenje označujemo po njegovi najočitnejši sestavini. Neposreden nadzor imamo le nad svojo dejavnostjo in razmišljanjem. Če ponavljaš določeno misel venomer v glavi, je to zato, ker daje nad nekaterimi vidiki življenja boljši nadzor, kot druga misel, ki bi si jo lahko izbrali tisti trenutek. Npr. vse dokler razmišljam o njej imam morda možnost, da jo pridobim nazaj; da je odšla za stalno, ni hotel niti pomisliti. Depresiranje mu je dalo boljši nadzor nad njegovim življenjem kot kaj drugega, česar bi se lahko v teh okoliščinah domislil.

Jezenje je izbira vedenja, ko nimamo učinkovitega nadzora nad svojim življenjem in zadovoljene kakšne slike iz SK. Je vgrajen v naše gene in ga uporabljamo že iz otroštva. A je običajno neučinkovita izbira. Depresiranje pa je eden od najučinovitejših načinov brzdanja jeze, kar jih je odkril človek, zato ga tudi vsi uporabljamo tako pogosto. Samomor pa naslednja oblika. Znaki boljšega počutja pri osebi, ki depresira lahko pomenijo, da razmišlja o samomoru. Depresiranje - poskus prevzeti nadzor nad drugimi, kljub bolečini, ki jo prinaša. Depresiranje lahko tudi uporabljamo kot poskus in izgovor, da ne naredimo nečesa, česar nočemo ali ne upamo.

Sam si izbereš, kar počneš, a sposoben si tudi boljše izbire.

SKLADNOST, OSEBNOST IN MOČ POTREB

Nekateri imajo veliko potrebo po ljubezni in pripadnosti, drugi imajo močno potrebo po moči ali svobodi. Jakost vsake posamezne potrebe je naravnana ob rojstvu in se ne spreminja. Ne le, da se ne bi smeli poročiti z osebo katere osebnost je očitno drugačna, ne bi se smeli celo spusti v noben odnos z nikomer…

Če ste se pripravljeni odpovedati nadzorovanju drug drugega in začeti uporabljati v odnosu TI, se je običajno možno dogovoriti o razlikah. A da bi se lahko smotrno pogajali, morate najprej poznati te razlike – to je potrebe, ki so v konfliktu. Ko to informacijo imata, se lahko osredotočite in pogajate o razlikah ter prenehate kritizirati in valiti krivdo drug na drugega na tistih področjih, kjer sta s partnerjem v bistvu skladna.

KROG REŠITVE je en od možnosti uporabe TI pri reševanju težav v zakonu – je dogovor o projekciji zakona ali kateregakoli drugega odnosa v veliki krog, ki ga je koristno namišljeno narisati na tla. Partnerja vzameta stola in sedeta vanj – so tri stranke: mož, žena in zakon sam. Ugotovita, da branita položaja, zaradi razlike v jakosti njunih potreb. Ko vstopita v krog se dogovorita, da ima zakon prednost pred vsakimi hotenji posameznika – oba poznata TI. Če je eden izven kroga zakon krvavi, če sta oba izven kroga bo zakona kmalu konec. Ko vstopata v krog se dogovorita, da ne bosta ogrožala zakona. Ne glede na resnost nesporazuma morata ostati v krogu in najti rešitev. Če v prvem poskusu ne dosežeta sporazuma mora biti eden ali celo oba pripravljena reči: »Kar hočem zdaj, je zame pomembnejše od najinega zakona, zato bom zdaj izstopil iz kroga, a sem pripravljen znova poskusiti jutri.« Npr. pomembneje je ostati zame v krogu, kot pa trošiti ali varčevati denar (potreba po preživetju). Krog bo deloval zgolj v primeru, če sta partnerja zavezana TI, če razumeta svoje potrebe, njihovo jakost, SK in celostno vedenje(CV). Stopite v krog in povejte, kaj ste pripravljeni drug drugemu dati, ne kaj pričakujte in to zato, ker lahko nadzorujemo zgolj lastno vedenje.

Neskladje v jakosti potrebe po ljubezni in pripadnosti se meri s tem, koliko smo pripravljeni dati in ne koliko smo pripravljeni sprejemati. Zavedati se moramo, da je ne moremo dobiti več, kot je je pripravljen dati naš partner, dati pa je ne moremo nič več, kot je zapisano v naših genih. Preskus za ljubezen in pripadnost je stalno nadaljevanje poskusov, da bi ustregli partnerju vsaj toliko ali še bolj, kot zadovoljili samega sebe. Ko začne zgodaj v zakonu spolnost postajati vse redkejša, to ni zato, ker paru primanjkuje hormonov, ampak ker začuti eden ali oba, da spolnosti ne spremlja dovolj ljubezni, ki jo odganja ponavadi prevelika mera nadzora.

Po mojem bi bila do njih pravična (vodja z močno potrebo po moči), če bi bilo očitno, da so se sprijaznili s tem, da si jih lasti. Videl sem že veliko zaposlenih, ki je naredilo tako; to sploh ni težko, če nimaš močne potrebe po moči.

Za razliko od potreb po preživetju in ljubezni se lahko o potrebi po moči redko pogajamo v krogu rešitve. Ljudje z močno potrebo po moči poskušajo izriniti partnerja iz kroga, še preden se tega sploh zavejo.

Ljudje z močno potrebo po svobodi trpijo v vseh dolgotrajnih zvezah, še najbolj pa v zakonski zvezi. Bistvo svobode je, da se te nihče ne lasti. Ko si jih poskuša kdo svojiti, se ne branijo, kot to običajno počno ljudje z močno potrebo po moči, ampak odidejo. Zakon ima največje možnosti, če imata oba zakonca šibki potrebi po moči in svobodi. Če je zabava nagrada za učenje potem imajo partnerji, ki se skupaj učijo najboljše možnosti, da ostanejo skupaj.

Za najboljše zakone je torej značilna povprečna obojestranska potreba po preživetju, močna potreba po ljubezni in pripadnosti, šibki potrebi po moči in svobodi ter močna potreba po zabavi.

Jakost potrebe po preživetju lahko oceniš; koliko si pripravljen na tveganja (v primerjavi z drugimi), bolj kot si, šibkejša je ta potreba. Potrebo po ljubezni in pripadnosti ocenjujemo glede na to, koliko smo pripravljeni dajati, ne sprejemati! Ljubezen in spolnost – nikoli se ne bi smel poročiti z nekom, s katerim ne bi bila prijatelja, če ne bi bilo spolnosti. Moč ocenjuješ tako, da  pogledaš, če imaš zmerom zadnjo besedo, če si lastiš ljudi in če ti drugi v vsem kar rečeš in storiš pritrjujejo. Če ne preneseš ideja spoštovanja pravil, prilagajanja ali celo vztrajanja na enem mestu imaš močno potrebo po svobodi. Če je v vašem svetu kakovosti le nekaj ljudi, a ste si z njimi zelo blizu, imate morda močno potrebo po ljubezni in šibkejšo po pripadnosti. Če pa veliko ljudi pa z nikomer zelo blizu, je močna potreba po pripadnosti in šibka po ljubezni. Če spoznaš temeljno načelo TI, nima smisla partnerja obtoževati za to kakršen je – podobno temu, da ga obtožuješ, da ni dovolj visok.

Nezadovoljujoči zakoni so daleč najpogostejši razlog človekovega trpljenja.

Že majhen kompromis pošilja sporočilo, zame je pomembnejši najin odnos, kot pa moje osebne želje!

Sociopat se ne meni za nič drugega kot za moč in osebno svobodo in ga ne zanimajo potrebe kogar koli drugega.

KONFLIKT IN REALITETNA TERAPIJA

Ko imamo v svojem SK hkrati dve nasprotujoči si sliki, smo žrtve konflikta. Bolj ko se nagibamo k eni, bolj frustriramo drugo. Hočem biti vitek, a nočem se odreči hrani, niti telovaditi. Velikost konflikta je premosorazmerna jakosti konfliktnih slik. Najhujši konflikt je med ljubeznijo in pripadnostjo – vrniti se k družini ali oditi z novo ljubeznijo. Najobičajnejše vedenje ob soočenju s konfliktom je močno depresiranje.

Za razliko od tradicionalne psihoterapije, ki jemlje veliko časa, RT izloči oz. izključi:

1. Nobene potrebe ni na dolgo in široko razglabljati o problemu. To je vedno nezadovoljujoč aktualni odnos. Posvetiti se trenutnemu odnosu že na prvem sestanku.

2. Problem je vedno v sedanjosti in ni potrebe po dolgotrajnem intenzivnem raziskovanju strankine preteklosti. Tudi, če se ni nikoli naučila zaupati ljudem, ker je bila žrtev zlorab, je zanjo težava zadovoljujoč odnos v sedanjosti. Nihče ne more spremeniti, kar je naredil sam ali kdo drug. Lahko le gradi učinkovitejšo sedanjost.

3. Pri psihoanalizi se porabi veliko časa za poizvedovanje in poslušanje strankinega pritoževanja nad njenimi simptomi, dejanji drugih, svetom… Resničen problem pa je kakšno vedenje si stranka izbira v sedanjosti.

Vztrajanje pri vsem tem in kaj lahko stranka naredi sama, pomaga stranki razumeti, da lahko povsem svobodno živi učinkovitejše življenje. Ne more imeti vse svobode v sedanjem življenju, svobodno pa se odloča, da pozabi na preteklost in preneha kriviti druge, kar ji jemlje veliko dragocenega časa, ki bi ga lahko uporabila za sprejemanje veliko uporabnejših odločitev.

Terapevtska vprašanja: »Začnite kjerkoli, to sploh ni pomembno… Lahko tudi jokate med govorjenjem, saj ste prišli sem po pomoč… Pomagati, da si izbere kakšno zadovoljujoče početje, ki nima nobene zveze s konflikotom, medtem ko čaka na njegovo razrešitev… Stavim, da tudi to, da ste prišli sem, ni bila lahka odločitev… Tukaj sem zato, da vam pomagam spopasti se s tistim, kar vas je pripeljalo k meni…Vse kar morate storite je, da poveste svojo zgodbo, razmišljate o tem, kar poveva oba in da ste odkriti… Že s tem ko govorite o problemu, si pomagate, ljudje nismo ustvarjeni, da bi trpeli sami (da je ne obsojaš in se počuti varno)…Treba je najti način, da jo pripelješ tja, kjer bo našla novo upanje… zakaj ste si izbrali možnost, da pridete k meni, saj ste vendar vedeli, da ne morem povrniti dogodkov in preprečiti, kar se je zgodilo…obravnavati jo tako, kot da je ne bom videl nikoli več, doseči je treba napredek…Poglejva razloge, za vztrajanje doma…Kaj imajo od vas v tem trenutku, takšni kot ste?…Depresiranje uničuje upanje…izvrstno opravičilo za nedejavnost…svetovalec med jokom stranke ne govori, takoj po končanem joku pa…Vendar lahko zdaj naredite kaj za svoje življenje…da še naprej prihajate k meni… konflikta lotiti tako, da  jo usmeriš v področje nad katerim ima večji nadzor…če že grem v preteklost, poskušam najti čas, ko je imela učinkoviti nadzor nad svojim življenjem – učimo se lahko na preteklih uspehih in ne na pretekli nesreči.

Nima smisla govoriti o ljudeh, ki niso več prisotni v njenem življenju. Nikoli ne nakazovati možnosti, da se bodo drugi spremenili, če sama ne bo spremenila svojega vedenja. Terapevtska srečanja tako naravnati, da bodo pomagali pri spopadu s težavami, ki lahko nastopijo pri iskanju novih poti, vedenj, rešitev…

KREATIVNOST

Stalno smo kreativni, razen, če zaužijemo zdravila, ki onemogočajo kreativnost. Tudi psihotične in »nore« misli so produkt kreativnega sistema. Psihosomatska bolezen: temna stran kreativnosti.

Čustvovanja ne moremo zavrniti, ker nimamo neposrednega nadzora nad čustvi, lahko pa poskusimo izboljšati naše medsebojne odnose ali vzpostaviti bolj zadovoljujoče nove odnose. Ko se začnete zavedati, da vaš imunski sistem ogroža del vaše sicer normalne fiziologije se osredotočite na izboljšanje motečih medsebojnih odnosov, ki so lahko vzrok vsega dogajanja.

Pacientu s psihozo je Glasser rekel: »Prosim pretvarjaj se, da si priseben, ko si z menoj. Tvoja norost me prav nič ne zanima.«

Edini način, da si neko sliko prenehamo želeti je, da jo odstranimo iz svojega SK. Težava je, da naš kreativni sistem ne zazna, da bi bila katera koli slika, ki jo vstavimo vanj, neizvedljiva.

Ljudje ki postanejo psihotični, si želijo dobrih odnosov, vendar niso sposobni drugim ponuditi potrebne skrbi, da bi jim to uspelo. Bipolarno ali manično-depresivno psihozo (nihajoče vedenje gori in dol), si izberejo tudi nekateri uspešni ljudje, kadar so njihovi odnosi z drugimi izjemno nezadovoljujoči.

Fobiranje, tesnobnjenje, paničarjenje, obsedenje, kompulziranje ali posttravmatsko stresiranje so običajni primeri teh kreativnih izbir. Da nebi odšla s svojo novo ljubeznijo od družine si lahko izbere fobiranje ali paničarjenje, saj tako ne bi upala od doma. Lahko bi ji pri terapiji dejal, da se osredotoči na svojega ljubega in če seveda lahko, začne z napadom panike kar v moji navzočnosti. To sporočilo bi ji oteževalo nadaljnje paničarjenje, saj bi se začela nekako zavedati, da je vključena tudi njena izbira. Tehnika razmišljanja o nečem, o čemer nočeš razmišljati, se imenuje paradoksalno svetovanje in je lahko zelo učinkovita. Tudi obsesiranje (da bo umrla, ali da bo umrl njen mož) in kompulziranje (prepogosto umivanje rok – občutki krivde). Tudi postravmatski simptomi (bolečine v glavi, vratu, hrbtu, nepokretnost, strah, tesnoba…). Ljudje, ki trpijo tolikšno onesposobljenost po travmi, ponavadi nimajo kakšnih močnih-tesnih odnosov in tudi ne počnejo ničesar, za kar bi lahko sami rekli, da je kaj vredno.)

Ni dobro (prijazno) sprejemati nesrečnih ljudi kot nemočnih, brezupnih ali nesposobnih, ne glede na to kaj se jim je pripetilo. Prijaznost je vera v resnico in prepričanje, da se ljudje z njo lahko soočijo in jo uporabijo v svojo korist. Resnično sočutje je pomagati ljudem, da si pomagajo sami.

 

 

PRAKSA:

Če si osamljen si ranljiv in se lahko hitro zaljubiš v nekoga, ki je podoben tvoji sliki v SK. Če se ta oseba odziva, smo nenadoma zaljubljeni. Prijetno je biti z nekom, ki nas ne obsoja in ne želi spremeniti, nas sprejema takšne kot smo in lahko z njim delimo naš SK brez strahu pred zavrnitvijo, posmehom, kritiko, obtoževanjem ali pritoževanjem.

Glasser uporablja v terapiji naslednja sporočila:

»Edina oseba, ki jo lahko nadzorujete ste vi sami. Prisiliti ga ne morete v nič, če boste to poskušali, boste stvari samo poslabšali.« Potrebno se je osredotočiti na področje, ki ga lahko obvladuje sama. To je edino področje na katerega se je smiselno osredotočiti. »Potrebno je slediti svoji realnosti, nad njegovo nimate vpliva.«

»Kaj za vas pomeni zakon? Kakšna je vaša slika zakona?«

»Ne se usmerjati v prihodnost. Prenehajte s predvidevanjem. To uničuje to, kar imate sedaj. Osredotočite se, da bi imeli z njim boljše odnose, celo od tistih na začetku. On ve kaj vi hočete, tega vam ni potrebno neprestano ponavljati.«

»Vem, da vam to ne zadostuje, vendar ste v tem trenutku prišli do sem. V nič ga ne morete prisiliti. Če bi rad prihodnost z njim, lahko samo še izboljšujete to, kar imate zdaj. Vztrajanje pri poskusih, da bi ga prisilili v nekaj, česar si ne želi, nima nikakršnega smisla. Nadzorujte zgolj in samo to, kar počnete vi, samo svojo dejavnost. Dobra sedanjost lahko vodi v dobro prihodnost, kilava pa v kilavo prihodnost ali nikakršno.«

Razmišljanje, kaj lahko storim, da se bo spremenil, vodi v frustracijo.

»Če boste izbrali depresiranje, jezenje, godrnjanje, pritoževanje, grožnje, nezvestobo, ga zapustili, zboleli, znoreli…, si boste le zmedli svoje življenje. Ocenite, kje sta vidva (vajina zveza) sedaj v vašem svetu kakovosti.« »Hočem zgolj, da se zavedate, kakšno početje si izbirate.«

»Vam kaj preprečuje, da bi preživeli prelep ljubezni poln konec tedna, potem pa odnos prekinili?«  »Kateri konec tedna vam daje boljšo možnost za skupno prihodnost?« »Šest mesecev sem mu še pripravljena dati, potem pa mu je potrebno povedati, da če ni pripravljen resne zveze, odnos prekiniti, če seveda mislim resno.«

Obstajata dva načina kako se odnos-ljudje oddaljujejo drug od drugega: Boj ali pobeg.

Surovi zakoni – verjame, da je žena njegova last.

Strukturirano zakonsko svetovanje z realitetno terapijo:

Zakonsko svetovanje bi moralo biti prilagojeno specifičnim potrebam odnosa in ne individualnim potrebam vsakega zakonskega partnerja.

Vsak zakonec mora odgovoriti na naslednja vprašanja:

1. Ali ste tukaj ker resnično potrebujete pomoč, ali ste se že odločili za ločitev? Če nista pripravljena, nima svetovanje nikakršnih možnosti.

2. Na kratko kaj menite, da je narobe z vašim zakonom? Dobimo podatke o zunanjem nadzoru in možnost razložiti to zakoncema.

3. Čigavo vedenje lahko nadzorujete? Priprava za 5. in 6. vprašanje, ker po izbruhih po 2. vprašanju ne bo težko odgovoriti, da lahko nadzorujeta le lastno vedenje.

4. Povejte mi eno dobro stvar o zakonu, kakršen je sedaj? Tukaj potrpežljivost! Ko govorita o dobrih točkah, večina jeze in obtoževanja splahni.

5. Kaj ste pripravljeni narediti prihodnji teden, da bi s tem pomagali vašemu zakonu. Kar lahko storite sami, ne glede, kaj lahko stori partner. Svetovalni razgovor zapustita z nečim oprijemljivim, na kar se lahko osredotočita.

6. Ali ste prihodnji teden pripravljeni razmišljati še o čem več, kot ste omenili danes? (V skladu TI!) Še dodatna pozitivna osredotočenost, na koristne naloge.

Odgovori morajo biti omejeni na par stavkov, drugače bodo uničili vse svetovalne napore.

Če sta zakonca bolj prijazno razpoložena po koncu prvega razgovora, jima razloži krog rešitve in poudari, da sta zdaj znotraj njega.

Uporabil je naslednje usmeritve: »Prosim ne počnita tukaj istega, kar sta počela doma. ni vama pomagalo tam in ne bo vama tukaj.

Gotovo mora obstajati še kaj dobrega v vajinem zakonu, če ne me ne bi obiskala in bi se odpravila k odvetniku. Vse kar moramo storiti je, da odkrijemo, kako bi bilo tega še več.

Domača naloga: da se spomnita še kakšne stvari kako bi lahko izboljšala vajin zakon, med tednom pa naredita poleg napovedanega še kaj, s čemer pomagata rešiti zakon.

Krog rešitve: v tem krogu ima zakon prednost pred hotenji vsakega izmed vaju. V tem trenutku sta znotraj. Ali sta bila znotraj tudi ob vajinem prihodu? V krogu je tudi varno govoriti o tem, kar si želita od svojega zakona brez strahu, da bi vas partner zatrl. Tu je zgolj - jaz bom naredil.«

ZAUPANJE IN VAŠA DRUŽINA

Staršev in otrok ne moremo izbrisati iz svojega SK. Celo trpinčeni otroci lažje prenašajo trpinčenje od ljubljenih oseb, kot ločitev od njih. Trpinčeni in zanemarjeni otroci, ko odrastejo so mnogi preveč nezaupljivi do ljudi, da bi sploh poskušali poiskati srečo v resnih razmerjih. Po želji po dobrem počutju sledijo drogam, zadovoljstvu povezanem z nasiljem…

Teorija izbire, družine in vzgoja otrok:

Družinska nesreča največkrat izvira iz poskusov dobronamernih staršev, prisiliti otoke k nečemu, česar ti nočejo. Starši bi morali poznati svoje omejitve in narediti vse kar je možno znotraj teh omejitev.

Omejeni so na nadzor lastnega vedenja in lahko ponudijo le informacije – čeprav ponujajo grožnje, pretepanje…, so to še vedno informacije. S poskusi nadzora uničujemo odnos, ki nam ednini daje določeno mero nadzora.

Ohranjanje propadajočega odnosa živega, je morda najbolje, kar lahko naredimo.

Primer:

Glavobol nastopi, ko ugotovi, da jezenje ne deluje, depresira pa ne, ker bi to imelo škodljivi učinek na njeno službo, ki je najboljši del njenega življenja.

»Če nič, kar počnete, ko pridete domov, ne deluje, bi predlagal, da s tem enostavno prenehate. Problem ni v njej ali vam, problem je v vajinem odnosu. Pri svetovanju pogosto poskuša nakazati, da imeti prav ni ravno učinkovito, če nimaš za to potrebne moči. In mati ni imela moči nad svojo hčerko, čeprav misli, da jo ima.

»Ko boste prišli danes domov se pretvarjajte, da je prijateljica in da je kuhinja pospravljena. Kaj bi naredili potem.« To delati le tri dni. »In če vas bo vprašala zakaj ste nehali vpiti, kaj ji boste rekli?«

»Kaj bom imela od tega?«-»Kaj bi resnično radi s svojo hčerko?«

»Če bi bilo to med vami in vašo materjo, ali mislite, da bi kaj pomagalo pri vas?« »Če jo po treh dneh prijazno povabite, menim da bo prišla, če ne, vztrajajte še en teden. Tako kot govorite s svojimi strankami, prijazno, brez pritiskov.« Vpraša: »Čigavo vedenje lahko nadzorujem?«

 

2. SEZNAM VPRAŠANJ, KI SO NAM LAHKO V POMOČ PRI UREJANJU ODNOSOV:

  

Smo ljudje objekti ali subjekti? -

Kaj je narobe z odnosom?

Lahko drugega v kaj prisilim? Če to poskušam, kaj s tem dosežem?

Kdo je edina oseba, ki jo lahko nadzorujem?

 

1. Kaj hočem, želim?

Sem pripravljen še delati na odnosu? Kateri so razlogi za vztrajanje v odnosu?Kaj je dobrega v tem odnosu?

Koliko časa sem še pripravljen vlagati v odnos, če se nič meni pomembnega ne bo spremenilo?

Želim dolgoročno dober odnos s to osebo?

 

2. Kaj delam?

Zakaj si izbiram takšno vedenje do njega? Čemu to koristi oziroma škodi?

Kaj sem do sedaj naredil za dosego mojih ciljev, želja, pričakovanj?

Kaj imajo od mene drugi v tem trenutku, takšen kot sem? Ali drugi ve, kaj hočem; kaj dosežem, če to neprestano ponavljam?

Ali to kar delam, pomaga, da sem bližje ljudem, ki jih potrebujem? So moja vedenja in ravnanja izboljšala ali poslabšala odnos?

Sem dosegel cilj, zaradi katerega sem ta vedenja in ravnanja uporabljal?

a) Če sem, kaj se je zgodilo z najinim/našim odnosom in kako dolgo bo drugi zaradi najinega odnosa še pripravljen tako ravnati? Bi se lahko sam vedel tudi drugače?

Bi lahko sprejel, da drugi morda želenega ne bo več delal ali da se vedel drugače, kot jaz želim?

b) Če z vedenji in ravnanji namena nisem dosegel in ga verjetno tudi ne bom, zakaj ne bi s tem prenehal in odnosa prekinil ali začel izgrajevati odnos z vedenji, ki odnos izboljšujejo in/ali s pogajanji ter iskanjem rešitev? Lahko sprejmem pomanjkljivosti drugega? So pomanjkljivosti lahko v določenih okoliščinah tudi prednosti? Katerih okoliščinah?

Katera vedenja, ravnanja sem uporabljal v preteklosti, ko sva se še dobro razumela? Kaj ima več izgledov, da se situacija izboljša: če se dobro razumem z njim ali če se odtujujeva?

Ali me bo to, kar nameravam storiti, z ljudmi zbližalo ali razdvojilo? Je možno, da do te osebe uporabljam za odnos koristna vedenja kot do prijatelja (vsaj nekaj dni)?

 

3. Načrt

Kaj je drugemu pomembno, kako ga lahko razveselim? Ali vem, da drugemu pogosto niso pomembne enake stvari kot meni? Kaj je pomembno njemu?

Kaj načrtujem za danes?Kaj načrtujem za ta teden? Kaj lahko storim sam, ne glede na to, kaj bo storil drugi?

Si lahko izberem kakšno zadovoljujoče početje, aktivnost, ki nima nobene zveze s konfliktom, medtem ko čakam na njegovo razrešitev?

Mi kaj preprečuje, da bi preživel še nekaj lepih trenutkov s to osebo, potem pa odnos prekinil? Kakšni trenutki dajo boljše izglede za prihodnost najinega odnosa, lepi ali neprijetni?

Dober sedanji odnos lahko vodi v dober prihodnji odnos, slab odnos pa v slab prihodnji odnos ali nikakršen odnos.

 

 

3. MISELNI VZOREC AKSIOMOV TEORIJE IZBIRE:

 

1. EDINA OSEBA, KATERE VEDENJE SMO ZMOŽNI KONTROLIRATI SMO MI SAMI.

2. VSE, KAR LAHKO DRUGIM PONUDIMO ALI KAR LAHKO DRUGI PONUDIJO NAM SO INFORMACIJE.

3. VSE DOLGOTRAJNE DUŠEVNE TEŽAVE IMAJO SVOJ IZVOR V NEZADOVOLJUJOČEM ODNOSU Z DRUGIMI

LJUDMI.

4. ODNOSNE TEŽAVE SO VEDNO TEŽAVE V SEDANJOSTI.

 

 

 

 

 

10. NEPOSREDNO LAHKO NADZIRAMO LE MIŠLJENJE IN DEJAVNOTI. ČUSTVA IN FIZ. LE POSREDNO.

 

10. AKSIOMOV TEORIJE IZBIRE

5. DOGODKI V PRETEKLOSTI,

SO VPLIVALI NA TO, KAKŠNI SMO DANES, VENDAR

NJIHOVO BOLEČE OŽIVLJANJE

V SEDANJOSTI NE POMAGA VELIKO, DA BI SI UREDILI ODNOSE V SEDANJOSTI.

9. VSE NAŠE VEDENJE JE NAMENSKO IN PROAKTIVNO. OGROMNO PRIDOBIMO NA NAŠI OSEBNI SVOBODI, ČE TO SPOZNAMO.

8. VSE KAR POČNEMO: S CELOSTNIM VEDENJEM SKUŠAMO ZADOVOLJITI POTREBE

7. POTREBE ZADOVOLJUJE-MO LE PREKO SLIČIC V SK. TU JE VSE KAR JE ZA NAS POMEMBNO

6. ŽENE NAS PET, V DEDNO ZASNOVO ZAPISANIH POTREB:

- PO PREŽIVETJU POSAMEZ. IN VRSTE,

- PO LJUBEZNI OZ. PRIPADNOSTI,

- PO MOČI, SAMOSPOŠTOVANJU,

- PO PROSTOSTI, SVOBODNI IZBIRI,

- ZABAVI OZ. USTVARJALNI  RADOVEDNOSTI

10 aksiomov teorije izbire

1.       Edina oseba, katere vedenje smo zmožni kontrolirati, smo mi sami. Če smo pripravljeni umreti ali prenašati bolečine, nas nihče ne more pripraviti, da bi storili nekaj, kar nočemo. 

2.       Vse, kar lahko drugim ponudimo ali kar lahko drugi ponudijo nam, so informacije: kaj bodo oni ali mi počeli s temi informacijami, je stvar njihove oziroma naše izbire. 

3.       Vse dolgotrajne duševne težave imajo svoj izvor v nezadovoljujočem odnosu z drugimi ljudmi. 

4.       Odnosne težave so vedno težave v sedanjosti: bodisi živimo v nezadovoljujočem odnosu ali pa odnosa sploh z nikomer nimamo. 

5.       Dogodki v preteklosti - posebno boleči - so vplivali na to, kakšni smo danes, vendar njihovo boleče oživljanje v sedanjosti ne pomaga veliko, da bi si uredili odnose v sedanjosti. 

6.       Žene nas pet, v dedno zasnovo zapisanih potreb: po preživljanju posameznika in vrste, po ljubezni oziroma pripadnosti, po moči oziroma (samo)spoštovanju, po prostosti oziroma svobodni izbiri in po zabavi oziroma razvedrilni, ustvarjalni radovednosti. Potešitev potreb se sicer lahko preloži, a do nje nekako mora priti. 

7.       Mi lahko potešimo svoje potrebe le preko konkretnih sličic (podob, zamisli, želja) v našem notranjem svetu kakovosti. V tem svetu je vse, kar je za nas vredno; tudi tisto, kar drugim ne pomeni ničesar. 

8.       Vse, kar počnemo v življenju je, da skušamo s celostnim, nedeljivim vedenjem, sestavljenim iz štirih sestavin (dejavnosti, mišljenja, čustvovanja in fizioloških procesov), potešiti osnovne potrebe. 

9.       Vse naše vedenje je namensko in proaktivno. Ogromno pridobimo na naši osebni svobodi, če to spoznamo in začnemo govoriti npr. da smo si izbrali depresijo in ne da smo padli vanjo. 

10.   Neposredno lahko nadziramo le mišljenje in dejavnosti, čustva, počutja in fiziološke procese pa le posredno preko dejavnosti in mišljenja.

Konstrukti in prepričanja

Konstrukt temeljnih potreb

Današnji ljudje smo potomci evolucijske selekcije. Tisti, ki so znali sodelovati, so preživeli, tisti, ki niso, so izumrli. Prav tako so lažje preživeli tisti, ki so bili dovolj močni in ugledni v svoji skupini, nemočni so izumrli. Lažje so preživeli tisti, ki so si ustvarili čim več možnosti za izbiro, in težje tisti, ki so imeli omejene možnosti. Prednost so si pridobili tudi tisti, ki so si vzeli čas in se igrali v prostem času lova, boja, negovanja potomcev ter tako vadili spretnosti za pravi boj, lov, starševstvo… Glasser je prepričan, da lahko tudi pri sodobnem človeku zaznamo - poleg potrebe po preživetju posameznika in vrste - te štiri temeljne potrebe. Potrebo po ljubezni (sprejetosti, pripadnosti, sodelovanju), po moči (veljavi, pomembnosti, tekmovanju), po svobodi (neodvisnosti, samostojnosti, ustvarjalnosti), po zabavi (spoznavanju novega, po spremembi in igrivosti). Selekcija teh značilnosti je trajala vsaj 500.000 let in verjetno je, da so v naši dedni zasnovi navodila, ki nam govorijo, da je potešitev teh potreb enako nujna kot preživetje. In res, ljudje tvegamo življenje za ljubezen, veljavo, za svobodo in celo za nevarne zabave.

V realitetni terapiji smo prepričani, da k psihoterapevtu oziroma svetovalcu prihajajo osebe (ali skupine oseb), ki teh temeljnih, vrojenih potreb ne zadovoljujejo učinkovito ali pa so bili pripeljani k svetovalcu, ker te potrebe zadovoljujejo tako, da onemogočajo drugim ljudem, da bi ti zadovoljevali svoje temeljne potrebe.

Konstrukt sveta kakovosti

Kako potešiti temeljne potrebe, se naučimo z izkušnjami. Zbirko vseh dobrih izkušenj, ki tešijo posameznikove potrebe in mu predstavljajo želeni, povsem osebni, notranji svet, je Glasser poimenoval 'svet kakovosti'. Posameznik skuša vse svoje življenje s svojimi dejanji, mislimi, čustvi in telesnimi procesi spremeniti stvarni svet, v katerem živi, v svet, ki bo čim bolj podoben njegovemu osebnemu 'svetu kakovosti'.

Konstrukt celostnega vedenja

Gre za prepričanje o nedeljivosti duševnega in telesnega. Človekovo vedenje je vedno celostno in kreativno: kadar izkazuje neko dejavnost, vzporedno potekajo tudi vedenja, kot so razmišljanja, čustvovanja in fiziološki procesi. Vsako od štirih komponent vedenja spremljajo vse druge tri komponente. Pri tem se oseba zaveda predvsem čustvene in fiziološke komponente, ki ju nima neposredno pod voljnim nadzorom, in se zaradi njiju pritožuje svetovalcu, komponent dejavnosti in mišljenja, ki pa ju ima pod voljnim nadzorom, se zaveda precej manj, in zato te komponente ne izkorišča zadostno v poskusih izboljšati si svoje življenje. Človek z možnostjo upravljanja dejavne in miselne komponente posredno lahko vpliva tudi na čustva in fiziološke procese ter s tem na telesno, duševno in socialno zdravje. Glasser razlaga celostno vedenje s prispodobo avtomobila, kjer prvi dve kolesi predstavljata dejavno in miselno komponento, ki ju lahko upravljamo, in zadnji dve, ki sledita prvima dvema, in predstavljata čustveno in fiziološko komponento vedenja.

RAZUMEVANJE PSIHOTERAPEVTSKE DEJAVNOSTI (TEORIJA 'ZDRAVLJENJA')

a) ZNAČILNOSTI METODE REALITETNE TERAPIJE

Na vprašanje "Kako terapevt 'zdravi', 'razrešuje' notranje težave, 'pogojuje' ustreznejše vedenje" bi v realitetni terapiji odgovorili, da terapevt pomaga in uči svetovanca, kako zadovoljiti svoje sedanje potrebe bolj učinkovito. Ker imamo človeška bitja prirojeno potrebo po pripadnosti, najlaže pomagamo svetovancu, da najde bolj učinkovite oblike zadovoljevanja svojih potreb, če ga naučimo razvijati dobre odnose s soljudmi. Skoraj vse človeške težave izhajajo iz dejstva, da ne moremo nadzorovati vedenja drugih ljudi tako, kot bi mi to želeli, ali pa se ne moremo otresti poskusov drugih, da bi nadzorovali naše življenje. Realitetne terapija je učenje tega, kako razvijati dobre odnose s tistimi osebami, s katerimi želimo imeti dobre odnose. Teorija izbire ni le teoretični temelj realitetni terapiji, ampak kadar jo posredujemo svetovancu, pomeni tudi terapevtsko sredstvo. Klienti so ponavadi specialisti za pritoževanje, obtoževanje in kritiziranje, za troje oblik vedenja, ki so neučinkovita in uničujejo odnose. Ko jih skušamo ustaviti, potožijo, da življenje ni pravično do njih, na kar RT odgovarja, da ni nikjer zagotovila, da je življenje pravično, edino zagotovilo, ki mu ga lahko terapevt da, je, da lahko od vseh ljudi, ki jih pozna, spreminja le sebe. S tem, ko ga učimo teorije izbire in ko pritoževanju, obtoževanju in kritiziranju ne posvečamo preveč pozornosti, klient prej ali slej opusti ta vedenja.

Teorija izbire zavrača medicinski model razumevanja duševnih bolezni. Pojem duševnih bolezni priznava le pri konkretni patologiji možganov, kot je epilepsija, Alzheimerjeva bolezen, genetske okvare, kot je npr. Downov sindrom in podobno. Alkoholiki, ki so nehali piti, so se odločili, da bodo nehali, ko so spoznali, da zadovoljstvo opijanjanja lahko zamenjajo z zadovoljstvi druženja s soljudmi brez samouničevanja z alkoholom. Podobno je z boleznimi odvisnosti. Če tisti, ki so prej izbrali mamilo, zdaj izberejo skupnost za odvisnike, lahko odkrijejo pomen povezanosti z ljudmi za srečo in mamilo ni več neobhodno. Tudi shizofrenija je celostno vedenje, ne bolezen. Način mišljenja, ki so ga taki klienti izbrali, jim omogoča, da se izognejo odgovornosti, da bi skrbeli sami zase. Če imajo dobro oskrbo, lahko živijo dolgo in sorazmerno dobro. Če pomoč razširimo še z razvijanjem dobrih odnosov s soljudmi, se lahko odločijo, da bodo opustili nenavadne misli. V realiteni terapiji ne verjamemo, da so klienti žrtve duševnih bolezni, ki jih povzroča nevro-kemično neravnovesje, nad katerim nimajo nobenega nadzora. Če razumemo celostno vedenje, potem razumemo, da je ob nenavadnem vedenju klienta kemija možganov temu vedenju primerna, čeprav drugačna. Prepričani smo, da se tu zamenjuje vzrok in posledica. Ob učinkovitih psihofarmakih, kakršen je prozak, se stranke počutijo bolje, vendar se s tem ne naučijo, kako razviti dobre odnose z ljudmi, kako obnoviti vzajemnost z ljudmi, ki jih potrebujejo.

V RT na nekoliko paradoksalen način poudarjamo odgovornost. Če vedenje izbiramo, smo za to, kar smo izbrali, tudi odgovorni. Ne govorimo o kazenski odgovornost. Ne govorimo o tem, kdo je odgovoren za dogodke v preteklosti. Govorimo o odgovornosti za sedanje izbiranje. Zdaj, ta trenutek lahko klient izbere tako ali drugačno vedenje. O kakovosti posameznih možnosti mu terapevt daje informacije, ki jih ima, ne more pa se odločiti namesto klienta. Kaj bo izbral, se mora klient odločiti sam in za to izbiro je odgovoren!

V realitetni terapiji delujemo predvsem v okvirih sedanjosti. Res je, da smo ljudje rezultat preteklosti, ni pa res, da preteklost lahko spremenimo. Tudi kadar nam oseba govori o svojih težavah v preteklosti, nam to pripoveduje v sedanjosti, ponavadi z namero, da se pred seboj ali pred svetovalcem opraviči za neko svoje neuspešno vedenje v sedanjosti. Če tega klientom ne razložimo, to radi izkoristijo, češ da je preteklost kriva za njihove sedanje tegobe, in se tako skušajo izogniti spoprijemanju s sedanjimi težavami. Prepričani smo, da lahko nadzorujemo le svoje vedenje in od tega le svoje vedenje v sedanjosti. Preteklega ne moremo, prihodnjega še ni. Če je bil nekdo grobo zlorabljen v mladosti, je verjetno, da je prenehal zaupati ljudem. Ko ljudem ne zaupa tudi v sedanjosti, se do njih ne obnaša tako, da bi se jim uspel približati ali dopustil njim, da bi se mu približali. Ostaja osamljen in nesrečen. Če mu želimo pomagati, ga moramo prepričati, da izbere zaupanje v ljudi. Če klient vztraja na pripovedovanju težav iz preteklosti, mu moramo prijazno reči, da zgublja čas za nekaj, kar ne more spremeniti na račun tistega, kar lahko spremeni. Najbolje je, da takoj začne iskati načine za bolj zadovoljivo povezanost z ljudmi, ki mu bo omogočila, da si bo potešil svoje temeljne potrebe.

Potek realitetne terapije se razlikuje od drugih znanih svetovalno-psihoterapevtskih postopkov. Postavke o nepotešenosti temeljnih potreb, specifičnih podobah, kako te potrebe potešiti, o namenskem vedenju, o možnosti izbiranja vedenja, o celostnem vedenju (ni psihofizičnega dualizma), s poudarkom na reševanju težav v sedanjosti, porajajo optimizem pri svetovalcu in svetovancu, da lahko vedno izberejo boljše vedenje. Vse to, skupaj s stvarno vlogo svetovalca, ki je sočloveku sposoben ponuditi ne le strokovno pomoč, ampak mu preko pristnega svetovalnega odnosa nudi tudi izkušnjo kakovostnega medčloveškega odnosa, narekuje samosvoj svetovalni oz. terapevtski postopek.

Človek je subjekt, katerega vedenje lahko razumemo iz njegovih namenov in ne iz tega, kakšne zunanje sile delujejo nanj, zato je odgovoren za svoje vedenje in do njega se tako tudi vedemo, da mu ne odvzamemo dostojanstva svobodnega bitja. Ljudje imajo različne svetove kakovosti, zato klienta vprašujemo, kaj želi v življenju, kakšni so njegovi cilji, v kakšnih odnosih želi živeti z ljudmi, ki jih potrebuje? Iz teorije vemo, da človek, kadar nima zadovoljenih potreb, uporablja vse komponente celostnega vedenja, toda kako usmerja svojo dejavno in mišljenjsko komponento, je vendarle njegova izbira. Svetovalni postopek poteka delno kot pogovor, usmerjen na klientove želje, dejanja in primerjanje med dejanji in željami, delno pa kot poučevanje, kako teorija izbire razume človekove težave. Če klient ugotovi, da sedanje vedenje ni učinkovito, poiščemo skupaj z njim novo, učinkovitejše vedenje, naredimo načrt, kako to izpeljati, in če je treba, nekaj časa z njim spremljamo uresničevanje načrta. 

Tistim, ki želijo nuditi pomoč z realitetno terapijo, svetujemo: 

·         Osredotočite se na sedanjost, izogibajte se pogovorom o preteklosti, ker skoraj vse človeške težave izvirajo iz nezadovoljujočih medčloveških odnosov v sedanjosti 

·         Izogibajte se pritoževanju in pogovorom o simptomih, kolikor se le da, ker so to načini, kako svetovanec skuša urejati svoje nezadovoljujoče odnose. 

·         Uporabljajte spoznanja o celostnem vedenju, kar pomeni, da boste poudarjali tisto, kar svetovanec lahko neposredno spremeni: njegova dejanja in mišljenje. Manj se zadržujte na tistem, na kar ne more neposredno vplivati: na spreminjanje počutja in telesnih težav. Počutja in telesne težave se bodo uredile, če bo spremenil dejavnost in mišljenje. 

·         Izogibajte se kritiziranja, obtoževanja in pritoževanja ter pomagajte, da bo to storil tudi svetovanec. Tako se svetovanec uči izogibati tem vedenjem iz repertoarja psihologije zunanjega nadzora, ki rušijo sleherni odnos med ljudmi. 

·         Ostanite neocenjujoči in nenasilni a hkrati opogumite svetovanca, da sam oceni, kaj počne in si odgovori na vprašanje: 'Ali me to, kar počenjam približuje ali oddaljuje od ljudi, ki jih potrebujem?' Če jih vedenja, ki so jih izbrali, ne vodijo bliže k ljudem potem jim kot svetovalci pomagajte najti nova vedenja, ki jih bodo vodila k boljši povezanosti 

·         Poučite svetovanca, da izgovori, če so resnični ali ne, vedno ovirajo razvijanje odnosov.  

·         Čim prej skušajte odkriti, s kom svetovančevi odnosi škripljejo, in skušajte mu pomagati, da se s spreminjanjem svojega vedenja začne razvijati kakovostnejši odnos s temi osebami. Če so povsem osamljeni, jim pomagajte, da vzpostavijo z nekom novo zvezo. 

·         Pomagajte svetovancem, da bodo napravili konkretne, uporabne načrte za boljše odnose ali za vzpostavitev odnosov s tistimi, ki jih potrebujejo. Spremljajte, kako izpolnjujejo načrt in jih opogumite, da bodo sami presojali, kako uspevajo. Ker ste kot terapevti izkušeni, lahko sodelujete pri načrtu, vendar v nobenem primeru ne dajte svetovancem občutek, da je to edini možen načrt. Načrt mora biti vedno odprt za spremembe, ki jih predlaga svetovanec, pa tudi za njegova nestrinjanja. 

·         Bodite potrpežljivi, podpirajte svetovanca, a zadržujte pozornost na izvoru težav, na nezadovoljujočih odnosih. (Bodite topli, sočustvujoči do klienta ter hladni in racionalni do njegovega problema.) Klient, ki že dalj časa ni povezan s soljudmi, se bo težko odločil za ponovno povezanost z ljudmi. Tak klient je pogosto tako povezan s simptomom, ki ga je izbral, da je izgubil občutek, da potrebuje vzajemno življenje. Razložite jim teorijo izbire.

b) ODNOS: SVETOVALEC - KLIENT TER SVETOVALNO OZRAČJE

Odnos med svetovalcem in svetovancem je v realitetni terapiji naraven. Ne ukvarjamo se z vprašanjem 'transferja' in 'kontratransferja' kot procesa, ki v psihoanalizi omogoča klientu, da pride do uvida in kot procesa, ki se ga mora psihoanalitik zavedati, da se izogne morebitnim težavam v odnosu med njim in klientom. Realitetna terapija meni, da je odgovorna osebna povezanost med svetovancem in svetovalcem najboljši, najhitrejši in pogosto tudi edini način, da se nauči klienta, kako naj razvije svoje odnose z osebami, ki jih potrebuje. Svetovalec v tem odnosu ni svetovancu nikoli ne mati, ne oče, ne kdor koli drug; vedno je tisto, kar je: svetovalec, ki ni brezbrižen do človeka pred seboj. Ima tudi nekaj znanja, s katerim bo skušal pomagati svetovancu, da bo odkril učinkovitejša vedenja. V realitetni terapiji ne verjamemo v zunanji nadzor vedenja, zato smo v odnosu direktni in odkriti, ko mu dajemo informacije, ki jih imamo, ne dajemo pa navodil za delo, ker smo prepričani, da klient izbira svoje vedenje vedno sam in da z direktivnostjo ne moremo ničesar doseči. 

Svetovalno ozračje mora biti takšno, da nam bo oseba, ki ji svetujemo, zaupala, in se s tem opogumila za učenje novih, učinkovitejših oblik vedenja. Tako ozračje lahko ustvari le svetovalec - psihoterapevt, ki ima sam kakovostne odnose v svojem življenju in ki se zaveda, da se tudi sam stalno uči učinkovitejših vedenj v nikdar dokončanem procesu. Svetovalci oz. psihoterapevti smo vedno le v nastajanju, nikoli do konca izdelani. 

 

 

 

4. ŠTUDIJE PRIMEROV DELA Z MLADOSTNIKI - DR. GLASSER: NESREČNI NAJSTNIKI

 

1. PRIMER:

Najstnica ima fanta, hodi pa ven tudi s svojimi kolegicami. V šoli je popustila, v preteklosti odlična, sedaj komaj dobra, šola se ji zdi nepomembna. Mamo najbolj skrbijo zabave, ki jih imajo ob sobotah pri nekom, kjer staršev ni doma in prisotne so tudi droge. Sicer je tam s fantom, ki je športnik in hči od kajenja sicer odvrača, vendar je mamo strah – hčeri ne zaupa in ne ve, kaj je res.

Mama je že pet let razvezana, oče zanemarja starševske dolžnosti. Hči je njegovo novo partnerko žalila in sedaj oče noče več plačevati preživnine, ker se hči tako vede. Mlajši bratec ima stike z očetom, tudi mama ga ima rajši, saj se lepše vede.

»Nad čim se hči največ pritožuje?«

Nad maminimi pravili. Večinoma glede šole in nenehne uporabe telefona in nad kaznimi, ko je za vikend ne pusti ven. Enkrat ji je tudi zagrozila, da ne bo smela s fantom na zmenek in reagirala je tako, da se je zaprla v sobo in ni hotela jesti, ne v šolo. Nato je mati popustila.

»Ne bi izpostavljali, kaj je prav in kaj narobe, saj to pri takšnih mladostnikih ne učinkuje.«

Mati izjavi: »Vse delam prav, pa se vedno zasuče narobe.« »Mi poveste kakšen primer?«

Mama opaža, da je z vsakim razgovorom s hčerko na slabšem. Sedaj ji hči že grozi, da ne bo prišla nazaj, če ji mama ne bo pustila več kot do 24. ure izhod, saj češ, da ji nič ne more.

Naloga svetovalca po teoriji izbire je, kako naj starš okrepi odnos z najstnikom z odstranitvijo sedmih uničujočih navad. Čim trdnejši odnos bo imela s hčerko, manj možnosti je, da bi se hči zapletla v samouničevalnosti, ki se dogajajo na zabavah, zaradi česar je mama zaskrbljena.

Mama ima težavo, saj je hči prepričana, da je mama ne razume in da je najbolje, če se zapre vase.

Mama se mora najprej soočiti s tem, da lahko nadzira samo svoje vedenje, še posebej govorjenje. Hči ne potrebuje pridig o tem, kaj dela narobe, oziroma kaj lahko »ušpiči«. Hči tudi ve, da mama želi, da ne bi pila, jemala mamil ali imela spolne odnose s fantom ali kom drugim. Delati na utrjevanju povezanosti in odnosa.

Mati bi naj peljala pogovor, ko bi bile sami ob kakšnem dobrem zajtrku ali kosilu takole:

»Skrbi me, da se preveč vikam v tvoje življenje, odkar si v srednji šoli, zato bi se rada pogovorila… Imaš občutek, da se preveč vtikam?«

S tem bi pridobila hčerino pozornost. »Bi bilo v redu, če te vsak dan ne bi vprašala, če si naredila nalogo?« ipd. S tem bi ji pokazala, da nima nadzora nad hčerinimi ocenami ali nalogo, razen, če bi sedela zraven in jo silila, s tem bi se pa njuna povezanost hitro poslabšala in to zaradi nečesa, kar ni tako pomembno kot to, kar počne na zabavah.« Hči ji tudi ne bo mogla očitati, da je v šoli popustila zaradi njenega - maminega »sekiranja«. Prepustiti odgovornost za šolo mladostniku, je seveda kočljiva stvar, vendar če ne moreš z uničujočimi navadami njegovih delovnih navad izboljšati, s tem pridobiš na odnosu in s tem možnost vpliva na druga še pomembnejša področja.

Mama bo tako v njenih očeh nekoliko pridobila. »Šola bo tvoja stvar!« »Bi pa bila vesela, če bi mi sama kaj povedala.« Ostaja zanimanje za šolo tudi obiskovanje govorilnih ur… 

»Je še kakšno področje, kje bi ti lahko manj težila? Nato lahko mama uporablja pogajanje na ostalih področjih. Vsaka malo prispeva in/ali popusti. Ko hči pride domov ponoči, naj mamo zbudi, ali gre mama po njo… saj s tem izkazuje skrb.

PRIMER 2:

Oče, priznani kardiolog, je zelo nezadovoljen in razočaran nad svojim sinom, ki je zelo sposoben in za katerega je pričakoval, da bo tudi sam ambiciozen in poklicno uspešen. Sin pa je v šoli sicer uspešen, vendar ne med odličnjaki, hodi na neugledno srednjo šolo, ob šoli pa še dela v bližnji trgovini in si zasluži žepnino.

Ko je oče načel pogovor s sinom z vprašanjem, če ga še ima red, ker se z njim vedno pogovarja, kot da sin ničesar ne naredi prav, mu je sin razložil, da v šolo kjer se uči neskončne količine snovi na pamet, potem pa se vse pozabi, ne bo hodil, oziroma se je zmenil s profesorji, da bo še z nekaterimi dijaki odgovarjal samo na tematska vprašanja. Tako ne more dobiti ocene višje kot prav dobro (4). Oče presenečen, ker tega sploh ni vedel in mu sin ni nikoli povedal, saj očeta nikoli ni zanimal razlog, le pričakoval je odlične ocene. Otroci se ne pogovarjajo s starši, ki že vse vedo. Pogovarjala sta se samo o nogometu in košarki.

PRIMER 3:

Robert, štirinajstletnik, ki živi z babico, ki ga ne obvlada. Mama umrla pred leti zaradi prevelikega odmerka mamil, oče služi dosmrtno zaporno kazen za umor in ga ni nikoli poznal. Nihče od sorodnikov noče imeti opravka s fantom. Le svetovalni delavec v šoli ima z njim dober odnos, vendar nima časa, da bi se mu še več posvečal. Mladostnik je v družbi mladih prestopnikov, se navaja na pitje in kajenje trave. V šoli dela minimalno.

Robert potrebuje nekoga starejšega, odgovornega, ki bo njegov prijatelj, nekoga, ki ga bo spoštoval in ki mu ne bo govoril, kaj naj naredi, bo pripravljen z njim preživljati čas in se povezati. To je njegova možnost, da se izogne propadu. Npr. mentor vrstnik – skupaj bi preživljala vsaj kakšno uro na teden - igrala bi  npr. košarko bil bi mu vzgled in mu ne bi težil in mu govoril, kaj je zanj dobro in kaj ne.

Možnost bi bila tudi pri kakšnem svetovalcu, ki bi se mu posvečal več časa – s katerim bi seveda imel dober odnos.

PRIMER 4:

Starša sta poiskala pomoč svetovalnega delavca, saj sta imela težave s svojo šestnajstletno hčerko Teri. Idelizirala pa sta starejšo 22 letno hči, ki je bila v vseh pogledih uspešna (videz, izobrazba).

Teri se je družila z dvema vrstnicama, ki sta bile njuna kopija. Nič pozitivnega niso storile zase. Teri občasno popade bes, v preteklosti pa je bila depresivna. Poskusili so že s psihiatrom in ji je predpisal Prozac – antidepresiv.

Ravno starši so veliko prispevali k njeni neuspešnosti, v borbi za njuno ljubezen pa je uporabila neučinkovito izbiro, s katero njune ljubezni ne bo dobila – bes.

Ko se je Teri strinjala s svetovalnim delom, je Glasser skušal približati stališče, da se ji ne splača zvračati krivde na starše. Njena edina možnost je, da se nauči ustreznega vedenja, ne glede na to, kaj počneta starša. Bolj samozavestna Teri namreč ne bo izbrala nujno tiste poti kot sestra. Teri je postala obsedena z mislijo, biti tisto, kar ne želita starša. Naučiti se mora, da to kar počne, počne zase in ne za njiju ali proti njima.

Usmeriti jo v prepoznavo koliko nadzora imata v resnici starša nad njo.

Na svetovanju je bila Teri prepričana, da starša potrebujeta pomoč in ne ona. Ker je doma razbijala, jo je Glasser spomnil, da to kaže, da bi tudi ona potrebovala pomoč. Si lahko srečna, ko si jezna…

Povedati ji, da lahko izbira: preneha se prepirati z njimi… »Zakaj pa onadva ne nehata?« »Ti lahko nehaš?« Razlaga zmagovalcev in poražencev. »Misliš, da se ti lahko izvlečeš iz vojne s starši?«

»To, kar govoriva, ostane med nama.« »Praviš, da si prenehala poskušati jima ustreči?« »Prenehal bi se pogovarjati, kaj od tebe želijo starši, kaj pa želiš zase sama, dovolj si stara?«

»Si kdaj razmišljala zakaj imaš te dve prijateljici, zakaj si rada z njima?« »Sta tudi oni dve tako jezni?« »Zakaj pa preprosto ne odnehaš? Se prenehaš prepirati s starši?« »Bi rada kaj spremenila glede dogajanja doma, bi rada kaj naredila?« »Ti si več let porabila za upiranje svojim staršem, toliko, da nimaš več niti svojega življenja.« »pogovori se s svojo sestro, kaj dela ona.«

PRIMER5:

»Rad bi slišal obe, kaj mi lahko povesta?«

Mladostnica verbalno vulgarna in žaljiva do staršev in vseh ostalih, tudi grozila in šlo je na slabše.

Če svobode ne obvlada, je boljše tudi zavod oz. zelo strukturirano okolje, ki ni nujno kaznovalno. Da morda sprejme, da obstaja resničen svet z nekaj resničnimi pravili. Potrebuje starše v okolju kjer oni lahko pridejo do nje in ne ona do njih. Starši naj hodijo na obiske in ji pišejo, pošljejo nekaj oblek…da vidi, da skrbijo za njo, ne glede na to, kako ona grozi ali prosi, ven je ne smejo vzeti predčasno. Z njo se starša naj ne pogovarjata o preteklosti ali prihodnosti, držita se sedanjosti. Če obiska ne bo hotela sprejeti, ji pošljita sporočilo, da bosta čakala, dokler vama bodo dovolili, in ko bosta šla, ji preko osebja sporočita, kdaj se bosta vrnila.

Tako odtujeni in nepovezani otroci so zelo nesrečni. Ne zadovoljuje potrebe po ljubezni in pripadnosti in dajo vse sile v zadovoljevanje potrebe po moči in svobodi tudi zabavi.

»Ko imaš težave pri razumevanju z ljudmi, ali si kdaj pomislila, da bi se ti in ne oni, morala spremeniti?«

PRIMER 6:

Starša sta želela nasvet kako ravnati doma s svojo 15 letno anoreksično hčerko, ki je stradala že eno leto in hodila na kliniko specializirano za motnje hranjenja.

Delo z anoreksijo je le drugi izraz za problematičnega najstnika. Izbiranje stradanja je najbolj zapletena in samouničujoča izbira najstnice – pomeni odvisnost od določenega vedenja.

To izbira zaradi doživetja občutka moči, cilj vsakega odvisnika. Starše je strah in naenkrat ima vso pozornost. Zasvojenosti, kot so hazardiranje…, da veliko občutka moči, ko jim uspeva. Anosreksija  je lahko tudi zadovoljevanje potrebe po svobodi – to je moje telo in lahko počnem z njim, kar hočem.

Zasvojeni, osamljeni in nepovezani ljudje izrabljajo ljudi, ki jih imajo radi. Večinoma ne znajo preveč dobro sprejemati ljubezni ali se potruditi z dajanjem ljubezni, ki je potrebna, če naj se povežejo z ljudmi, ki so pomembni v njihovem življenju. Ne manjka vsem odvisnikom ljubezen, a so tako zaslepljeni z močjo, da ljubezni sploh ne opazijo. Pripravljeni so pretrpeti veliko bolečin sedaj (zanikanje lakote, bolečine v trebuhu…), ker so prepričani, da jih čaka veliko plačilo v zadovoljstvu.

Starši bi naj težili v smeri, da obstajajo poti do dobrega počutja, ki so tako zadovoljujoči in zanjo celo boljši kot pa izkušnja, s katero je zasvojena. Cena, ki jo mora plačati, je, da se odpove odvisnosti.

Morda je začela hujšati res zaradi tega, da bi bila bolj vitka in ustrezala kulturnemu idealu in je s tem dobila nekaj potrditve in pozornosti, ko pa je hujšala še naprej, je je dobila še več.

Sebe si predstavlja vedno vitkejšo od tega, kar vidi v ogledalu. Vseeno se ne želi izstradati do smrti. Potem bi izgubila ekstazo. Ker ni imela nadzora nad nikomer drugim, jo je vznemirjalo dejstvo, da ima nadzor nad lastno težo. Ko je šla teža pod običajno mejo, je pridobila nadzor nad mnogimi drugimi njej pomembnimi (starše, sorodnike, nekatere prijateljice, učiteljice, zdravnika h kateremu so jo poslali..). Čeprav ni več tako zabavno kot je bilo včasih, pa se zaveda, dokler se oklepa anoreksije, bodo vsi plesali okoli nje in jo prosili naj je.

Kaj torej narediti starši? Izredno se morata potruditi, da se približata mlad. Naučiti se morata, kako naj jo imata rada in se vseeno izogneta zapletanju v njeno mrežo anoreksičnosti, ko jo skušata siliti s hrano. Vsak napor, da bi jo nadzorovala, sproži njen odpor proti nadzoru, s čimer zadovolji svojo odvisniško potrebo po moči. Potrebuje pa starševsko ljubezen in ne pretiranega nadzora. Potreben nadzor dobi v programu od zdravnikov. Seveda potrebuje program zdravljenja, na konec koncev jo zdravniki prisilno hranijo, če gre pod določeno težo. Vendar bi starši morali ravnati tako, kot je opisano.

Ne morete nadzorovati vedenja mladostnika, ko niste z njim in le malo, ko ste z njim. Lahko pa nadzorujete svoje lastno vedenje.

Smiselno je, da prenehate početi tisto, kar ne deluje in začnete s tistim, kar deluje. Pomembno je obdržati bližino, ki jo že imate in jo še povečati. Če uporabljate teorijo izbire, lahko merite napredek v tem, koliko bolj ste srečni vi in vaš najstnik. Teorija izbire pravi, da lahko nadzorujemo le lastna misli in dejanja. Z veliko zunanje prisile lahko začasno nadzorujemo dejanja drugih, nikoli pa ne njihovih misli, takoj ko nas ni zraven bo oseba naredila, kar se ji zljubi. Kako daleč od tega bo to kar mi želimo, je pa odvisno od jakosti (bližine) našega odnosa. Čim močnejši je, bolj se bo oseba vedla po naši volji tudi, ko bo sama.

Torej, redko je najboljša izbira, če očitno neobvladljivemu najstniku prepovemo, da bi šel ven.

Ko se vaš najstnik zave, da je tudi pogajanje možno, se lahko tudi zave, da je njegov odnos z vami ravno tako pomemben zanj kot za vas.

Če skušamo ljudi pretirano nadzirati, nas nikoli ne bodo spoštovali ali nam zaupali. Kadar nekoga spoštujemo, mu zaupamo in s tem povzročamo, da se počuti močnega – ta potreba po moči in svobodi je pri najstnikih v ospredju.

Ker je zelo pogosto vir spora med starši in mladostniki šolski neuspeh, je zelo pomembno, da šolskega ne-uspeha ne vzamemo kot merilo našega spoštovanja in ljubezni do svojega otroka. Če uporabljamo veliko zunanjega nadzora – uničujočih navad (grajanje, očitanje, sitnarjenje, obtoževanje, kaznovanje, prepovedi, podkupovanje) ne bomo iz odnosa dobili toliko ljubezni in pripadnosti, kot bi si to vsi želeli. Uničujoče navade je potrebno zamenjati s povezovalnimi (poslušanje, podpora, pogajanje, skrbnost, prispevanjem, prijateljstvom, spodbujanjem, pohvalo).

 

 

TRANSFORMATIONAL DIALOGUES - Fleming Funch: Priročnik z navodili praktičnih tehnik za svetovanje

 

Preverjati je potrebno sporočila, ki jih dajemo, saj jih vsak zaznava, doživi in interpretira drugače, glede na notranjo osebno realnost - še posebej abstraktne kvalitete kot so zaupanje, ljubezen, pravilno, napačno... Preverjati sporočila - dobiti povratno informacijo.

OSREDIŠČENJE, SPOROČANJE, SPREJEMANJE

Učinkovit svetovalec izhaja iz pozicije osrediščenja, kar pomeni, da je udobno prisoten, sproščen in uravnovešen. Vaja iz osrediščenja: sedeti sproščeno z zaprtimi očmi in le opazovati, kaj se dogaja – vse sprejemati.

Bolj, ko si osrediščen, bolj lahko opažaš, kaj se dogaja, boljše lahko izbereš potrebno aktivnost in boljše obvladaš situacijo. Pozornost na sedaj – tukaj, usmerjen navzven, fizično in mentalno sproščen, brez nenemenskih fizičnih reakcij, odprt za to, kar se lahko zgodi.

Smernice za svetovalca: prejemati vse, biti nevtralen in zainteresiran za drugo osebo in vedeti kaj narediti in reči.

Sporočila naj bodo poslana z namenom, da prispejo do druge osebe, s primerno količino energije. Sporočila naj bodo naravna, v komunikaciji, ki je lastna svetovalcu. Svetovalec bi moral biti zmožen reči karkoli, kar je uporabno za svetovalni proces in to naravno, brez reakcij.

Svetovalec mora uporabniku dati vedeti, da je razumel njegovo sporočilo. Še poseben interes mora pokazati pri področjih, ki se zdijo uporabniku pomembna.

Temeljno pravilo pri svetovanju:

Če se kaj dogaja, ne naredi ničesar.

Če se nič ne dogaja, naredi nekaj.

Cilj je pozitivna sprememba. Če se pozitivna sprememba pravkar dogaja, ni potrebno storiti ničesar.

Uporabnik proizvaja spremembe, ne svetovalec. Če svetovalec postavi vprašanje in je pozornost uporabnika usmerjena navznoter, ga ne prekinjati, če uporabnik daje odgovor, ga ravno tako ne prekinjati!

ČUSTVA

Čustva so način izražanja posameznika. Včasih še posebej pri travmatskih izkušnjah zaradi preobremenjenosti čustev se emocije nakopičijo v umu in nato kdaj kasneje aktivirajo brez konteksta, ko je nekaj elementov bodoče situacije malo podobnih travmatski situaciji. Veliko težav ljudi nastane ravno zaradi tega; ponovnega izražanja čustev v napačnem kontekstu in bodo svoje čustvene izbruhe na različne načine zagovarjali. Eden od ciljev svetovanja je spreobrniti zamrznjeno energijo v shranjenih emocijah v svobodno energijo, katero bodo lahko ljudje v sedanjosti uporabili za lastno izražanje.

V svetovalnem procesu iščemo področje, ki ima kakšen čustven naboj, to pomeni, da je uporabnik dovolj zainteresiran, da je pripravljen na tem delati. O čustveno nabitem področju govorimo kadar gre za emocije, ki niso v gibanju – obstaja neka pregrada. Mi moramo ugotoviti kakšna pregrada je izgrajena, ne pa le da teoretiziramo, kaj je prav in kaj ne. Delamo na zadevah, ki so aktualne tukaj in zdaj v življenju uporabnika. Če jemljemo vse kot možnost učenja, potem so čustveno nabita področja tista, kjer se je uporabnik pripravljen učiti.

Nikoli ne delaj na področju, ki ni aktivirano! Uporabnikov interes je merilo tega. Če je zainteresiran za izboljšavo področja, potem je aktivno, drugače ne!

 

ZANKE V SVETOVALNEM PROCESU

Zanka je akcija, ki je začeta, ima nadaljevanje in konec. Zanka se odpre, je za tekaj trenutkov odprta, potem pa se zapre. Zanka reševanja zadeve uporabnika lahko vsebuje nekaj seansnih zank, vsak seansa lahko vsebuje nekaj tehničnih zank in vsaka tehnika lahko ima manjše akcijske zanke. Svetovalec se mora zavedati odpiranja in zapiranja zank.

Zanka rešitve: Svetovalec opravlja dve glavni aktivnosti: 1. Aktivira področje in 2. reši problem, ki je aktiviran. Če ima uporabnik že področje, ki bi ga rad reševal, je prvi korak nepotreben.

Pogosta zanka v svetovalnem procesu:

VPRAŠALNA ZANKA:

1. Preveriti, če je uporabnik pripravljen za sugestijo ali vprašanje,

2. podati sugestijo ali vprašanje uporabniku,

3. uporabnik išče v svojem umu odgovor ali odziv,

4. uporabnik pove svetovalcu izid,

5. preverjanje, če je uporabnik gotov z razlago, kaj je to,

6. dati uporabniku primeren odziv na povedano

7. preveriti, če je zanka za uporabnika zaključena

Zanke, ki jih je svetovalce odprl jih mora svetovalec tudi zapreti. Vedeti mora koliko zank je odprtih in se vrniti nazaj oziroma držati smer in biti ciljno naravnan.

 

 Priročnik je v angleškem jeziku v treh delih na internetnem naslovu:

- Transformational dialogues, Fleming Flinch, www.worldtrans.org/TP/TP1/TP1TOP.HTML,

www.worldtrans.org/TP/TP2/TP2ATOP.HTML, www.deadrebel.com/mind/TP2B.pdf

 

 

Basic page

Zdravljenje s Svetlobo in psihoterapevtsko svetovanje. Poceni in kvalitetno lektoriranje diplomskih nalog. Pri lektoriranju brezplačen prevod povzetka diplomske naloge. MMS – čudežni mineral

Psihoterapija in duševno zdravje.